Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 112:14
Ocena: 4.5/5
Neal Morse je hecen tip, čeprav po navadi poskuša biti pri svojih z versko gorečnostjo podmazanih pridiganjih in tudi pri samem ustvarjanju glasbe hudo resen, kar vsaj v njegovem primeru ni slabo. Ta vrhunsko nadarjeni in vsestranski progresivno rockovski skladatelj, multi-inštrumentalist in pevec, ki se je po odhodu iz skupine Spock’s Beard popolnoma predal snovanju krščanskega progresivnega rocka in religioznemu zanosu, je v vseh pogledih slikovita glasbena osebnost, ki pogostokrat budi precej mešane občutke med ljubitelji progresivno rockovske glasbe.
Po eni strani izdaja bolj ali manj odlične albume, ki so lahko za vzor marsikateremu sodobnemu prog rockovskemu izvajalcu (če se zraven ne upošteva tistih, ki so namenjeni izključno za versko oznanjanje in s prog rockom nimajo kaj dosti veze), po drugi strani pa je zapustil skupino, katera mu je prinesla svetoven sloves, samo zato, da bi lahko lažje našel svojega Gospoda, čeprav zdaj na svojem ustvarja precej podobno glasbo kot jo je v času, ko je bil še njihov član. Takole razpet med dvojno vlogo profesionalnega glasbenika in potencialno pridigarsko kariero bogaboječega prelata sredi domačega San Francisca Neal snema kompleksne progresivno rockovske albume, prepletene z religiozno obarvanimi besedili v katerih opeva božjo slavo in pripoveduje svoje osebne izkušnje po spreobrnitvi v krščanstvo.
“Testimony 2” je še eden v nizu njegovih progresivno rockovskih konceptualnih albumov in sicer gre za nadaljevanje dvojnega istoimenskega albuma iz leta 2003, katerega je posnel nedolgo po odhodu od Spock’s Beard in na katerim je prvič oznanil svojo “vrnitev v Gospodovo naročje”. Dvojni album vsebuje tri različne sekcije na katerih nadalje razgalja svoje življenje in podrobnejše detajle spreobrnitve v krščanstvo. Koliko se vam zdi tovrsten koncept še vedno privlačen po Nealovem neumornem predstavljanju le tega v zadnjih osmih letih presodite sami v skladu z vašim (ne) verovanjem.
Glasba je seveda tista, ki največ šteje pri vseh Nealovih glasbenih projektih pa naj si gre za njegove solo pogruntavščine ali stvaritve s skupino Transatlantic in ta je tudi tokrat bolj ali manj prava paša za ušesa vseh prog rockovskih gurmanov. Po občutnem kakovostnem zdrsu na predhodnem albumu “Lifeline” (2008) je tokrat uspešno ponovil tisto skladateljsko formulo, ki je prvemu “Testimony” prinesla sloves enega najbolj cenjenih albumov kakega prog rockovskega solističnega izvajalca v zadnjem desetletju. Neal je vnovič združil moči s starima pajdašema, bobnarjem Mikeom Portnoyem (ex-Dream Theater) in basistom Randyem Georgeom (Ajalon). Prav tako pa je k projektu povabil vrsto zanimivih gostov na čelu z Deep Purple kitaristom Steveom Morseom (nobene medsebojne sorodnosti) ter njegovimi nekdanjimi Spock’s Beard pajdaši kot so Nealov brat in kitarist Alan, bobnar/pevec Nick D’Virgilio in basist Dave Meros s katerimi je kljub vsemu ostal v dobrih odnosih.
Uvodni “Mercy Street” ni priredba istoimenske klasike Petra Gabriela, temveč povsem samostojno delo, katerega zaznamuje spokojen začetni del na klavirju in mogočni orkestralni aranžmaji v najboljši tradiciji simfoničnega prog rocka. Nealova karakteristična, rahlo Lennnovsko začinjena barva glasu s pomočjo katere okoli sebe širi pozitivizem je podkrepljena z njegovimi melodičnimi pasažami na kitari in klaviaturah. Končen rezultat je izjemno sočna melodija z grabljivim refrenom. Fusionistični inštrumental “Overture No. 4” vsebuje noro kitarsko solažo v režiji Paula Bielatowicza, mladega britanskega kitarista, ki je nase prvič opozoril kot član zasedbe Carl Palmer Band. Od leta 2007 pa je član tudi Nealovega spremljevalnega banda, kadar se poda na novo turnejo. Razgibani “Time Changer” predstavlja vokalno vnovično združitev originalne Spock’s Beard postave iz leta 1995 (se pravi brez klaviaturista Ryo Okumota). Besedilo pripoveduje o Nealovi preteklosti s Spock’s Beard in vsebuje vrnitev večdelnih vokalnih harmonij s katerimi so najbolj zasloveli. Te so bile sicer vedno pod pomembnim vplivom legendarnih Gentle Giant. Bogata ritmična razgibanost na relaciji Portnoy-George in sočne večdelne harmonije zagotavljajo simfonično veličastnost ob kateri bodo uživali vsi prog rock gurmani. Z lahkoto bi se lahko govorilo kar o novi Spock’s Beard klasiki.
“Jayda” je baladno usmerjena skladba, ki je posvečena Nealovi hčerkici, ki je zanj poleg Boga, preostalih članov družine in mamine jabolčne pite zagotovo največja svetinja na svetu. Temu primerno je tudi spokojno, globoko osebno besedilo in nežna akustično-simfonična melodija, ki po vzdušju spominja na otroško uspavanko. “Nighttime Collectors” je zabaven eksperiment saj gre za trdo rockersko stvaritev z ognjevitimi pasažami na Hammond orglah, bluesovskimi kitarskimi frazami in tipičnim trdo rockerskim, stadionskim refrenom. Neal je imel vedno rad tovrstne pustolovščine izven običajnega simfo prog rockovskega sveta s pomočjo katerih je raziskoval dodatne razsežnosti svojega skladateljskega, inštrumentalnega in pevskega potenciala. V podobnem, nekoliko bolj trdo rockerskem slogu je tudi “Time Has Come Today” s svojim zabavnim funkovskim refrenom, strastnimi pasažami na klaviaturah in Beatlovskimi večglasji.
“Jesus’s Blood” je še ena introspektivna balada, kakršne so Nealu zelo všeč, saj lahko prek njih vedno znova opeva božjo slavo in opozarja na svojo versko gorečnost. Tokrat se zraven izkaže tudi z odlično kitarsko solažo na slide kitari, katero spremljajo ženske zborovske vokalne harmonije, kar nekoliko spomni na najboljše čase Pink Floyd. Epski “The Truth Will Set You Free” je nedvomno najtrša stvaritev na albumu z metalsko zvenečimi kitarskimi frazami, ognjevitimi pasažami na hammondkah in poudarjenim udarjanjem dvojne bas stopalke, katere nadgradi ultra melodični refren. Lahko bi se reklo, da gre za precej uspešen eksperiment križanja simfoničnega prog rocka in progresivnega power metala. “Chance Of A Lifetime” je fusionistični kolaž kakršnega je sposoben ustvariti samo Neal s številnimi vznemirljivimi časovnimi preobrati in solističnimi poleti.
“Jesus Bring Me Home” je še ena globoko čustvena balada z versko gorečim, spokorniškim besedilom v katerem Neala skrbi, da je v določenih trenutkih premalo skrbel za svojo družino in zato prosi Jezusa za odpuščanje. Mogočna melodija je grajena na akustični kitari ob spremljavi širokogrudnih orkestralnih aranžmajev in violine. Vse skupaj se prelije v “Road Dog Blues”, katerega zaznamujejo duhoviti pihalni aranžmaji in nič manj duhovito besedilo o vračanju ‘cestnega psa’ z dolge turneje nazaj domov k ženi in otrokom. Zadnji del vsebuje nežen klavirski solo. “It’s For You” je dramatična simfo prog rockovska zakuska še enim ognjevitim kitarskim solom v domeni Paula Bielatowicza. Nealov vsestranski inštrumentalno-pevski talent tu še enkrat zasije z vso močjo. “Crossing Over/Mercy Street Reprise” v uvodnem delu zaznamuje zmagoslavna melodija in vsesplošna optimistična atmosfera z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji znotraj katere Neal vnovič najde samopotrditev svojega življenja. V zaključnem delu pa se ponovi osrednji motiv uvodnega “Mercy Street”.
Drugi disk vsebuje tri med seboj nepovezane skladbe, ki si ne sledijo ena v drugo in niso del koncepta. Veseljaški “Absolute Beginner” je dokaj zabaven hibrid med prog rockom, popom in melodičnim rockom. Yes-ovsko obarvani “Supernatural” je še en zanimiv mozaik simfoničnega proga s prešernimi večglasji in pompoznimi klaviaturskimi teksturami, ki bi se lahko znašel na katerem koli Spock’s Beard albumu. Neal Morse ne bi bil Neal Morse, če ne bi na album vključil vsaj enega več kot 20-minutnega super epa in s tem poskrbel za kar se da veličasten finale. Tokrat je to skoraj 26-minutni “Seeds Of Gold”, katerega med drugim odlikuje kitarska solaža Stevea Morsa. Neal v ta zaključni magnum opus prelije vso svojo fusionistično genialnost, kar mu uspe s pomočjo bombastičnih solističnih poletov, uporabe razgibanih večglasij ter nenehnih ritmičnih sprememb ob istočasnem grajenju širokogrudnih melodičnih motivov na čelu s pompoznimi simfoničnimi aranžmaji. Nealu se tako posreči, da ambiciozna kompozicija navkljub svoji obsežni minutaži mine kot, da bi pihnil, kar je lastnost le najboljših simfo prog rockovskih super epov.
“Testimony 2” je imenitno nadaljevanje Nealovega istoimenskega prvenca iz leta 2003, ki na koncu kot celota izpade celo boljše od ključnega albuma v njegovi samostojni karieri. Očitno mu je relativno medel odziv na predhodni album “Lifeline” pošteno segel do srca, zato se je odločil, da bo tokrat dal zares vse od sebe in ustvaril še en vrhunski izdelek, ki se lahko meri celo z njegovim najboljšimi dosežki s skupinama Spock’s Beard in Transatlantic. Ne glede na to ali se strinjate ali ne z njegovim verskim nazorom in filozofijo ostaja dejstvo, da je Neal ena izmed ključnih figur sodobnega progresivnega rocka brez katerega bi bil ta glasbeni žanr nedvomno veliko siromašnejši. Kot zanimivost naj se še omeni, da posebna izdaja albuma vsebuje Nealovo knjigo z naslovom ‘Razodetje- inspiracijsko in spiritualno potovanje progresivno rockovskega glasbenika’.
Zasedba
Neal Morse – vokal, klavir, sintetizator
Randy George – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Steve Morse- kitara
Paul Bielatowicz – kitara
Alan Morse – spremljevalni vokal
Nick D’Virgilio – spremljevalni vokal
Dave Meros – spremljevalni vokal
Matthew Ward – spremljevalni vokal
Debbie Bressee – spremljevalni vokal
April Zachary – spremljevalni vokal
Mark Pogue – spremljevalni vokal
Mita Pogue – spremljevalni vokal
Jim Hoke – saksofon
Mark Leniger – solo saksofon
Kenny Barnd – violina
Chris Carmichael – violina, viola in čelo
Eric Brenton – električna violina
Produkcija
Neal Morse
Seznam skladb
CD 1
Part Six: (22:50)
1. Mercy Street
2. Overture No. 4
3. Time Changer
4. Jayda
Part Seven: (22:54)
5. Nighttime Collectors
6. Time has come Today
7. Jesus’ Blood
8. The Truth Will Set You Free
Part Eight: (32:36)
9. Chance of a Lifetime
10. Jesus Bring Me Home
11. Road Dog Blues
12. It’s For You
13. Crossing Over / Mercy Street Reprise
CD2
1. Absolute Beginner (4:39)
2. Supernatural (6:11)
3. Seeds of Gold (25:59)
