Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: He Is Legend
Založba: Century Media
Izid: year
Nomen est omen. Hmmm. Igrati so začeli pod imeni kot so The Uriah Omen, No One Wins in Stronghold. V primeru kvinteta iz Severne Karoline (natančneje so se njihove korenine razrasle v mestecu Wilmington)- skupine He Is Legend- pa tega nikakor ne moremo trditi brez predhodne seznanitve z njihovo glasbo. So stilno nedoločljivi, obenem pa bi jih zlahka vtaknili v katerikoli razdelek rockovskega sistema diferenciacije žanrov- od southern rocka, grungea, metala, pa do emo cora. Po žilah se jim pretakajo vplivi od Melvinsov, Foo Fightersov, Nirvane pa do Neurosis. Glasba nima meja, zato je dovoljeno vse- od disonance do osladne melodike. Izdali so že tri albume. Za založbo Century Media že dva. Z novim, v dveh letih že drugim, albumom Suck Out The Poison so He Is Legend dodali košček v mozaik kompleksnih zgodb, ki bi jih lahko opisali tudi kot južnjaške epe, ali pa, kot temu pravi pevec Schuylar Croom, “čudaške, mikavne in nevarne, a s pridihom seksipilnosti”. Vsekakor gre za odklon od prejšnjega albuma, prvenca I Am Hollywood, ko so odhajali na turneje s sodobniki kot so Atreyu, pa do Eighteen Vision ali pa Every time I Die in ljubljencev ameriške hardcorovske publike, skupine Norma Jean. Obzorja, ki jih ponuja ta album so širša. Izbrali so si pot, kjer jih ne bi bilo možno tlačiti v hardcore, metalcore, screamo, samo zato ker so njihove glasbene teksture težke in masivne.
Album se razpre z uvodnim rock’n’roll komadom ‘Dixie Wolf (The Seduction Of…)’, ki kaže na neposredno flirtanje s skupinami kot so bili Stone Temple Pilots na plošči Core. Grungersko melanholijo Croom uspešno razkolje s predirnim metalcorovskim vokalom, ki pa je zmožen lepega melodičnega petja. Kitare so brezkompromisne, a obenem zmorejo mehčanje, zakar se vam takoj zazdi, da bi bili lahko že po prvem poslušanju skrajno všečni. To ni nujno vedno slabo. Kaže le na občutek za glasbo in tudi za komercialo. ‘Attack Of The Dungeon Witch’ je punk’n’roll nadaljevanje uvodne divje vožnje. In že smo pri prvem potencialnem hitu, nosilni pesmi istoimenskega albuma, pri ‘Suck Out the Poison’. Foo Fighters so prva asociacija. Rifi so spisani kot bi jih narekoval Dave Grohl. Podobno zveni tudi vokalna linija. Zelo všečno in ‘groovy’, moram priznati. Disonančna razbremenitev lahkotnosti sledi že v naslednjem trenutku. ‘Mushroom River’ postreže s težkimi kitarami, ki se po začetni molovski brutalnosti spretno razpletejo v živahnejšem in bolj optimističnem refrenu. Dvojnost je shizofrena in fascinantna. Kot Dr. Jeckill in Mr. Hyde. Črnina je prebodena s soncem, ki se znova povrne v temo. ‘Opening’ trezni s klavirskimi harmonijami. Klavirsko-bobnarski instrumentalij pa na tisoč koscev razdrobi ‘China White II’, ki spiše zgodbo o družinski odtujenosti, tragedijah izza tesno zaprtih vrat, tesnobi in nakopičeni jezi, nasilju, razpadu sistema družinskih vrednot, kar je v današnjih časih vse prej kot le izjema. Optimizem pa vseeno ne sme zamreti. ‘Serpent Sickness’ nadaljuje v podobnih tonih, ki parajo spokoj z drvečim kitarskim barvanjem, znova pa začutimo kot britev ostro dvojnost Croomove vokalne narave- razbrazdanega grla, ki ga brez pomisleka trga z grlenimi poudarki in melodičnim tavanjem v smer, ki ni ravno najbolj logična in pričakovana. O logiki in predvidljivosti je odveč govoriti. Vsekakor je momentov suspenza precej. ‘Electronic Throat’ je poklon tradiciji southern metala in južnjaški tradiciji rockovskega soliranja. Po tem je čas le za stampedo in streljanje neobremenjenih rifov. ‘Stampede’ temu glasbeno zadovolji. Teža je v besedilih, ki dajo slutiti znova na razbite ideale in nesrečno otroštvo. ‘The Widow Of Magnolia’, ki sledi, je že skoraj odveč in album se tu začne momentalno vleči. ‘The Pot Belied Goddess’ popovsko razredči ploščo s trohico melanholije in ostrega sentimenta, ki se ne odreče distorziranim kitaram. Zato pa za sanjavost in funkodelični minimalizem poskrbi malo manj kot dve minuti dolg glasbeni vstavek, intermezzo ‘Cannonball Hands (The Tomato Parade)’, ki z repetitivnim, ponavljajočim jezdenjem treh tonov še poveča udarni val pesmi ‘Cannonball Hands (The Tomato Parade)’, ki prej slišano frazo razvije v ritmično razpršen in intenziven metalurški dvoboj kitarskih rifov z rockovskim vokalom, ki je znova weilandovski, erotičen in privlačen, a obenem že slišan in žal nič kaj izviren. Shematičnost, ki jo zaslutimo, se lahko samo še sklene. Pesem ‘(((Louds’ na nek način niti ne preseneti. Dobimo lahko asociacije na Freda Dursta in skoraj prisiljeno jezo, ki odtrobezlja pod pritiskom tega, da hočejo fantje za odtenek prevečkrat ponoviti že slišano, v smer,k ivsaj meni, ne sede preveč dobro. Ne preseneti niti vokalni vstavek soulovskega, kot prst črnega ženskega vokala Laure Sweeney, ki dodaja piko na i tam, kjer je že sleherni dodatni gram navlake lahko odveč. In grami so postali kilogrami in tone…
Pravzaprav je Suck Out the Poison pustila na jeziku dvojni priokus grenkobe in zadovoljstva. Zadovoljstva nad tem, da so kitare končno spet ritmične in polne. Zvok je vsekakor na visoki ravni in s strani poslušalca, ki ne posluša kritično besedila, temveč ceni le glasbeni učinek, kuliso, bo ocena izdelka nedvomno pozitivna. Grenkobo pa pušča to, da so He Is Legend hoteli z nekaterimi pesmimi storiti enostavno preveč. Očarati za vsako ceno in pokazati vse, česar so zmožni. V isti pesmi biti linearen in prepričevati, da nisi dolgočasen posnemovalec tistih, ki jih velikokrat imenujemo Veliki. Ki jim rečemo Glasbeniki. Pravzaprav na trenutke posilijo ne le lastno glasbo, temveč po slušnih kanalih tudi poslušalca, ki po prebiranju uvodne predstavitve pričakuje malodane pionirstvo, dobi pa le destilat že slišanega. Konstrukt praznine, ki zveni fascinantno polno. Nekako tako kot stoletje, v katerem živimo, mar ne?
Zasedba
Steve Bache – bobni
Schuylar Croom – vokal
Adam Tanbouz – solo kitara
Matt Williams – bas
McKenzie Bell – ritem kitara
Produkcija
Steve Evetts
Seznam skladb
1. Dixie Wolf (The Seduction Of…)
2. Attack Of The Witch
3. Suck Out The Poison
4. Mushroom River
5. Opening
6. China White II
7. Serpent Sickness
8. Electronic Throat
9. Stampede
10. The Window Of Magnolia
11. The Pot Belied Goddess
12. Cannonball Hands (The Tomato Parade)
13. Goldie’s Torn Locks
14. (((Louds
TRAJANJE ALBUMA: 57:08
