Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Sinfield, Peter
Izid: year
Trajanje: 42:51
Ocena: 3/5
“Still” je prvi in zaenkrat edini album v režiji Petra Sinfielda, angleškega pesnika in glasbenika, kateri je najbolj znan po svoji vlogi pisca besedil na prvih štirih albumih prog rockovskih velikanov King Crimson. Sinfield je bil originalni član skupine v kateri je aktivno deloval od leta 1969 do 1971. Proslavil se je predvsem kot izvrsten pisec metafizičnih besedil ter tvorec konceptov za naslovnice njihovih albumov. Njegov najpomembnejši prispevek v vlogi člana King Crimson je verjetno ta, da se je prav on spomnil njihovega imena. Po verbalnem spopadu s kitaristom Robertom Frippom za vodstvo v skupini konec leta 1971 je moral pobrati šila in kopita, saj mu je grozilo, da mu bo Frippoman nekega dne z melotronom razčesnil betico. Po odhodu iz King Crimson je še nekaj let ostal aktiven in konstruktiven dejavnik v svetu progresivnega rocka. Med drugim je opravil veliko dobrega kot producent prvega albuma skupine Roxy Music ter kot pisec besedil za skupini Emerson, Lake & Palmer ter Premiata Forneria Marconi.
“Still” predstavlja Sinfieldov poskus združevanja njegovega liričnega genija z glasbenimi vizijami, ki so črpale tako iz njegove King Crimson zapuščine kot nekaterih oblik popularne glasbe 70-ih. Na albumu so mu v vlogi posebnih gostov pomagali številni proslavljeni glasbeniki, ki so bili na takšen ali drugačen način (večinoma kot nekdanji člani) povezani s King Crimson na čelu z Johnom Wettonom, Gregom Lakeom, Keithom Tippettom, Melom Collinsom, Bozom Burrellom in Ianom Wallaceom. Peter se je v vlogi inštrumentalista na zadovoljiv način preizkusil na akustični kitari in sintetizatorju.
Album, kateri je najbolj zanimiv za vse privržence King Crimson, vsebuje precej mešane rezultate; od nekaterih skorajda veličastnih dosežkov, katerih se ne bi sramovali niti originalni King Crimson do peščice resnično pomilovalnih poskusov na področju pečanja z elementi pop glasbe. Peter ni rojen za pevca in to je neovrgljivo dejstvo pa čeprav poseduje prijetno, žametno barvo glasu. Problem je v njegovem izjemno omejenem razponu zaradi katerega večina melodij na albumu ne more priti do večjega izraza kot bi lahko. Še večja težava je v tem, da se pogostokrat ne more odločiti ali bi besedila rajši pel ali pripovedoval. Iz tega ponavadi nastane neka svojstvena narativno-pevska mešanica, ki lahko na trenutke izpade tudi nadležno.
Glasbeno podobo “Still” bi lahko v grobem opisal kot delno nadaljevanje eterično-pastoralnih simfoničnih aranžmajev in harmonij, kakršne so ustvarjale zgodnje verzije King Crimson, vendar brez tiste muzikalne discipline, kompleksnosti in disonantnih improvizacij, katere je Fripp po Petrovem odhodu še izpilil. Lahko bi se reklo, da “Still” delno odraža tisto nežno, pastoralno plat King Crimson, kakršno je bilo mogoče najti na nekaterih njihovih zgodnjih skladbah kot so denimo “I Talk to the Wind”, “Moonchild”, “Cadence and Cascade” ali “Islands”. V tem pogledu album nudi zelo sproščen pastoralni, na mestih skorajda pop rockovski pristop. Prav tako na albumu ni moč zaslediti kakih mračnih ali srhljiv eksperimentov v stilu “Devil’s Triangle”, saj je bil Peter vedno precej nežna, tipična pesniška duša.
Najprej naj izpostavim vrhunce albuma med katere se uvrščajo kompozicije, ki se po zaslugi svojih eterično-simfonično-pastoralnih aranžmajev vsaj delno približajo tisti izvirni King Crimson magiji. Na prvem mestu je to eterični “The Song of the Sea Goat”, ki je grajen na aranžmaju klasičnega skladatelja Antonia Vivaldija in že zato ne more predstavljati kiksa. Razen tega se ponaša s prelepimi aranžmaji na flavti, klavirju in melotronu, ki ustvarjajo zares čarobno vzdušje. “Under the Sky” je predelava odlične skladbe, ki izvira še iz časov pred-Crimson projekta Giles, Giles & Fripp in kot taka vsebuje največ sorodnosti s Petrovo slavno preteklostjo. Prijetna melodija je grajena na eteričnih aranžmajih melotrona in zvokih flavte, ne manjka pa tudi zelo dobra solaža na klavirju. Enega izmed Petrovih skladateljskih in pesniških vrhuncev predstavlja nostalgični “Envelopes of Yesterday”, kateri vsebuje številne psihadelične odtenke z dobro osrednjo melodijo in hipnotično solažo na flavti. Način Petrovega petja se zdi na tem mestu še najbolj posrečen. Med posrečene dosežke se uvršča še naslovna skladba, kjer se Peter med petjem vživi v svoje osebne sanje. V nadaljevanju ga nadomesti Lakeov mogočni vokal, kateri na ta način pokvari sporočilno noto kompozicije, saj njegova pevska superiornost popolnoma zasenči predhodno Sinfieldovo zasanjano momljanje.
Levji dežel preostalih stvaritev spada med manj zanimive eksperimente s precej povprečnimi rezultati. Večina izmed njih mu ne služi v posebno čast, čeprav se nobenega ne bi moglo označiti kot polomijo. Na njih se je Peter želel preizkusiti v bolj osebnostni vlogi pevca-pesnika ter v eksperimentiranju z bolj neposrednimi rockovskimi stili, kateri mu žal nikakor ne ležijo, kot denimo “Will It Be You”, kjer se je preizkusil v countryu ter pri tem v hipu pogorel, da o kakšnemu “Wholefood Boogie” sploh ne govorim.
“Still” s svojim križanjem elementov art rocka in popa pravzaprav predstavlja tranzicijski izdelek Petrove profesionalne kariere, saj je hkrati nakazal na njegovo prihodnost v svetu pop glasbe (začenši z ateistično božično himno “I Believe in Father Christmas”, kateri je v 80-ih sledilo pisanje besedil za nekatere popularne glasbene izvajalce) ter opomnil na njegovo prog rockovsko preteklost. “Still” predstavlja zanimiv samostojni poskus v režiji genialnega pesnika, ki se je v vlogi glasbenika in skladatelja uspel izkazati nad vsemi pričakovanji, a nikar ne pričakujte izgubljenega King Crimson albuma. Za kaj podobnega bi moral Peter dovoliti Lakeu, da ga na glavnem vokalu nadomesti skozi celoten album. Pa še to bi bila brez prisotnosti kitare v režiji njegovega “najboljšega prijatelja” misija nemogoče. Kljub vsem njegovim hibam je “Still” soliden izdelek historičnega pomena, ki ne sme manjkati v zbirki slehernega King Crimson privrženca. Za konec pa še podatek za vse zbiratelje: album je bil leta 1993, z dvema dodatnim skladbama in spremenjenim vrstnim redom, ponovno izdan na CD nosilcu kot “Stillusion”.
Zasedba
Peter Sinfield – vokal, 12-strunska kitara, akustična kitara, sintetizator
Min – bobni, tolkala
Chris Pyne – trombon
Stanley Roderick – trobenta
W.G. Snuffy Walden – kitara
Ian Wallace – bobni
Tim Hinckley – električni klavir, klavir
Snuffy – električna kitara
Brian Flowers sintetizator
Don Honeywill – bariton saksofon
Keith Christmas – kitara
Greg Lake – električna kitara, vokal
Robin Miller – pihala
Greg Bowen – trobenta
Richard Brunton – kitara
Boz Burrell – bas kitara
B.J. Cole – kitara
Brian Cole – kitara
Mel Collins – flavta, saksofon
Steve Dolan – bas kitara
Tim Hinkley – klavir
Don Honeywell – saksofon
Phil Jump – klaviature, hammond orgle, glockenspiel
The Box – bas kitara
John Wetton – bas kitara, bobni, tolkala
Keith Tippett – bas kitara, klavir
Produkcija
Peter Sinfield in Greg Lake
Seznam skladb
1. The Song Of The Sea Goat
2. Under The Sky
3. Will It Be You
4. Wholefood Boogie
5. Still
6. Envelopes Of Yesterday
7. The Piper
8. A House Of Hopes And Dreams
9. The Night People
