Teramaze: I Wonder

0 95

Založba: Wells Music
Datum izida: 9. 10. 2020
Produkcija: Dean Wells
Dolžina: 69.11 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.5/10


Teramaze so avstralski moderni progresivci, ki so svoj prvi album izdali še sredi devetdesetih let. Naj uvodoma skrajšam pot do bistvenih informacij o glasbeni podobi skupine, kar bo koristni orientir vsem tistim, ki skupine nemara ne poznate. Fantje pristopajo do progresivnega metala moderno. Torej bistvo je vzdrževanje muzikalne dostopnosti, brez pretiranih ekscesov razkazovanja tehnično kompleksnega mišičevja. Prva ja melodija in atmosferičnost. Za navržbo, pa čeprav so med naštetimi izvajalci bistvene in konkretne artistične razlike, bodo Teramaze bliže okusu tistih, ki radi sledite zvoku in slogu skupine tipa The Dear Hunter, Caligula’s Horse ali Voyager, kot pa Dream Theater, s katerimi nimajo Teramaze mnogo ali skoraj nič skupnega, razen žanrske oznake, h kateri pa se nujno pripenja pridevnik »moderni«. Ta pridevnik je zlasti pogojen generacijsko, čeprav je vodja skupine in njen kitarist Dean Wells, ki je na novem albumu prevzel tudi vodilne vokale, že izkušen star maček.

Skupina nadaljuje z usmeritvijo pomikanja svoje glasbe oziroma sloga vse bolj in bolj k optimiziranju muzikalne nalezljivosti in pri tem brezsramno koketira tudi s triki pop retorike. Na ta rovaš Teramaze tudi na »I Wonder« še naprej pridno klestijo nasršenost kitarskega fraziranja, ki je bilo značilno za zgodnejše obdobje delovanja skupne in od katerega so se Teramaze pričeli nekako oddaljevati s četrtim albumom  »Esoteric Symbolism« (2014).

Wells je glede na predhodni album »Are We Soldiers« (2019) uvidel da skupina, ki je v času tega albuma prerasla v sekstet z znova pridruženim vokalistom Brettom Rerekuro, povsem dobro funkcionira v klasični postavi kvarteta. Tako se je članstvo zmanjšalo s šest na štiri glasbenike, Wells pa je prevzel v celoti tudi vodilne vokale. In to zgledno. Za glasbenika ki je v prvi vrsti kitarist, več kot zgledno.

Atmosfera albuma je pretežno melanholična, obenem pa zmorejo Teramaze na trenutke poslušalca celo sanjavo začarati in »cerebralno« odlepiti od stvarnega sveta. Produkcija je odlična, moderno zveneča, s pravšnjim ravnovesjem gradnikov zvoka, pravšnjo relacijo dialoga kitar in klaviatur s pretežno sintentiziranimi zvočnimi pastelami. Čist, muzikalen vokalni pristop, razvija dovolj dominantnosti in si s tem zagotavlja kredibilnost in občo dopadljivost. Vsekakor Dean ni tisti vrhunski vokalist, ki jih našteješ na prste ene roke, a za izrazni domet albuma “I Wonder”, dostavlja v vokalnem iztržku dovolj prepričljivosti, ki garantira temu album visoko dopadljivost in kredibilnost.

Album je nekoliko predolg, v smislu, da nagovarjajo Teramaze na trenutke z njim kar pretirano muzikalno, ali pa v njem pretirano raztegujejo mirnejše pasaže. Prav tako je zanimivo, da skoraj devetminutna Deep State Of Awake ne garantira brezgrajne zanimivosti, pač pa razvija na trenutke preveč razvlečenosti, od česar jo ne prebudi niti vreščav vokal gostujočega pevca Jasona Wisdoma iz ameriške skupine Death Therapy. Prav iskanje muzikalne kompaktnosti namreč botruje temu, da pove skupina vso idejno zgodbo novega albuma precej prej, kot prikazuje to celokupni igralni čas albuma. Kljub temu se čuti, da so Teramaze postali skozi čas zelo, zelo dobri komponisti in aranžerji, kar velja seveda še posebej za vodjo Deana Wellsa. To potrjujejo grabežljivi napevi v odlični uvodni Ocean Floor, ali naslednji Only Daylight, ali sam razvoj vokalnih melodij v graduirano razgibani Here To Watch You, kar zagotavlja albumu, da ta vzdržuje navdahnjenost, ki s premeteno všečnostjo kombinira progresivnometalsko kompleksnost z mehkejšim melodičnim pop elementom. Da. ‘Breakdowni’ ne manjkajo in so hudo dobrodošla popestritev posameznih pasaž, so pa na »I Wonder« koncizno balansirani ter plasirani v formatu skladb le kot dodatna začimba. Wells se večkrat poda tudi na izlete višjega izplena atmosferičnosti, kot je to izhodna solaža otvoritvene Ocean Floor, kjer se v celoti ogne ekscesom virtuoznosti in to nadomešča z odmerkom skrbnega plasiranja dolgih, ječavih tonov, podprtih z močnim ‘sustain’ efektom.   

Album deluje zavoljo občasne, skoraj pretirane muzikalnosti, predvidljivo (Sleeping Man, Run), kar ne pomeni, da slučajno peša v aranžiranju. Le manj zanimivo nagovarja in zato je v teh momentih njegov razvoj bolj predvidljiv. Se pa album razživi v zaključnem delu ko se zvrstijo izvrstne Idle Hands/The Devil’s Workshop, This Is Not A Drill in še posebej sklepna in naslovna skladba albuma, ki je v komponističnem oziru celo najbolje uspela stvaritev albuma, pravšnji izbor skupine za njegov sklepni del. V komponističnem oziru sta uvodni del albuma ter njegov sklepni del, najbolj dražljiva dela. Skupina je prav v teh skladbah dosegla, na najbolj posrečen način, spravo med tehnično kompleksnostjo in mirnim zretjem v pop muzikalnost in s tem potrdila vso svojo kvaliteto in nenazadnje artistično samobitnost, s katero je uspešno prestala nov poseg transformacije svojega glasbenega vizionarstva.

»I Wonder« je zelo dober album. Zrelostno uspel in smel korak, ki ga je skupina odmerila na poti svoje evolucije. Glede na nadaljnjo tranzicijo proti muzikalnemu milozvočju, je moč pričakovati, da se razvoj skupine z »I Wonder« še zdaleč ni sklenil. Glede na predhodnik »Are We Soldiers«, Teramaze z novim albumom niso izgubili ničesar. Ponovno transformacijo v kvartet so prestali brez težav in dostavili najmanj enakovreden studijski dosežek. Gre za odličen, visoko poslušljiv progresivnometalski izdelek, ki nosi ob vsej muzikalni dostopnosti, močno in drzno komponento kompleksnosti. Slednja zagotavlja drzne rošade vzdušij skozi album in tako nenehno privlačnost poslušanja tudi za bolj zahtevne glasbene gurmane.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Ocean Floor (6:17)
2. Only Daylight (7:32)
3. Lake 401 (3:37)
4. A Deep State Of Awake (8:44)
5. Here To Watch You (6:44)
6. Sleeping Man (5:00)
7. Idle Hands/The Devil’s Workshop (9:16)
8. RUN (5:32)
9. This Is Not A Drill (8:40)
10. I Wonder (7:48)

Zasedba:
Dean Wells – vokal, kitara, klaviature
Chris Zoupa – kitara
Andrew Cameron – bas kitara
Nick Ross – bobni

Gostujoči vokalist:
Jason Wisdom (Death Therapy) – skladba št. 4

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki