Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Alterra
Založba: Buba
Izid: year
Trajanje: 43:37
Ocena: 3/5
Priznam – sem človek, ki se je naknadno in postmortalno zaljubil v linije artističnega navdiha, zaradi katerega je Miladojka Youneed povsem upravičeno najglasnejši, najprovokativnejši in obenem eden najbolj popoidno avantgardnih členov slovenske glasbene evolucije. Po razsrediščanju prvotnih intelektualnih gradnikov je prišlo do nastanka vakuuma v tem sredninsko usmerjenem toku slovenske glasbe, vrzeli pa polni tudi skupina Alterra, ki je, vsaj, kar zadeva ustvarjanje avtorske glasbe z dodano vrednostjo ter v navezavah na avdiovizualne medijske ventile umetnosti televizijskega in gledališkega izraza, neposredna dedinja velikih trenutkov osemdesetih in devetdesetih. Alterro sestavljajo namreč člani, ki so se kalili v prej omenjeni zasedbi Miladojka, Lolita ter v skupinah, ki predstavljajo temeljni kamen HC scene našega sicer majhnega, maloštevilnega, a prekleto kreativnega naroda. Z mislijo na progresivno naravnanost prvotnih skupin sem se lotil poslušanja plošče Synopticon, ki je en delček več v mozaiku razumevanja globalno usmerjenega hipnoticizma pojmov globale, popa in mononukleusnega sistema medijske enosti. Pluralizem kreative ali siromašenje? Synopticon predstavlja svojo vizijo, ki je poslušalstvu na voljo ducata samostojnih črtic, zgodb in vinjet v obliki ploščka, ki je namenjen čemur več kot le brezskrbnemu pozibavanju bokov ter dirigiranemu plesu.
https://www.youtube.com/watch?v=A3hxwrzJ5Ng
Alterra so se odločili obračunati z medijskim enoumjem, po satelitsko injektiranem uvodu skladbe The Icon, ki razpre registre kozmične breztežnosti z binarnim kodom precej temnega ali pa vsaj krepko potemnenega popa. Podobne recepture so bile na voljo že v preteklosti, priznam, a Alterra ohranja, navkljub asociacijam na Schizophonikove konture ter na Liberto Bloo, precej prostora za sebi lastno naracijo. Močna linija e zakoličena z masivnim zvokom basa, ki ga kroti nekdanji Miladojkovec Igor Ožbolt, pod ritmično štukaturo, ki jo dopolnjujejo igrivi bobni Mirsada Šabiča pa se v celoto vpletejo še masivi klaviatur in semplov, krotenih s senzibilnostjo Vanje Novaka, po principu Miroslava Lovrič pa se z besednimi poudarki tokrat igra Dare Tome. Na prvi pogled zelo všečna kompozicija pa se, tudi po vodni strukturi pretakajočega komada Liquid Reality, zastavi v avditivnem smislu precej ozko in sicer sugestivno kritično, a ponavljajoče. The Existence celoto malce razbremeni ter v pljuča vlije malce več funkoidne jazz igrivosti, pljuča skladbe, ki na tokrat malce bolj sanjavi način razbremenjuje tenzijo, pa ne dajejo dovolj zraka, da bi lahko popolnoma ubežal že slišanim vzorcem precej glasnega diktata preteklosti. Alterra so sicer dobro povezana celota, kjer se igra kritike in narativnega ukazovanja vrši sicer simultano s plesno sproščenostjo in breztežnostjo kvalitetno komponiranega popa, ne premorejo pa vseh adutov, zaradi katerih bi jim lahko, vsaj jaz, že na prvi posluh popolnoma verjel.
https://www.youtube.com/watch?v=f2OYLqeOy9o
Favorite dobite na tem ploščku zelo postopno. Del razodetja e lahko tudi orwellovska skladbica 1984, kjer se Alterra poslužijo recepturne bližnjice, s katero je želeni rezultat šoka prvič polno dosežen. Postmoderna družba medijske integriranih brezumnih posameznikov se v velikem boršču osiromašenih idej ter brezdušnih jezikovnih oceanih umirajočih samobitnih identitetah topi pred vašimi očmi in med vašimi ušesi na precej laibachovski način, ki pa je prekleto sladek in plesno naravnan. Konsumdiktatur nadaljuje začrtani suspenz s funkoidnim spletom večne želje po še, libertarni diktat po potešitvi vseh apetitov pa je fašistoiden in ropa ter oža mee svobode. Krasni novi svet je dobil še enega izmed soundtrackov, Alterra pa si zaslužijo priznanje, da znajo stimulirati vsaj tisti del pospanih možganov, ki je bil doslej dodeljen potešitvi prvinske želje po uživanju, le da je užitek tokrat začinjen še s peklensko dozo antiglobalizma in z željo po revoltu. Reinvent je revolucionaren lahko le po imenu, ponovno odkrita mlačna voda pa je tokrat takšna tudi v zvočnem smislu, a nikakor ne na pust in dolgočasen način. Manjka le malce več lastnih jajc, bi dodal sam. Cikli ponavljanja pa so tokrat tudi mikrocentrični, saj se Alterra začnejo na sebi lasten način ponavljati že znotraj meja svojega lastnega univerzuma. Brand New Guru postane čuten v melotronskem jazz ritmu skladbe Media Mind Design, anglosaksonsko poveličevanje hitrega tempa življenja, hranjenja, konzumpcije in ultra hitrih orgazmov pa na mcdonaldsovski način postaja imanenten tudi v zvočnem smislu, ki pa ga odlikuje za naše loge nadstandardna produkcija. Kljub temu se vse prepogsteje pojavlja vprašanje o tem, ali je v celoti dovolj samoniklega, da bi lahko verjel celotnemu konstruktu ne da bi pomišljal na jekleni diktat preteklega, zato so polnila v smislu larpurlatističnega Blue Mountaina ali Doppelgängerja le distrakcija, motnja, nepotrebni šum, ki pa ste ga po smaovolji umetnikov vseeno deležni. Baladni podtoni skladbe Oku no Hosomichi postanejo tako le zadnji balast lepote na vaših ušesnih končičih, naslovna skladba Synopticon pa po trobentah sladkega poigravanja z jeziki in pomeni prinesejo razelektritev. Statika pogrebnega marša ter temne konture slovesa od diktatorjev, medijskih injekcij novodobnega intelekta, porajajo vprašanje, ali je revolucija in evolucija v te spone vklenjenega posameznika, človeka brez prepotrebnega prostora za dihanje in razvoj, sploh še možen. Genialni zaključek je tokrat tisti nosilec dodatne vrednosti, ki sem jo v celotni plošči lahko čutil le po delcih.
https://www.youtube.com/watch?v=cdlBwsOYibw
Synopticon je zgoščena plošča, ki je v skupku namenjena ne samo plesu in zabavi, temveč, in tu mislim prvenstveno, kontemplaciji, poslušanju in beleženju vsebin, brez katerih je plavanje v morju globalnega, lahko vse prej kot osvobajajoče. Wagner je v preteklosti udejanjal svoj koncept Gesamtkunstwerka kot celote, tokrat pa se poslušalstvo topi v konglomeratu zvoka in podobe. Medijski diktat je jasen in v tej strnjeni obliki prekleto utesnjujoč, Alterra pa so uspeli svojo kritiko novega družbenega reda, krasnega novega sveta poneumljenih in zasužnjenih posameznikov, prikrojiti v zelo poslušljiv sveženj zelo poslušljivih skladb, ki pa jim vsemu trudu navkljub nekaj manjka. Manjka par gramov samoniklosti in morebiti par gramov ostrine več. Vsekakor je Synopticon krasna sklenjena celota, a je Gesamtkunstwerk tokrat malce klaustrofobično preozek, kljub hipnotični repetitivnosti pa morebiti malce premlačen in prepust za to, da bi imel lahko končni produkt želen učinek. Vsemu navkljub je potrebno vedeti, da so Alterra skupina, ki poleg slušnih kanalov okupirajo tudi vizualne poti do dojetja, te pa so bile tokrat popolnoma zapostavljene, prav zavoljo tega pa se celote ne da soditi zgolj po enem samem izdelku ali eni sami skladbi. Synopticon je namreč ideja,ki je vsekakor vredna nadgradnje in nadaljevanja, z nadaljevanji pa je možna tudi odrešitev spon s preteklostjo. Slednja je namreč preglasila progresivne tone sedanjosti …
Zasedba
Vanja Novak – klaviature, sampli
Dare Tome – vokal
Igor Ožbolt – bas
Mirsad Šabič – bobni
Produkcija
Alterra
Seznam skladb
1. The Icon
2. Liquid Reality
3. The Existence
4. 1984
5. Konsumdiktatur
6. Reinvent
7. Brand New Guru
8. Media Mind Design
9. Blue Mountain
10. Doppelgaenger
11. Oku no Hosomichi
12. Synopticon
