Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Colosseum II
Založba: Bronze Records
Izid: year
Ocena: 5/5
Colosseum II so bili kultna britanska jazz rock fusion skupina, katero je, po razpadu svojega drugega profesionalnega banda Tempest, leta 1974 ustanovil Jon Hiseman, najbolj znan kot bobnar in poglavar legendarnih progresivno rockovskih pionirjev Colosseum. Hiseman je najprej združil moči z legendarnim severnoirskim kitarskim herojem Garyem Mooreom (ex-Thin Lizzy), kar je pomenilo, da je bila nova verzija Colosseum že v iztočnici precej bolj udarna in kitarsko usmerjena. Legendarna glasbenika sta po skupnih jamih v dvoje preostale člane zasedbe začela novačiti šele leta 1975, ko sta začela pripravljati teren za studijski prvenec. Med imeni, ki bi se skorajda znašla v Colosseum II, so bili tudi Mark Clarke (ex-Uriah Heep, Colosseum, Tempest, Mountain), Duncan MacKay (10cc, The Alan Parsons Project, Kate Bush) in Graham Bell (Skip Bifferty).
Po mukotrpnem iskanju pravih glasbenikov za njun ambiciozni novi projekt sta se Hiseman in Moore na koncu odločila za klaviaturista Dona Aireya (ex-Cozy Powell’s Hammer), basista Neila Murraya (ex-Gilgamesh, Cozy Powell’s Hammer) in škotskega pevca Mikea Starrsa, tri še neuveljavljene glasbene talente, ki so kasneje, zlasti Airey in Murray, pustili pomemben pečat v svetu klasičnega rocka. Glede na imena bi se lahko z današnjega stališča govorilo kar o superskupini, ki je bila v primerjavi z originalnimi Colosseum, ki se v svoji glasbi nikoli niso odpovedali posameznim blues elementom in saksofonu, precej bolj jazz rock fusionovsko usmerjena, a hkrati tudi trša in hitrejša, kar je bilo od takšnih virtuozov nekako tudi pričakovano.
Colosseum II so svoj prvenec, »Strange New Flesh« posneli leta 1976 pod okriljem Hisemanove tedanje založbe Bronze Records, katera je imela z njimi velike obete, čeprav britanska jazz rock fusion scena nikoli ni uspela doživeti takšen komercialni razcvet kot se je to sredi sedemdesetih posrečilo njihovim glasbenim ‘bratom’ na drugi strani Atlantika. »Strange New Flesh« je bil v tehničnem, skladateljskem in aranžerskem smislu, pa tudi kar se tiče Starrsovega vokalnega pristopa, osupljiv dosežek, ki še danes ne neha navduševati s svojo ritmično razgibanostjo, aranžersko pestrostjo in nevsakdanjo virtuoznostjo.
V primerjavi z večino drugih britanskih jazz rock fusion skupin tistega časa Colosseum II na »Strange New Flesh«, katerega se lahko označi kar za njihov najboljši dosežek, niso zveneli prav nič intelektualno in prefinjeno, saj so bili v primerjavi z večino britanske jazz rock fusione scene, zaradi poudarjene udarnosti, pravi ‘grobijani’, zato pa so bili, predvsem zaradi vseprisotne melodičnosti, toliko bolj primerljivi s tedanjo Canterbury sceno. To sploh ni presenečenje, glede na to, da se je Murray v svojem kratkem času kot član Canterbury skupine Gilgamesh naučil marsikaterih duhovitih ritmičnih trikov, katere je nato prenesel v Colosseum II.
Uvodna, ‘supersonična’ inštrumentalna poslastica »Dark Side of the Moog«, duhovita referenca na Pink Floyd studijsko mojstrovino »Dark Side of the Moon«, naslovu primerno vsebuje epske dvoboje med Mooreovimi pobesnelimi kitarskimi variacijami in Aireyevimi nabritimi vragolijami na mini moogu, medtem ko Hiseman neusmiljeno mikasti bobnarsko postavitev ter Murrayeve odebeljene bas linije skrbijo za izjemno ritmično variabilnost. Na precej bolj subtilnem »Down to You«, kjer dominirajo Mooreove melanholične kitarske pasaže, Starrs prvič na albumu demonstrira svoj veliki pevski talent. V njegovi barvi glasu ne manjka soula s čimer doda zanimivo dinamiko med sintetizatorsko procesiranimi, simfoničnimi aranžmaji in melodično naravnanimi kitarskimi improvizacijami. Moore se vmes loti tudi duhovitih variacij na akustični kitari, pri čemer ga Airey zavzeto spremlja na klavirju, dokler ne nastopi skorajda klasična jazz rock fusion inštrumentalna sekcija, kjer tudi ritem naveza Hiseman-Murray gara s polno paro.
»Gemini and Leo« vsebuje duhovite funkovske ritmične variacije, kjer se Starrsov strastni vokalni pristop počuti še posebno domače. Aireyeve polnomastne plasti hammond orgel so na izjemno zabaven način podkrepljene z Mooreovimi kitarskimi norijami, medtem ko ju zavzeto spremljajo Murrayeve rožljajoče bas linije in Hisemanovi sunkoviti bobnarski prehodi. Na slehernem koraku se lahko občuti, da se je band neizmerno zabaval med improviziranjem ter pri pletenju posameznih melodičnih motivov, pa čeprav je bila njihova zabava kratkega veka.
»Secret Places«, kjer vladajo zabavne vokalne harmonije, ima zaradi poudarjenosti udarnosti skorajda več skupnega s trdim rockom kot jazzom, čeprav so subtilne ritmične variacije popolnoma jazzovske. Tudi tu se lepo in nazorno sliši, da je bila ritem naveza Hiseman-Murray popolnoma jazzovska, Airey je bil izšolani klasicist, medtem ko je bil Moore po duši vedno rocker. Slednji na »One Second Thoughts« sredi uvodne solaže, prve izmed treh gastronomskih kitarskih improvizacij, ki vladajo na tej kompoziciji, demonstrira izdatno dozo subtilnosti, medtem ko Starrsov vokal vnovič navduši s svojim melanholičnim patosom ter nevsakdanje visokimi pevskimi legami. Aireyeve duhovite improvizacije na mini mooogu ves čas poživljajo izrazito melanholično in umirjeno atmosfero.
Zaključna 10-minutna mojstrovina »Winds« je najbolj kompleksno in tudi aranžersko najbolj dovršeno delo na »Strange New Flesh«. Odpre se s pobesnelimi Hisemanovimi bobnarskimi improvizacijami, katerim se polagoma pridružijo jeznorite kitarske pasaže, energične bas linije in subtilne sintetizatorske teksture. V trenutku, ko vpade Starrsov temperamentni vokal, dramatična atmosfera pridobi novo razsežnost. Sčasoma se virtuozni tovarišiji na krilih Starrsovega briljantnega petja posreči izoblikovati monumentalni, epski refren, ki je eden najbolj posrečenih dosežkov v povesti te kultne skupine.
»Strange New Flesh« je, čeprav se občuti, da medsebojna kemija znotraj banda ni na vsakem koraku delovala sto odstotno in razkrila vsega silnega potenciala, ki je tičal znotraj tega pestrega nabora glasbenih talentov, še danes eden najboljših jazz rock fusion prvencev, ki je obveza za vse ljubitelje lika in dela pokojnega Garya Moorea. Ravno glede slednjega, ki je ponavadi najbolj čislan zaradi svojega prispevka pri Thin Lizzy in mogočne solo kariere, je potrebno posebej povedati, da nikoli v svoji kasnejši karieri ni zvenel tako kreativno in subtilno kot v obdobju, ko je igral s Colosseum II. Slednji so žal, kljub vsemu, vse do dandanes ostali ena najbolj podcenjenih britanskih jazz rock fusion skupin.
Temu je gotovo botrovalo tudi dejstvo, da je bil »Strange New Flesh« popolna finančna polomija, ki ni prinesla pričakovanega komercialnega uspeha, zato so tedaj še vsemogočni predstavniki založbe Bronze Records zahtevali odhod Murraya in Starrsa, kar se je tudi zgodilo. Starrs je v naslednjih letih za nekaj časa zamenjal Johna Lawtona (ex-Uriah Heep) pri skupini Lucifer’s Friend, medtem ko je Murray poskušal svojo srečo pri vrsti slovitih rockovskih izvajalcev kot so Ozzy Osbourne, Whitesnake, Black Sabbath in The Brian May’s Band, če se našteje le nekatere. Colosseum II so z Johnom Moleom kot novim basistom, potem ko so vodilnim iz Bronze Records pokazali sredinec, v naslednjih dveh letih posneli še dva odlična, inštrumentalno usmerjena albuma, »Electric Savage« (1977) in »War Dance« (1978) ter sodelovali z Andrewom Lloydom Webberjem na njegovem albumu »Variations« (1978), dokler se ni po (še enem) odhodu Moorea k Thin Lizzy in kmalu zatem Aireya k Rainbow zgodil neizbežen ter nepreklicen, a nekako pričakovan razpad sistema.
Zasedba
Mike Starrs – vokal
Gary Moore – kitara, spremljevalni vokal
Don Airey – klaviature
Neil Murray – bas kitara
John Hiseman – bobni, tolkala
Produkcija
Colosseum II
Seznam skladb
1. Dark Side of the Moog
2. Down to You
3. Gemini and Leo
4. Secret Places
5. On Second Thoughts
6. Winds
