Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Tiger Moth Tales
Založba: White Knight Records
Izid: year
Trajanje: 41:29
Ocena: 4.5/5
Peter Jones je slepi, vendar zato še toliko bolj briljantni britanski multiinštrumentalist, skladatelj, aranžer in pevec, ki je pod imenom Tiger Moth Tales sodobno progrockovsko sceno šokiral z odličnim prvencem »Cocoon« (2014), ki je bil najbolj všeč vsem ljubiteljem Genesis in različnih neoprog predstavnikov. Jones je že v zgodnjih najstniških letih zaradi redke bolezni izgubil vid, zato se je zatekel h glasbi ter sčasoma maksimalno razvil svoj izjemni talent.
Po njegovih zgodnjih glasbenih udejstvovanjih v svetu popa ter celo nastopu v komercialnem TV šovu X Factor je Jonesa naposled premagala dolgoletna ljubezen do simfoničnega prog rocka, še posebno, ko se je odločil ustvariti svoj prej omenjeni, ambiciozni prvenec, ki je bil obenem tudi konceptualni, delno avtobiografski album o slovesu od idiličnega otroštva in prehodu v odraslo dobo. Jones je že na »Cocoon« dodobra fasciniral s svojimi izrednimi skladateljskimi sposobnostmi, prvovrstnim igranjem prav vseh inštrumentov na albumu ter istočasnim posedovanjem žametnega in hkrati karizmatičnega glasu ter v spomin priklical najboljše čase starih dobrih Genesis. Jones sicer med svoje glavne glasbene vzornike poleg Genesis in Stevea Hacketta šteje tudi Queen, medtem ko od novejših prog izvajalcev še posebno ceni Big Big Train, Frost*, Haken in različne projekte švedskega mojstra Roineja Stolta.
Prah okrog njegovega prvenca se še ni dodobra razkadil, ko je Jones že posnel svoj drugi Tiger Moth Tales konceptualni projekt z naslovom »Story Tellers – Part One« na katerem je združil simfonični prog rock, ponovno pod močnim vplivom klasičnih Genesis, s svetom otroških pravljic, zgodbic in živalskih basni, ki so očitno njegove priljubljene tematike. Tovrstna fuzija niti ne deluje tako nenavadno, če se samo spomnimo na klasične Genesis, ki so se v besedilih preko raznih glasbenih skrinjic, ostarelih kraljev, harlekinov, orjaškega plevela, čudežnega vodnjaka in rogatih obiskovalcev iz čudežnih krajev velikokrat dotikali (izgubljene) otroške nedolžnosti in iskali navdih v različnih romantičnih, fantazijskih svetovih ter mitologiji.
Jonesove tehnika igranja kitare je pod zaznavnim vplivom Stevea Hacketta in tudi Anthonya Phillipsa, medtem ko določeni aranžmaji in ambientalni segmenti precej spominjajo na »Wind & Wuthering« (1977) Genesis ero, tako da bodo vsi ljubitelji simfoprog romantike in kitarskega neoklasicizma neizmerno uživali med poslušanjem posameznih kompozicij. To je slišno že na otvoritvenem »Beauty Falls«, prelestnem inštrumentalu in zanimivem folk-simfoprog hibiridu, kjer se Jones izkaže tudi kot precej vešč flavtist. Naslovna skladba je polna starožitniške čarobnosti, melodramatike in pristnega viktorijanskega melosa, ki je bil tako značilen za Jonesove simfoprog heroje. Jonesov vokal je poln teatralnega patosa, ki se odlično prileže ob subtilnih, simfoničnih aranžmajih skozi katere večkrat napelje kakšno razvejano kitarsko improvizacijo. »Beauty Sleep«, kjer Jones igra na 12-strunsko akustično kitaro ter flavto, takoj spomni na kakšnega izmed Hackettovih ali Phillipsovih pastoralno zvenečih podvigov ob katerih se pred očmi prikažejo zelene livade skozi katere se ravnokar dvigajo jutranje meglice.
Humoreskna skladba »A Kids Tale« je po drugi strani čista zafrkancija z izdatno dozo črnega angleškega humorja, ki spominja na razposajeno, vmesno fazo med otroško pravljico, basnijo in kakšno vaško burlesko, kjer se Jones izkaže ne samo kot odlični multiinštrumentalist, temveč tudi kot odličen glasovni imitator in komik. Skozi njegovo teatralno vokalno predstavo ob vmesnem, večinoma duhovitem kitarskem improviziranju, precej prepričljivo oživijo različne osebe in živali iz prej omenjenega koncepta.
Stvari se nekoliko zresnijo na simfoničnem epu in vikotrijanski drami »The Quest For Beauty«, kjer Jones potrdi svoj izjemen občutek za melodičnost ter gradnjo ganljivih aranžmajev. Vmes mimogrede vnese še strasten orientalski motiv, grajen na pentatoničnih lestvicah. »The Pipper«, ki govori o pravljičnem piskaču iz Hamlina, ki je hipnotiziral vse podgane in mestne otroke, vsebuje kar nekaj avantgardnih odklopov s prelomljenimi ritmičnimi načini ter izobilje burleksnih vokalnih vložkov. Zaključni, melanholični inštrumental »Beauty Awakes« se odpre kot kakšna paradna koračnica, vendar se prek mogočnih kitarskih variacij hitro spremeni v še eno ambentalno potovanje po pravljičnem svetu z Jonesovo karseda emocionalno pevsko predstavo.
»Story Tellers – Part One«, delo enega samega človeka, je eno izmed najlepših neoprog presenečenj v letu 2015. Neoprogrockovska scena je očitno res dobila enega največjih in vsestranskih talentov v zadnjih letih, ki poleg izjemnega tehničnega znanja s seboj prinaša v tovrstnem glasbenem gibanju tudi prevečkrat pogrešani humor. Obenem se album vseskozi ponaša tudi z izvrstno, retro produkcijo, kjer ni pretirane, moderne in pogostokrat plehke zvočne ‘povoščenosti’, kar se dostikrat dogaja nekaterim sodobnim prog izvajalcem.Prav neverjetno je kaj lahko v studiu s pravilno rabo tradicionalnih inštrumentov ustvari samo ena (slepa!) oseba, če vsebuje pravo voljo, prepričanje vase, izjemne skladateljske ter virtuozne veščine in neizmerno ljubezen do kvalitetne glasbe. Vsi tisti, ki morda dvomijo v Jonesov odrski talent pa lahko prisluhnejo Tiger Moth Tales koncertnemu albumu »Live At The Borderline« (2015), kjer je hiperproduktivni slepi genij ravno tako vse inštrumente odigral popolnoma sam.
Zasedba
Pete Jones – vokal, vsi inštrumenti
Produkcija
Pete Jones
Seznam skladb
1. Beauty Falls (3:51)
2. Story Tellers (5:40)
3. Beauty Sleeps (4:43)
4. A Kids Tale (6:08)
5. The Quest for Beauty (4:28)
6. The Piper (12:52)
7. Beauty Awakes (3:47)
