Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 56:21
Ocena: 4/5
Angleži IQ so bili že od prvih korakov, ko so konec sedemdesetih začeli svojo pot pod imenom The Lens, ena najbolj zanimivih, enigmatičnih in tehnično superiorno podkovanih skupin drugega vala britanskega progresivnega rocka (žanrsko oznako ‘neo prog rock’ so par let kasneje izumili ameriški mediji; člani IQ se je še dandanes branijo), čeprav jim v karieri ni bilo nikoli ‘postlano z rožicami’. Svoj prvenec »Seven Stories into Eight« so leta 1982 iz finančnih razlogov posneli kar na kaseto (do uradne izdaje je prišlo šele leta 1998), medtem ko so se, za razliko od neoprog rojakov Marillion, ki so se sporazumeli z založniškimi velikani EMI, pošteno namučili, preden so uspeli podpisati pogodbo z majhno založbo Samurai pri kateri so posneli svoj drugi studijski dosežek z naslovom »Tales from the Lush Attic«.
Precej avantgardno naslovnico albuma, ki predstavlja posamezne like in dogodke iz besedil, je oblikoval z velikim intelektrom in bujno domišljijo obdarjeni pevec Peter Nicholls, avtor vse IQ poezije in eden najbolj karizmatičnih likov neo prog gibanja, katerega vokalna podobnost z legendarnim Petrom Gabrielom je bila odločilna, da so jih številni obiskovalci koncertov že od samega začetka primerjali z Genesis. K tovrstnim primerjavam so gotovo prispevale tudi Petrove odrske predstave, saj se je v zgodnji fazi kariere, podobno kot Gabriel, s pomočjo ličil šemil v različne like iz svojih besedil. IQ so resda izhajali iz zapuščine legend tedaj, na začetku osemdesetih, izjemno nepopularnega simfoničnega prog rocka, kar se poleg Nichollsovega vokala sliši tudi iz razkošnih simfoničnih aranžmajev v režiji vsestranskega klaviaturista Martina Orforda. Po drugi strani pa so IQ, po zaslugi precej specifične kitarske tehnike Mikea Holmesa, kateri je imel vselej rad nekoliko bolj srborite kitarske fraze in mu ni bil nikoli pretirano blizu klasicizem kakšnega Stevea Hacketta, že tedaj spadali med najtrše neoprog formacije.
Največja Ahilova tetiva na splošno sicer kvalitetnega »Tales from the Lush Attic«, če se odšteje nekatere razmeroma začetniške in nekako nedodelano zveneče aranžerske ideje, je šibka produkcija s katero člani banda še vrsto let niso bili zadovoljni, zaradi česar so album leta 2013 na novo izdali in to s prenovljeno, temeljito izboljšano produkcijo ter bonus skladbami. Najboljši dokaz, da so bili IQ že v mladih letih izjemno ambiciozen band z izjemnim kreativnim žarom ponudi uvodni, skoraj 20-minutni superep »The Last Human Gateway«, precej kompleksna in nepredvidljiva kompozicija, ki se odpre z inovativnim ter specifičnim zvokom Orfordove melotronske flavte. Takoj, ko vpade melodramatični vokal Petra Nichollsa in simfonični sloji sintetizatorjev, podobnost s klasičnimi Genesis postane samoumevna. Tako kot Gabriel je bil tudi Nicholls izjemni mojster pevske teatralnosti in konstantnega menjavanja čustvenih razpoloženj, medtem ko je bila klaviaturska raznovrstnost, znotraj katere je moč slišati tudi veliko melotrona, že na začetku njihove poti zelo dobra, če že ne fascinantna.
Holmesove ognjevite kitarske pasaže in Orfordove živopisane sintetizatorske teksture se ves čas okusno prepletajo med seboj ter stopnjujejo mogočno atmosfero, medtem ko bobnar Paul Cook na svoji postavitvi sprosti kar nekaj vratolomnih in popolnoma nepričakovanih krošejev. Med razburkanimi, kompleksnimi časovnimi prehodi je moč najti kar nekaj umirjenih ambientalnih interludijev z veličastnimi melotronskimi zavesami, kjer se ponudijo čudoviti kontemplativni trenutki. V drugi polovici tega klasičnega IQ epa pride do zanimivega ambientalnega preobrata, ko se v ospredje prebijejo vedrejši aranžmaji, pa tudi Nichollsov vokal, po začetni resigniranosti, nenadoma postane skorajda poln upanja. Tudi inteligentnih improvizacij na orglah in mini moogu nikakor ne primanjkuje, tako da se med posameznimi inštrumentalnimi sekcijami ves čas nekaj dogaja. Člani banda so že tedaj posedovali zavidljivo tehnično znanje, čeprav so kot skladatelji in aranžerji v kasnejših letih še precej napredovali.
Epska zaključna sekcija z mogočnim melotronskim zaledjem in Nichollsom na vrhuncu njegove teatralne pevske igre predstavlja čisto zmago simfoprog veličastja, kakršnih so IQ v nadaljevanju svoje kariere sicer dosegli še velikokrat. Za tiste čase, začetek osemdesetih je tako kompleksna in dolga skladba kot »The Last Human Gateway«, ki še danes ostaja najbolj priljubljen »Tales from the Lush Attic« dosežek med večino IQ privržencev, veskakor predstavljala nadvse tvegano in pogumno potezo. Na manj kot tri minute dolgem »Through The Corridors«, kjer je v ospredju hudomušna kitarska fraza in Nichollsov kameleonski vokalni pristop, band, prek pospešenega ritmičnega utripa, demonstrira tudi nekaj smisla za humor. Visoki toni sintetizatorskih tekstur, združeni s supersoničnimi kitarskimi pasažami, se idealno prepletajo med seboj in uspešno pripeljejo skladbo v njen hitri, a vseeno zanimivi klimaks.
»Awake And Nervous«, za katerega je značilen pompozni sintetizatorski aranžma, je še dandanes priljubljeni koncertni standard. Po besedah članov banda je to celo ena najstarejših kompozicij v njihovi zgodovini, ki ima svoje korenine še v času, ko so se imenovali The Lens. Tudi tu ne manjka epskih in ‘dvigujočih’ sekcij, medtem ko je Nicholls spet v svojem priljubljenem ‘karnevalskem’ elementu, ko je iz njegovega sarkastičnega vokala med pripovedovanjem dramatične zgodbe težko ločiti med posmehom in žalovanjem. Popolnoma nekonvencionalna kitarska fraza, združena z odsekanim sintetizatorskim motivom ugodno stopnjuje razburkano atmosfero. »My Baby Treats Me Right ‘Cos I’m A Hard Lovin’ Man All Night Long« je s svojim burlesknim naslovom, ki zveni kot kakšna parodija na Deep Purple, kratki solistični inštrumental skozi katerega Orford demonstrira svoje virtuozne spretnosti na klavirju.
Album se zaključi z »The Enemy Smacks«, še enim kompleksnim, simfoničnim epom, kjer razdražene kitarske pasaže in dinamične sintetizatorske teksture, podprte z vehementnimi bobnarskimi prehodi, poskrbijo za pravcati borbeni vrtiljak. Nichollsov vokal je tokrat precej bojevito razpoložen, medtem ko osrednji simfonični aranžma, za običajne IQ razmere zveni precej neobičajno, skorajda pozitivistično. Nekatere nore improvizacijske ideje za katere se je že zdelo, da jih po koncu sedemdesetih, ne bo mogoče več slišati še vrsto let, na inteligenten način zaznamujejo razvejane inštrumentalne sekcije, katerih je znotraj tega epa v izobilju.
Psihadelični interludij z Nichollsovo otožno pevsko izpovedjo je skorajda okrutno presekan s podivjanimi kitarskimi improvizacijami in srdito bobnarsko kataklizmo. Holmesova solaža z bluesovskim utripom sčasoma utre pot sakralno obarvanemu zaključku tega imenitnega epa, kjer Nicholls na koncu vendarle uspešno izžene svojega notranjega demona. Ponovna izdaja albuma pri založbi Giant Electric Pea je vsebovala tudi bonus skladbo, neobičajno veseljaški »Just Changing Hands«, ki kot skriti dodatek vsebuje tudi kratki, eksotično zveneči inštrumental z električnim sitarjem.
»Tales from the Lush Attic« je, navkljub nekaterim začetniškim skladateljskim hibam ter precej šepavi produkciji, katera zaznamuje originalno verzijo albuma, klasika neoprogrockovskega gibanja. IQ se je, kljub neizkušenosti, posrečilo ustvariti ambiciozen album, ki še danes precej dobro prestane test časa, obenem pa gre tudi s historičnega vidika za zelo pomemben dosežek, saj je bila to, poleg Marillion prvenca, ena izmed prvih studijskih izdaj v zgodovini drugega vala progresivnega rocka, ki je ambicioznemu bandu na široko odprla vrata proti bodočim zmagam, čeprav za svoje delo nikoli niso doživeli zasluženega priznanja.
Zasedba
Peter Nicholls – vokal
Mike Holmes – električna kitara, akustična kitara, 12-strunska kitara
Martin Orford – klaviature, sintetizator, melotron
Tim Esau – bas kitara
Paul Cook – bobni, tolkala
Produkcija
IQ
Seznam skladb
1. The Last Human Gateway (19:57)
2. Through The Corridors (2:35)
3. Awake And Nervous (7:45)
4. My Baby Treats Me Right ‘Cos I’m A Hard Lovin’ Man All Night Long (1:45)
5. The Enemy Smacks (13:49)
6. Just Changing Hands (bonus skladba na ponovni izdaji) (10:18)
