Izvajalec: Williams, Robbie
Založba: Universal Music Group
Izid: year_month
Trajanje: 43:41
Ocena: 3.9/5
Od britanskega pop rock zvezdnika, ki je na prelomu tisočletja zablestel v vsem svojem sijaju, smo že vajeni nepredvidljivosti, predvsem pa toboganske vožnje, ki jo uprizarja skozi celotno glasbeno kariero. Ko je zaradi nediscipline in arogance moral zapustiti kvintet Take That in se znajti na samostojni poti, je potreboval nekaj časa, bolje rečeno album ali dva, da je pridobil prepotrebno zaupanje vase in vero v svoj ustvarjalni potencial. Imel pa je tudi srečo, da se je v tistih časih spajdašil s takrat dokaj neznanim producentom Guy Chambersom. Skupaj sta ustvarila 5 izjemno dobrih albumov, ki so Robbieja popeljali v sam vrh popularnosti, Guyu pa so ustvarili ime in odprli velika vrata k sodelovanju z vedno več različnimi, predvsem pa obetavnimi glasbeniki.
Vsake lepe stvari je v življenju hitro konec, kar velja tudi za ta avtorski dvojec. Vidno rastoča samozavest Robbieja je postajala vedno bolj moteča za Guy Chambersa, zato sta sodelovanje zaključila, naslednji album Intensive Care pa je Williams deloma produciral že sam s pomočjo Stephena Duffyja.
Sledilo je črno obdobje albumov Rudebox in Reality Killed the Video Star, s katerima je Robbie strmoglavil v globok padec. Tudi sam se je tega presneto dobro zavedal. Rezultat ni bil takšen, kot bi si ga želel, zato tudi ni vložil prav nobenega truda v promocijo, niti v turnejo, s katero bi podprl nova studijska izdelka. Potreboval pa je nov motiv, predvsem pa željo, da se povzpne tja, kjer je nekoč že bil. Temu je dobro služil reunion s skupino Take That. Spet je namreč začutil oder. To pa je tisto, kar Robbie najbolje obvlada in kjer se najbolje počuti. Za veliki odrski povratek pa je potreboval nov album, takšen kot sta jih ustvarjala z Guy Chambersom. Škoda, da ne govorita več istega jezika.
Zato je Robbie za produkcijo albuma Take The Crown potreboval novega človeka. K sodelovanju je povabil Jacknife Lee-ja, ki je v preteklosti producentsko urejal albume od U2, Snow Patrol, R.E.M., The Cars. Dovolj referenc, ki so oznanjale, da bi utegnil biti Take The Crown album z nekoliko bolj rockersko naravnano glasbo. Kar pa se je izkazalo kot le deloma res, še najbolj v skladbah: Into the Silence, ki spominja na obdobje Joshua Tree albuma U2 in Shit On the Radio, ki ima v sebi nekaj prepoznavnih rock preddispozicij. Rock elementi, predvsem kitarski inserti, ki so vpeti v orkestralno ozadje (Different) ali pa zgolj v synth podlago (Hey Wow Yeah Yeah), so seveda slišni in občutni, toda veliko bolj bi lahko bili izraženi, poudarjeni, čutni, zaželjeni. Robbie premore dovolj barvit, oster in močan vokal, da bi se lahko spopadel z nekoliko tršim, bolj rockerskim zvokom in škoda, da si tega ni dovolil prav pri tem albumu.
Za razliko od albuma Reality Killed the Video Star, ki predstavlja anemičnega, nezainteresiranega, skorajda že dolgočasnega Robbieja, je v smislu energije Take The Crown absolutna zmaga. Vsak takt, vsak zapeti insert, celota, daje čutiti, s kako velikim entuziazmom se je lotil projekta in kako z veseljem ga je ustvarjal. Nepredvidljivi, arogantni in pobalinski Robbie je nazaj. Nazaj, da nam zaupa, kakšen bad ass zna biti in kako si dovoli nazdraviti z ‘go fuck yourself’ (Gospel). Eksplicitno nam da vedeti, da se presneto dobro zaveda svojih preteklih grehov (zlasti neumnega obnašanja v najstniških letih in težav, ki jih je imel z raznoraznimi zasvojenostmi). Da se bo zagotovo poboljšal, nam pripoveduje v skladbi Different, s skladbo Looser nas skuša prepričati, da mu je vseeno, ali zmaga ali izgubi. No, glede slednjega ne gre staviti pennyja v njegovo iskrenost. Toda – tudi je to del njegove osebnosti: kontradiktornost na vsakem koraku!
Nekaj nostalgije je vključil že takoj v prvo skladbo Be A Boy, ki spominja na Take That čase, ima pa zelo lepo izpeljano saksofon linijo, ki podlago, temelječo na synth wave zvoku osemdesetih, oživi in tudi osmisli. Tudi z Gospelom se na nek način vrača v dni mladostniških zaljubljenosti. Prvi single, ki je izšel s tega albuma Candy, morda še najbolj spominja na tistega najbolj uspešnega Robbieja, ki je znal prepričati z Millenium, Come Undone, No Regrets. Kot tudi Different, v kateri so lepo vpleteni kitarski zvoki v bogato, z godali dopolnjeno inštrumentalno kuliso. Skladba teče vseskozi zelo lepo, do tik pred koncem, ko je čutiti, da je poskušal iz nje iztisniti več, kot skladba sama premore. Delček melodije, ki deluje sforsirano in zmoti celoto. Skladba, ki bo kot drugi single izšla predvidoma v decembru, ima potencial uspešnice, toda vrhov Angel, Feel ali She’s the One zagotovo ne bo dosegla.
Shit on the radio tempo nekoliko pospeši in album preusmeri v bolj plesne melodije, kakšne velike tekstovne vsebnosti pa ne premore. Naslov pove takorekoč vse. Kdo bi vedel, kaj se je Robbieju ob tej skladbi motalo po glavi? Ne bi bilo pa prav nobeno presenečenje, če je s tem naslovom mislil, da bo ta šit na radiu pravzaprav njegov. All That I Want nadaljuje pop frekvenco, je vsekakor ena boljših skladb, prijetno obogatena s konkretnimi kitarskimi riffi, ki podžgejo sicer zelo monotone ritme. Zelo neposreden postane v naslednji skladbi Hunting For You, ki se naslanja na zvoke osemdesetih let in kjer brez dlake na jeziku pove »addictive in my world, corrosive, destructive, but I’ve got kind words in my heart, it’s passion, it’s fashion«. Album nato odide na nekoliko bolj rockersko začinjene skladbe, ki svoj vrh dosežejo v Into the Silence in Not Like The Others.
Velja omeniti še skladbo, s katero se poseganje po kroni zaključuje. Robbie se je odločil, da bo skladbo Loser vseeno vključil na albumski seznam, čeprav ni njegovo avtorsko delo. Napisala sta jo brat in sestra Ethan in Barbara Gruska, ki se skrivata pod ameriškim duetom The Belle Brigade. Izšla je kot prvi single njunega albumskega prvenca The Belle Brigade, in sicer 19. januarja 2011. Skladbo je odpel v duetu z Lissie, ameriško folk rock izvajalko, ki se na glasbeni zemljevid še ni uspela dodobra zacementirati. Docela logična poteza, če vemo, da tudi za produkcijo njenega prihajajočega albuma stoji Jacknife Lee.
Album deluje zelo ambiciozno in Robbieju gre verjeti, da s povratkom misli presneto resno. Za razliko od prejšnjega anemičnega albuma Reality Killed The Video Star je Take The Crown krivuljo v njegovi karieri brez dvoma zaobrnil navzgor. Še posebej, če bo ujel pravi val in uspel z dobrimi koncertnimi nastopi vendarle spet opozoriti nase in prebuditi še koga poleg svojih standardnih oboževalcev. Po kroni pa zaenkrat še ne bo segel. Ne s tem albumom. Je pa na dobri poti do nje, le malo bolj se mora potruditi.
Zasedba
Jacknife Lee – klaviature, kitara, bas kitara
Bill Rieflin – bobni
Justin Meldal Johnsen – bas kitara (1, 4, 10)
Blake Mills – kitara (2, 3, 7, 8)
Troy Van Leeuwen – kitara (4, 6, 9)
Chris Thornberry – klavir (3, 11)
Eric Gorfain – rog (9, 11)
Alex Budman – saksofon (1)
Jebin Bruni – klavir (4)
Lissie – spremljevalni vokal (2)
Barbara Gruska, Samantha Sidley, Alex Lilly – spremljevalni vokali (3, 4, 5, 7, 9, 10)
Orkester Owen Pallet – orkestrski aranžmaji (3, 4, 8)
Produkcija
Island Records
Seznam skladb
1. Be a Boy
2. Gospel
3. Candy
4. Different
5. Shit On the Radio
6. All I Want
7. Hunting For You
8. Into the Silence
9. Hew Wow Yeah Yeah
10. Not Like the Others
11. Losers (feat. Lissie)
