The Aristocrats ob zvokih živalske farme osvojili Pordenone (2016)

0 15

Lokacija: Pordenone / Il Deposito Giordani / Italija
Datum: ponedeljek, 08.02.2016


Mednarodni inštrumentalni trio The Aristocrats, katerega tvorijo britanski kitarski vesoljec Guthrie Govan (Steven Wilson, ex-Asia, GPS), ameriški baskitarski posebnež Bryan Beller (Dethklok, Steve Vai, Dweezil Zappa) ter nemški bobnarski megaloman Marco Minnemann (Steven Wilson, Joe Satriani, The Mute Gods), se je med aktualno ‘Tres Caballeros’ turnejo oglasil v Pordenoneju, kjer je priredil nepozabno koncertno doživetje za vse ljubitelje vrhunske tehnične podkovanosti in neusahljivega improvizacijskega duhovičenja. Briljantni trio, ki na turneji predstavlja svoj tretji studijski dosežek, »Tres Caballeros« (2015), je s svojimi osupljivimi inštrumentalnimi in skladateljskimi sposobnostmi nekaj posebnega celo za običajno precej zahtevne progrockovske gurmane in različne glasbene doktorje. Nekaj je k priljubljenosti The Aristocrats med ljubitelji progresivnega rocka, prog metala in jazz rock fusiona gotovo pripomoglo to, da svojo glasbo združujejo s pronicljivem humorjem, ki je ravno pravšnja mešanica angleških satiričnih dovtipov ter ameriškega straniščnega burkaštva, da smeha na njihovih nastopih nikoli ne zmanjka.

Gospodje Govan, Beller in Minnemann v slogu svojega velikega vzornika Franka Zappe med posameznimi izvedbami zelo radi na dolgo in široko govorijo, pri čemer ‘pokajo’ takšne duhovite anekdote, večinoma iz svojega vsakdanjega življenja, ki pogostokrat vsebujejo tudi nekaj družbenkokritičnih osti, da med publiko kot za šalo sprožajo salve smeha. Minnemann je Italijane osrečil tudi z znanjem nekaterih italijanskih besed, katerih se je naučil od svoje nekdanje družice. The Aristocrats so svoj nastop odprli z neposrednim fusionističnim ‘strelom sredi čela’ z naslovom »Stupid 7«, pri čemer je bil od začetka do konca pravi užitek opazovati njihove virtuozne vrline. Guthrie, ki je svoje tanke prste ovijal okoli kitarskega vratu kot kakšen dolgonogi pajek, je bil v tem večeru prvi, ki je poskrbel za smeh. S svojim specifičnim ‘cockney’ naglasom, je napovedal skladbo »Jack’s Back« na kateri se ponovno pojavi skrivnostni Jack, katerega je prej predstavil že na pretekli kompoziciji z naslovom »Furtive Jack«. The Aristocrats so mleli vse pred seboj kar se tiče igranja zapletenih ritmičnih načinov in norih kitarskih variacij, pri čemer so večinoma zvesto sledili studijskim verzijam izvedb, medtem ko so ponekod vnesli tudi nekaj popolnoma spontanega improviziranja.

Temu je sledila Bryanova zabavna anekdota o ozadju skladbe »Texas Crazypants«, kjer je publiki razložil svojo negativno, vendar zanimivo izkušnjo, ki se mu je pripetila med postankom v nekem teksaškem obcestnem postajališču. Tam ga je neka nora in prevarantska oštirka, ki se je hotela na vsak način dokopati do njegovega denarja, pošteno opeharila prek namišljene poškodbe njenega vozila. »Culture Clash« je bila predstavljena kot skladba, ki simbolizira občutja, ki prevajo člane The Aristocrats vselej, ko se znadejo v njim neznanemu, eksotičnemu okolju in imajo težave pri privajanju na lokalne navade. Na »Pig’s Day Off« so na svoj račun prvič v tem večeru prišli ljubitelji gumijastih prašičev, saj so vsi trije glasbeniki med seboj tekmovali kdo bo iz posameznih lutk izvabil več krulečih in piskajočih zvokov, pri čemer je bilo seveda teško ohraniti resen izraz na obrazu. Tovrstna praksa je sicer že zdavnaj postala del običajne The Aristocrats koncertne ‘folklore’. Osupljivo dinamični »Desert Tornado«, katerega je Marco predstavil s svojo dramatično zgodbo o pobegu pred bližajočim se tornadom, je bil pospremljen z ubijalskim bobnarskim solo nastopom ob katerem je marsikomu od navzočih zastal dih. Vsakdo kdor se je do tedaj spraševal zakaj je Marco trenutno najbolj zaseden in aktiven bobnar na svetu je v trenutku dobil odgovor.

The Aristocrats se dobro zavedajo, da več kot 90% njihove publike zasedajo različni glasbeniki in glasbeni doktorji moškega spola, medtem ko je žensk, ki se znajdejo na njihovem koncertu le za vzorec, pa še te so ponavadi že oodane in se nastopa treh nenavadnih ‘aristokratov’ udeležijo zaradi svojih izbrancev. Potem, ko je Bryan razložil, kako je med ustvarjanjem skladbe »Smuggler’s Corridor« prvič v The Aristocrats zgodovini v svoji glavi zaslišal vokalno melodijo, je pozval občinstvo naj pomaga pri petju tega redkega vokalnega trenutka znotraj The Aristocrats glasbenega opusa. Nenadoma je prišel na razmeroma bizarno idejo, da bi vokalno melodijo ob dogovorjenih trenutkih zapel samo ženski del občinstva. Rezultati so bili seveda porazni, saj je iz publike prihajalo samo nekakšno pridušeno ‘mijavkanje’ približno šestih ženskih grl s tem, da se je v prvem poskusu vmes prikradel moški vsiljivec, katerega je Beller pri priči odkril in na svojstven način okaral.

Guthriejeva zaključna anekdota, ki se je dotikala skladbe »The Kentucky Meat Shower« je bila obenem tudi najbolj zanimiva, saj se je vezala na precej bizaren in še do danes ne razjasnjen zgodovinski dogodek, ki se je leta 1876  pripetil v bližini Kentuckya, ko so nad mestom Rankin z neba padali kosi surovega mesa. Seveda je Guthrie za to naglo ponudil svojo racionalno razlago – ujede so med kolektivnim posnemanjem vedenjskega vzorca posameznega ptiča, ki mu je nenadoma postalo slabo, izbljuvale kose mesa na nič hudega sluteče meščane, ki so se tedaj nahajali pod njimi. The Aristocrats ne bi bili The Aristocrats, če ne bi v dodatku odigrali skladbe »Get It Like That«, kjer so v glavni vlogi nastopale gumijaste živali (dva praskota, oskubljeno pišče in gos). Marco si je čedno živalsko druščino na začetku izvedbe naložil kar na svoje činele, vendar so nekatere med njegovim mlatenjem bobnarske postavitve naglo popadale dol. Bryan se je tako zamotil v svoj dialog s publiko, da je, medtem, ko je prasnil v smeh, pohodil ubogo oskubljeno pišče, ki je ležalo na tleh. Ob zaključku je Marco suvereno pobral glavno nagrado za najboljšega improvizatorja, kar se tiče igranja na gumijasto žival, pri čemer se je zapletel tudi v krajši dvoboj z Guthriejevo kitaro, ki je imel na koncu neodločen izid. Žal je bilo to zadnje dejanje v tem večeru. Z nekaterimi najbolj norimi virtuoznimi žavbami podmazani trio, ki se je ponašal tudi z zelo kakovostnim ozvočenjem, se je ob burnih ovacijah poslovil od navdušene publike.

The Aristocrats so med pravcato virtuozno orgijo, ki so jo priredili med svojim nastopom v Pordenoneju potrdili sloves izjemnih koncertnih zabavljačev, kakršnih je v današnjih časih žal vse manj. Med triom ves čas vlada izjemna spontanost, ki jih druži tako v demonstriranju posameznih virtuoznih podvigov kot pri kovanju skrajno nalezljivega humorja. V primeru, da bi bil legendarni Frank Zappa od katerega so se The Aristocrats s svojo burkaško mešanico prog rocka, jazz rock fusiona in prog metala ob vmesnem pripovedovanju šaljivih anekdot, marsičesa naučili še živ, bi vsi trije gotovo tvorili jedro njegovega spremljevalnega banda. Ob tem si ni težko predstavljati, da bi bili rezultati tovrstnega sodelovanja naravnost veličastni. No, tudi sodelovanje s kultnimi imeni kot so Steven Wilson, Joe Satriani in Steve Vai je imelo blagodejne učinke na glasbeni razvoj trojice, ki je iz izjemnih inštrumentalistov naglo zrasla tudi v odlične skladatelje, katerih se enostavno ne more dovolj prehvaliti.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
1. Stupid 7
2. Jack’s Back
3. Texas Crazypants
4. Pressure Relief
5. Culture Clash
6. Louisville Stomp
7. Pig’s Day Off
8. Desert Tornado (solo bobni)
9. Smuggler’s Corridor
10. The Kentucky Meat Shower
—dodatek—
11. Get It Like That

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki