Izvajalec: Taj Mahal
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 32.55
Ocena: 4.5/5
Blues rock se poprej nikoli ni bohotil s tako edinstveno aromo in tako neponovljivo polnim okusom, vse do prihoda Henryja Saint Clair Fredericksa, danes priznane blues atrakcije z umetniškim psevdonimom Taj Mahal. Taj Mahal se že na krstni studijski avanturi podaja na misijo nemogoče. Vsaj tako se zdi na prvi pogled, Taj namreč srečo izziva z navidez v naglici nabranim pušeljcem blues standardov znanih in manj renomiranih glasbenikov. Kockanje se prelevi v triumf na vseh frontah, ko “Taj Mahal” pod potegnjeno črto izstavi barvito paleto čustveno močno poudarjenih, hkrati pa izvirno aranžiranih motivov, ki so plod nesporne kvalitete, po svoje pa tudi izjemne vizije glasbenika.
Taj Mahal se neverjetno hitro spoprijatelji s klenimi blues železninami. Ključ njegovega uspeha je skrit v unikatnosti pristopa, ta namreč pušča domišljiji prosto pot in varira v načinu prikazovanja osnovnih obraznih potez žanra. Taj pri tem početju uspešno manipulira tako z vokalom, kot z dirigiranjem bazično postrojene inštrumentalne falange. Stari mehanizmi za interpretiranje že davno osirotelih blues biserov so tule tik pred iztekom roka veljavnosti, ne popolnoma odpisani pa se nenadejano srečujejo s plimovanjem rocku, funku in bluesu sorodnih vlivov. Kaj torej stori Taj? Prepričani ste lahko, da med dvema svetovoma ne stoji križem rok, ampak ju raje po domače združi, zmiksa in dokončno fermentira v eksotičen, še zdaleč ne nedolžen zvarek, v čudežni opiat, kateremu je usojeno postati duhovna hrana prihajajočih rodov blues rokovskih entuziastov. Taj Mahal se rad motovili okoli urbano predznačenih standardov bluesa, briljira recimo s “Checkin’ up on My Baby” (Sonny Boy Williamson) in Johnsonovo “Dust My Broom”, ki pa je razumljivo potegnila značajske poteze slavnejše Elmore James verzije, spet drugič pa se vrača v močvirja Missisippija, kjer se znoji ob navdušujoče nadgrajenih interpretacijah od civilizacije pozabljenih Sleepy John Estes stvaritev “Leaving Trunk”, “Diving Duck Blues” in “Everybody’s Got to Change Sometime”, razburljivo ruralno ekspedicijo pa zaključi z za odtenek bolj udomačeno Blind Willie McTell klasiko Statesboro Blues.
Rezultat navdušenega Mahalovega gnetenja starih bluesovskih form se kaže v moderni, skorajda rokovski teksturi izbranih skladb, s katero standardi pridobivajo na dostopnosti, pravzaprav postajajo bolj “uglajeni”, hkrati pa ostajajo dovolj spontani za ohranjanje temeljne sporočilnost. Oguljene in osivele bluesovske oblike so tako privzele kanček več (navidezne) udomačenosti, od tradicionalnih so se (verjetno v želji, da nebi prestrašile nič hudega slutečega poslušalstva) konkretneje premaknile v smeri “urbanizacije” bluesa. Dejstvo, da na prvencu Taj Mahala kronično primanjkuje avtorskega materiala je popolnoma nepomembno. V isti sapi lahko dodamo še kanček predrznosti s trditvijo, da je Taj Mahal po tihem spesnil pravo malo revolucijo, bolje rečeno, splavil je evolucijske tokove, ob katerih so tegobe glasbene adolescence kmalu zatem blažile predvsem generacije mlečnozobih bluesrokerskih gorečnežev iz Otoka. Danes je dobro jasno, kaj vse je sledilo. Taj Mahal je blues lastnoročno popeljal svetlejši prihodnosti naproti!
Zasedba
Taj Mahal: vokal, kitara, ustna harmonika
Jesse Ed Davis: kitara
Ry Cooder: kitara
James Thomas: bas
Sanford Konikoff: bobni
Produkcija
Bob Irwin
Seznam skladb
1. Leaving Trunk
2. Statesboro Blues
3. Checkin’ up on My Baby
4. Everybody’s Got to Change Sometime
5. EZ Rider
6. Dust My Broom
7. Diving Duck Blues
8. The Celebrated Walkin’ Blues
