Izvajalec: Phlox
Založba: MKDK Records
Izid: year
Trajanje: 55:24
Ocena: 4.5/5
Prav neverjetno je, kako kljub vsej današnji kapaciteti medmrežnega sveta še vedno obstajajo bendi, ki so tako grdo prezrti. Dragulji v kamnolomu povprečnosti, svetle izjeme v brezmejni temnici, ki pa nikakor niso opaženi. Žal Phlox nima nikakršnih ambicij po večji prepoznavnosti. Fantje so torej prvinski hedonisti, delajo glasbe zase in za svoje užitke. Kar je vsekakor škoda, saj so s svojim novim albumom ponovno posegli v tančice glasbenih sfer, ki že dolgo niso bile razkrite.
Phlox s svojim četrtim albumom “Talu” nadaljujejo vizijo, ki so jo prikazali na odličnem “rebimine + voltimine” (recenzija tukaj). Ostajajo nekompromisni v svoji glasbi, a še vseeno igrivi, duhoviti in predvsem izvirni ter prijetno sveži. Vseeno se kažejo odstopanja od svojega prejšnjega glasbenega sloga. Na albumu je sicer še več gostov, pojavijo se kar štirje (na prejšnjem albumu sta bila gostujoča dva inštrumenta, tabla in flavta, tokrat slišimo še vibrafon, violino, orglice in flavto). Vendar ima glasba na “Talu” vseeno manj pridihov vzhodnjaških ritmov. Najbolj pa pogrešam tisti canterburyjski zvok. tisto otroško durovsko igrivost med skladbami, skozi katero so se Phlox docela izražali na “rebimine + voltimine” (sami se imajo za duhoviteže, o čemer pričajo naslovi skladb in plošč, ki so večinoma besedne igre estonskih besed). Na “Talu” so tako Estonci oživili več tistega “70’s” jazz-rock zvoka, ter se držali strožji smernic kot kdajkoli poprej. Tudi free jazzovskih vložkov je precej manj, čeprav saksofon velikokrat povzame pobudo ter poskrbi za ostre “zornovske” solaže; prav tako noise rockovske elemente le še stežka slišimo. Je pa zanimivo, da je zvok vseeno bogatejši kot na “rebimine + voltimine”, večkrat deluje zelo orkestralno, že celo tradicionalno jazzovsko. Z vsem tem se album lahko vsaj s čim primerja (za razliko od “rebimine + voltimine”), kar je hkrati plus in minus. Veliko delov bi se lahko namreč primerjalo z legendarno Return to Forever uspešnico “Hymn of the Seventh Galaxy”; so pa zato Phlox izgubili mesto popolnih unikatov.
Deseterica skladb ima tako veliko bolj določen slog, zakar delujejo mogoče precej bolj konceptualno in povezano. Vseeno je kompozicijska genialnost nezgrešljiva. Že “Võib-olla dresiiniga”, skladba, ki nas popelje v “Talu”, je neverjetna kompozicija najrazličnejših delov, ki nenehno spreminjajo vzdušje in razpoloženje. Od bučnih vrhuncev do jazzovskih sladkih uspavank, vse v gigantskem krogu, iz katerega ne želimo oditi. In ta krog ni značilen je za dotično skladbo, je ponazoritev celotnega albuma. Vse skladbe imajo tako podoben manever, vseeno pa je razvidno, kako Phlox gradijo razpoloženje na albumu. Zlahka je razviden vrhunec, ki ga doživi natančno na sredini, ob peti skladbi “Loomaaed”, ki je preprosto dih jemajoča. Oziroma preprosto – je “le” še ena mojstrovina estonskih prvakov. Uvodni udarci skladbe so, zanimivo, izredno drum’n’bassovski, kar ponovno govori v prid eklektičnosti benda. Elementi najrazličnejših žanrov kar skačejo iz najrazličnejših delov katerekoli skladbe. Uvod skladbe “Istu. Viis” je recimo močno vesoljski, pa čeprav je zvok inštrumentov popolnoma “normalen”. S samo melodijo se približajo temu, kar so naredili RTF na “Hymn of the Seventh Galaxy”, ko so s karseda minimalno uporabo space zvokov ustvarili vesoljsko sceno. In “Binokkel” ima izreden etno folkovski pridih, violina popolno prevzame svojo vlogo. In teh elementov je toliko in tako mojstrsko so vpeljani v to novo, strožjo jazz-rock smernico, da poslušalec ostane brez besed.
Prav na vsaki skladbi, kljub glasnosti posameznega inštrumenta, ne pride do viška. Prav vsi se držijo neke formule, ki je vsekakor nevidna, kajti freejazzovska svoboda dovoljuje vstop in izstop posameznega inštrumenta ob kateremkoli trenutku. Ne veš, ali je glasba ambientalna ali nabita z energijo. Preprosto je neverjetna, z opisovanjem bi se ji le delalo krivico. Če se je dalo o “rebimine + voltimine” na veliko razpravljati, je to zdaj težko. Kajti za vsako skladbo bi se dalo napisati enako na “Talu”. Imajo podobne časovne zapise, kompozicijske elemente, vendar je prepletanje inštrumentov, osnovna melodija (če se ji sploh lahko tako reče) in še marsikaj povsem različno. In prav zato je “Phloxovce” označiti kakorkoli drugače kot za genije žaljivo.
Kako jim uspeva? Taka glasbena domišljija, toliko potenciala, taki proizvodi, vendar Phlox še vedno ostajajo globoko skrit scenski underground. To je celo težje, kot ustvarjati takšno glasbo, kot jo Estonci. Kako to? Zato, ker so iz Estonije? Ali jih preprosto ne zanima medijska prepoznavnost? Morda se najbolj udobno počutijo prav tu, z majhno bazo oboževalcev, slabo obiskovanimi koncerti v svoji rodni deželi ter številčno majhno naklado ter prodajo prvovrstnih cdejk. Ampak kar je verjetno najvažnejše – glasba ostaja neverjetna. S “Talu” so letu 2010 že prinesli jazz-rockovski letni vrhunec, dovoljšno fusion dozo za celoten preostanek leta. Nam, ki nas je tako malo, pa ne preostane drugega, kot da napeto čakamo na novo pogruntavščino estonskih inovatorjev.
Zasedba
Kalle Klein – saksofon
Raivo Prooso – bas kitara
Pearu Helenurm – klaviature
Kristo Roots – kitara
Madis Zilmer – bobni
Allan Prooso – tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Vambola Krigul – vibrafon
Maarja Nut – violina
Liis Jürgens – orglice
Ramo Teder – flavta
Produkcija
Heiki Tikkas
Seznam skladb
1. Võib-olla dresiiniga
2. Hullelu
3. Monokkel
4. Ooode
5. Loomaaed
6. In the wood
7. Siil
8. Istu. Viis
9. Augustin
10. Binokkel
