Izvajalec: Man Zero
Založba: Guranje S Litice
Izid: year
Trajanje: 56:47
Ocena: 4/5
Redke so skupine kot Man Zero. So glasbeni eksperimentalci. Razvijajo instrumentalno glasbo. Motivi so izdelani, niso kompleksni in jih je mnogo. Skladbe so razpotegnjene in motivi se podrejajo mnogim repeticijam. V teh motivskih repeticijah izkorišča skupina prostor, da ponudi mnogokrat nalaganje več zvočnih kolažev, torej trik s katerim razgiba dinamično valovanje samih skladb albuma. Ste že dobili približno sliko? Lahko rečemo progresivno, a glede na to, da je ta izraz mnogokrat “zlorabljen”, bi nemara izraz post rock še najbolje zaobjel poanto glasbenega značaja in duha skupine Man Zero.
Njihova glasba nosi noto hipnoze, ki pa ne deluje vsiljivo skozi principe psihadelije, kar je značilno za njihove rojake, tudi silno zanimive eksperimentalce, Seven That Spells, pač pa pravzaprav všečno sede v ušesa, že s prvim srečanjem z Man Zero. Če z otvoritveno Changing Places, skupina nekako okuša tla za pristanek s svojim medzvezdnim plovilom duhovitega glasbenega preizkušanja, kjer leno nalaga kolaž za kolažem in se pri tem opira predvsem na poudarjene “reverb” in “stereo chorus” efekte kitare in meditativno plat atmosfere dozira le občasno z nekaj ustreljenimi riffi višje hrupne intenzitete, pa prebudi iz sanjave uverture albuma skladba 40 Acres And A Mule. Tu prihaja do izraza melodično optimalno izkoriščen riffovski motiv, ki ga kontrastno implementirata na eni strani zavesa sintetizatorjev, na drugi strani pa napeto debelo hrumenje, da ne rečem, že kar trgajoč zvok bas kitare. Tu dobimo prvo potrditev, da so Man Zero trio, ki natanko ve kaj hoče, ve kaj počne in ve za kakšnimi cilji stremi. Bogati prelivi masivne zvočne slike, na kateri pluje pesem, se v trenutku zajedo pod kožo in popeljejo poslušalca na rob transcedentalnega plutja, lahko pa tudi dlje, če se znate prepustiti.
Man Zero, če jim lahko pripnemo “ohlapno” predpono post rockerjev, uspešno skrbijo za nenehno razgiban in dinamičen pretok albuma z “nagroovano” raziskovalno ritem linijo. Bobni nenehno raziskujejo v kompaktnih motivih in si utirajo pot za svobodno implementacijo bogatega arzenala vložkov improvizacije, kar ohranja poslušalca budnega tudi v trenutkih večje motivske rigidnosti posameznih skladb.
Kitara se v zvoku poslužuje mnogokrat kar povsem čistega, organskega zvoka, ali le pol distorzije, seveda pa s posebnimi efekti (ena od možnosti je tudi več zaporedno vezanih ojačevalcev, ali že omenjena “navita” efekta “reverb” ter “stereo chorus”) uspešno razpenja sam zvok v polnem spektru, ki gradi pomemben element zvočne slike zasedbe. Seveda se mora trio posluževati tudi delay efektov in memoriranja posameznih motivov. Nasploh, ko se spomnimo, da morajo Man Zero biti sposobni odrske reprodukcije studijskega dosežka. To je neizpodbitno.
Prav tako pa ta živost in zvočna variabilnost velja za ostala gradnika. Ritem linijo torej. Oba sta zapisana odličnemu naravnemu zvoku, ki deluje živo in jedrnato, v produkciji pa so mojstrsko poudarjeni medsebojni kontrasti, posameznih instrumentalnih gradnikov, kar je pravzaprav najbolj pomembna stvar celega albuma. Ta nosi namreč odličen zvok. Če odštejemo vokal, se recimo fantje v instrumentaliziranju, kot tudi produkciji, mestoma povsem približajo (prepričan sem da povsem nehote) celo nemški progresivni rock zasedbi Sieges Even (izvlečki skladb Ennuyeux Comme La Pluie, The Life You Wanted, The Echo Of My Cowboy Boots). Skladba The Life You Wanted je v izhodnem delu zaključena s finalnim “crescendom”, kar pomeni da tu zasedba ve kako smukniti skozi šivankino uho in uiti potencialnemu dolgočasju, ki ga lahko povzročijo motivske repeticije. Torej iz kroga v krog je “hrumenje” repeticij intenzivnejše, atmosfera posledično narašča, tako pa tudi poudarjena občutja in kontrastna intenziteta skozi nalaganja zvočnih plasti
Kljub občutku, ki ga poslušalec dobi, da lahko določena skladba zapade popolni motivski fragmentaciji, se to na albumu ne zgodi. In to je velik plus, saj ohranja album med poslušanjem vseskozi silno privlačnost, ker ohranja poslušalca v budnem pričakovanju, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku na plošči. Torej element nepredvidljivosti je na albumu “Telemark” jasno izpostavljen, hkrati pa skupina uspeva razvijati tisto bit, ki ji je gotovo najpomembnejša. Slikovito cerebralno vzdušje! To deluje zlasti v umirjeni Nods Of Approval zmagovito in dosega najbolj učinkovite kontrastne prelive, kjer si atmosferični obrati in motivsko melodična dovršenost mojstrsko podajata roki. V tej skladbi je dodan celo zvok vokoderja, ki dodatno razgiba vso reč. Ta skladba nekako vleče energijo skladbe 40 Acress And A Mule. Šesta skladba albuma Prošlost je absolutni odklon album, ki se v svoji osnovi celo naslanja v zvoku in motivih uvodoma na prvine post punka osemdesetih ali elementa zadetosti “shoegaze-a” zakajenih britanskih klubov podzemlja globoko v osemdesetih. Ob tem ne gre izpostaviti celo koščka Toolovske energije, zlasti znova zaradi produkcije, ki mojstrsko moderno debeli riffovski groove kontrast med kitaro in bas kitaro. Vendar je to občutje, da so se Jesus And Mary Chain rodili v Toolovski reinkarnaciji znova, le občasno, deluje pa kot odlična začimba na albumu. Reč ostaja namreč še vedno povsem Man Zero-vska.
Če smo sedaj analizirali košček za koščkom albuma, pa predstavlja zaključna Echo Of My Cowboy Boots pravzaprav pravšnji prerez skozi poanto Man Zero glasbe v enem kosu. Skupina tu opozori na najbolj duhovit način sledenja svobodnim glasbenim figuram, da ne želi in noče komplicirati, čeprav to dosega ravno z večjo kompleksnostjo in motivsko razgibanostjo. Tu se izražata elementa nepredvidljivosti nenadnih obratov vzdušij ter težnja po držanju rdeče niti več motivske kompaktnosti najbolj posrečeno na albumu. Navdušuje celo vključitev trobente, ki dodaja psihadelično kopreno skladbi in oživlja za bežen hip nepozabni genij Milesa Davisa. Očitno pa je zadnja skladba sestavljena iz dveh delov, saj ju ločuje kar 4. minutni premor, kar nemara ni ravno najbolj posrečena ideja na albumu. A takšna je bila želja skupine, ki je povsem logična, glede na jasen izrazni preskok obeh delov skladbe.
Man Zero že s prvencem “Telemark” dokazujejo, da gre za silno duhovito, inteligentno skupino, s prirojenim občutkom za dojemanje glasbene večplastnosti, neomejevanje, željo po eksperimentiranju in raziskovanju novih glasbenih dimenzij. Vse to postavlja na rock obzorje skupino Man Zero na posebno, povsem jasno prepoznavno, mesto in ji daje vse prave iztočnice za nadaljnjo kakovostno nadgradnjo in sam razvoj.
Glasba je nastavljena tako, da si ni težko predstavljati v bodoče dodajanja raznih zvočnih zank programiranja, dodatnih tolkal, celo orkestralnih (godalnih, pihalnih) aranžmajev. Torej razvoj te skupine je v prihodnje mogoč v več smeri. So progresivni – torej napredni, v vseh pogledih in predstavljajo v tem oziru za območje od Alp do Ohridskega jezera, gotovo avantgardno ime, ki bo v prihodnosti lahko s svojimi izdelki še kako navduševala in presenečala.
Zasedba
Tomislav Biškup – kitara
Elvis Šimunić – bas kitara
Igor Domjan – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Hrvoje Nikšić – sintetizatorji, vokoder
Igor Pavlica – trobentna na skladbi št. 7
Produkcija
Carl Saff
Seznam skladb
1. Changing Places
2. 40 Acres And A Mule
3. Ennuyeux Comme La Pluie
4. The Life You Wanted
5. Nods Of Approval
6. Prošlost
7. Echo Of My Cowboys Boots
