Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Street Sweeper Social Club
Založba: Warner Bros. Records
Izid: year
Trajanje: 39:03
Ocena: 3.2/5
Pred letom 1990 bi me sleherna omemba križancev med rapom in rockom ter metalom odbila že v samem startu, glede na to, da pa so se vmes zgodili ludistični odklopi z zasedbo Rage Against Machine, nato pa še cela kopica užitnih nečistovanj z žanri, ni potrebno poudarjati, da je bilo mnenje povsem naravno prikrojiti novim razmeram. In vštric s tem smo se lahko zaljubljali tudi v nekonformistične prijeme kitarskega asa Toma Morrela, ki je med drugim sezul, očaral in osupnil tudi kitarskega virtuoza Steva Vaia, tedaj golobradi mulci pa smo se lahko le slinili ob piskajočih solažah, eksplozivnih rifih in rafalih čiste, naravne in zasvojljive plesne ritmike. Da, to so bili časi! Nato pa je prišlo do razformiranja glavnih propagandistov skrajnega levičarstva, družbene in socialne pravičnosti, enakopravnosti ter antiglobalistične težnje kapitala po poneumljanju množic – skupine Rage Against The Machine, po bolj ali manj posrečenih (ali ponesrečenih) nadomestkih v zasedbah Audioslave in podobnih pa se je zgodilo dodatno razodetje v mesu, zvoku in rimah zasedbe Street Sweeper Social Club, ki pa je, roko na srce, glasbena novica, ki mi je na ušesa prišla precej pozno, a bolje pozno kot nikoli, pravijo modri možje in žene, ne?
Street Sweeper Social Club so konglomerat, ki je nastal ob stiku, trku in komplementarnem paktu med dvema precej podobnima svetovoma, potrebno pa je bilo le, da je Tom Morello po epizodi s Soundgardenovcem Chrisom Cornellom za mikrofon povabil raperja Bootsa Rileya iz zasedbe The Coup, preveril kemijo iz svojih časov RATM z novimi ljudmi terzačel s snemanjem. In kaj je rezultanta tovrstne kemije? Poskus obujanja zlatih časov, praznenje tolmunov navdiha, popoidna različica RATM ostrine in nekaj kar bi lahko zlahka preslišali? Po mnenju puristov in nepopustljivih ostrojezičnih kritikov nedvomno da, a sem sam sklenil ne planiti takoj na vse note negativnega ter prisluhniti po Morellovem mnenju »revolucionarnem party jamu«, kjer baje ne manjka težkokategornih rifov, funkoidne globine in strupenega besednega podajanja novodobne satire na rovaš časov, v katerih živimo. In realnost, s katero Boots obračunava, je polna deklasiranega ljudstva brez obeta prosperitete, častivrednega dela in človeškega zaslužka. Dobro, gre torej za soundtrack Wall Street uporniškim pogromom, bi lahko dodali tisti najbolj zagreti, na nek zmehčani, sredninski način konformizma pa bi imeli celo prav!
Street Sweeper Social Club se začne precej obetavno s himnično skladbo Fight! Smash! Win!, na kateri je prvi obet precej podoben podtonom albuma Renegades, a z manj jeze in manj zanosa, ki ga je bil Zack de la Rocha vedno zmožen precejati prek svojih organov nezadovoljstva, Boots pa izpade neprepričljivo mlačen. Politike je potrebno razsuti in narediti prevrat, ja, le glavni protagonisti revolucije tokrat namesto megafonov in kričanja prisegajo na kultivirano sobno glasnost in galantni šepet. Morello sicer streže z razpoznavnimi kitarskimi parti in rifi, ki grmijo z razpoznavno noto. Levičarski aktivizem obeh glavnih protagonistov se namesto militantne udarnosti odloča raje za stihoklepstvo v sencah mehkega party porna, kar je svojevrsrni hladni tuš za vse, ki pričakujejo malce več jajc in udarnosti. Tudi skladba 100 Little Curses ne da kaj drugega kot ščepec psovkic in balast predvidljivega naslanjanja na aktivistične parolice proti vsem tistim, ki so boj za eksistencialni egalitarizem vseh, tudi ljudi z obrobja družbe, zamenjali za blagovne znamke, blišč in pozerstvo. Mar se je to zgodilo tudi Morellu in Bootsu? Pa posezimo v materijo z drugega zornega kota. Skladba The Oath je povsem soliden mainstream izliv dobrih rifov, ritma in nevsiljivega rapanja, ki vam ne bo povzročal prehudih kompleksov zaradi dejstva, ker niste črnuhi iz geta, temveč ste v najboljšem primeru mehkocurni urbani pimpi, ki ne zmorejo biti pravi OG-ji. Povsem solidne kitarice in strateško postavljeni »mamojebi« in dobite nekaj, kar se lahko pogojno vrti tudi opoldne na vašem vaškem radiu!
Malce več jajc in odločnosti servira skladba The Squeeze, funkadelična mešanica zvoka sedemdesetih in metala pa po recepturah Ice-T ekskurzov po urbanih džunglah zveni prebavljeno in že slišano, v vsem znanem in že slišanem pa je vsaj gram glasbene nadarjenosti, ki lahko sicer res zadošča le opitim obiskovalcem kakšne masovne festivalske orgije, ne pa tistim »pravovercem«, ki so se kalili ob pravih potetoviranih črnuhih ter v ušesa vlivali »pravo« esenco raperske modrosti. Clap For The Killers je zlahka hladni tuš za vse samozvane OG-je, sam pa doživim trenutke zadovoljstva že ob dejstvu, da iz zvočnikov grmijo RATM biseri z maloce bolj sproščenim vokalnim oratorjem ob boku. Kombinacija Morella, Stantona za bobni in Bootsa za mikrofonom zveni na sproščeni ležerni način povsem efektivno, le revolucije in blaznih korakov naprej ne smete pričakovati! Somewhere In The World It’s Midnight je tako povsem nevsiljiv skokec v bazenček znanega zvoka, Boots pa na nekoliko zakajeni način Snoop Doga odpre duri zasedbi tudi na MTV valove. Shock You Again je tako šokanten le po črki imena, ne pa tudi po končni rezultanti, vsem negativnim dejstvom, ki se v niz znizajo kar sami, pa je Street Sweeper Social Club povsem častivreden glasbeni izdelek, ki vas z biseri, kot je Megablast ali plesno igrivi Promenade ali pa sklepni Nobody Moves (Til We Say Go) morda ne bo sezul in sesul na način, kot je to davno tega storil album Evil Empire, Renegades ali pa zloglasni prvenec kolektiva R.A.T.M. (dobro, potem lahko v ta niz vpišete še bravito ostrino albuma Battle Of L.A.), a ne pozabite, da so se kazalci časa premaknili neustavljivo naprej.
Popoidni izlet v nekdaj ostrejšo preteklost je vsekakor krasna iztočnica za vse tiste, ki doslej svojega prsta še niso pomočili v kozarec tiste prave marmelade, ki je prekleto slajša od surogatov in vseh nadomestkov. Tom Morello je nedvomno referenca, ki daje garant, da dobrih delcev ne bo manjkalo in da se bo v toni puhlic našlo še kaj boljšega kot le ščepec nevsiljivih brezveznosti. Street Sweeper Social Club premore obilico glasbe za zabavljanje množic in za razbremenitev tenzij po dnevu, ki ste ga preživeli na delovnem mestu, ki vam ni pri srcu, ne gre pa za takšen poziv k revoluciji, po katerem bi polnili molotovke, vzeli šmajser in bombe ter bili pripravljeni umreti za vzvišene ideale pod praporjem socialne pravičnosti in vsesvetnega egalitarizma. Pa bodite iskreni – mar res verjamete, da je vsak an božič in da je biti potrebno vsak dan deležen le najboljšega? Tudi slednjega se lahko razvajene riti kmalu prenajejo, na vsake toliko pa tudi kakšen instant prigrizek pride prav, plošča Street Sweeper Social Club pa je morebiti ravno pravšnja za takšne trenutke …
Zasedba
Tom Morello – kitara, bas, spremljevalni vokali
Boots Riley – vokal
Stanton Moore – bobni, tolkala
Spremljevalni glasbeniki:
Eric Gardner – spremljevalni bobni na skladbi #2
Steve Perry – spremljevalni vokali na skladbi #10
Dave Gibbs, Carl Restivo, Eric Gardner, Jim Scott, Trevor Welch – spremljevalni vokali
Produkcija
Tom Morello
Seznam skladb
- Fight! Smash! Win!
- 100 Little Curses
- The Oath
- The Squeeze
- Clap For The Killers
- Somewhere In The World It’s Midnight
- Shock You Again
- Good Morning, Mrs. Smith
- Megablast
- Promenade
- Nobody Moves (Til We Say Go)
