The Aristocrats: You Know What?

0 70

“Novo, to je četrto, poglavje vrhunsko “prismojene” jazzrockovske fuzije, visoko eklektične narave, postreže celo z več spravljive muzikalične dostopnosti, kot teatralnega napenjanja mišic.”

Založba: Boing!
Datum izida: 28.06.2019
Produkcija: The Aristocrats
Dolžina albuma: 59.43 min.
Zvrst: Jazz Rock Fusion / Progressive Rock / Progressive Metal
Ocena: 9.5 / 10


Album, ki nam je po nekem hecnem spletu okoliščin, ko je izšel konec lanskega junija, kar nekako pobegnil in se potuhnil. Izmuznil. Nezaslišano. Spregledan ne sme nikakor ostati, saj vemo o kom in o čem je govora. O marsikom in marsičem. Vsaj tistih pet slovenskih ljubiteljev glasbene neobičajnosti, ki si znamo privoščiti najboljše, moramo kakšno reči na to temo.  

O treh intergalaktičnih vesoljskih jezdecih, do zob (in prek) oboroženih z glasbenim talentom in znanjem,  ki so ob povsem nedolžnem, celo nenadejanem jamu (namesto Grega Howea, ki je bil sprva mišljen v tem jamu,  je zadnji hip vskočil Govan), leta 2011, sklenili, da v tej smeri nadaljujejo. Tako so nastali The Aristocrats, ki jih zastopajo trije superglasbeniheroji našega časa. Se pravi, prej omenjeni Guthrie Govan (kitara), Marco Minnemann (bobni) in Bryan Beller (bas kitara). Anglež, Nemec in Američan. Vsi lahko igrajo več instrumentov in skrbijo tudi za izdajo solo albumov (lanski Bellerjev – RockLine recenzija, velja nasploh za nekaj najboljšega kar se je zgodilo zadnji čas v progresivnem rocku), pri čemer odigra Minnemann na svojih albumih prav vse sam in ob tem dostavi tudi vodilne vokale. Prav tako poznamo te glasbenike iz sodelovanja pri eminentnih izvajalcih, kot sta mdr. Steven Wilson in Joe Satriani, no in če bi Zappa danes še dihal, bi bili vsi ti trije geniji zagotovo v njegovi ekipi.

Nekoliko dlje smo čakali na četrto poglavje te zabavne glasbene štorije, ki je eklektična mešanica pobegov v brezmejna prostranstva jazzrockovske fuzije, kot tudi progrockovskih, do progmetalskih utrgancij, ob čemer najdejo v takšnem talilnem loncu svoj prostor vključki kupa drugih žanrov (blues, funk, surf,.. dopolnite sami), kot tudi lucidni ščepci začimb svetovne glasbe in celo folk etno elementov. A z eno besedo. V izhodišču govorimo o skrajno prismojeni variaciji jazz glasbe in rocka.  Stvar deluje tako, kot da The Aristocrats sprejemajo na svoj jedilnik najbolj nora glasbena naročila, ki pregovorno in po principu logike, nikakor ne gredo skupaj, a v njihovem jeziku najdejo vselej univerzalno spravljivost in simbiotični karakter. Predstavljajte si, da mora Einstein izpeljati dokaz na nivoju atomske fizike in se pri tem sooča s kupom, do tistega trenutka, nerešljivih matematičnih enačb. The Aristocrats poznajo namreč odgovor na vse.    

The Aristocrats ostajajo tudi na »You Know What« teatralno navihani pobalini, ki razvajajo poslušalca z brezmejno fuzijo vihravega dialoga, »streljanja« s treh temeljnih položajev, pri čemer je najbolj neprecenljivo spoznanje, da ob vseh neverjetnih vragolijah instrumentalne igre, ti trije mojstri drug drugemu nenehno odpirajo ogromno prostora, za povsem enakopravni in enakovredni razmah posameznikovih genijev. Več. Kot komponisti pišejo drug drugemu dele komadov. Npr. Govan napiše part v svoji kompoziciji, ki je namenjen dominaciji Bellerjeve bas kitare in obratno.  Kot veleva samo ime skupine brezmejno zbadljivih lucidnosti in humoresk, ki jih generira njihov ponotranjeni občutek za sočne vložke kabaretnega absurda, je jasno, da bi se vsemu temu teatru s širokim nasmehom na obrazu, globoko poklonil tudi pokojni Frank Zappa.

Uvod je jazzrockovski (če tehtamo deleže »tega in onega« v zajebantsko poimenovani kompoziciji D-Grade F*ck Movie Jam). Praviloma gravitira karakter vseh kompozicij na fuzijo jazza z rockom oziroma odklone jazza k metalu, kjer seveda skrbi za ultra zabavno evolucijo dogodkov nenehno preklapljanje »zajebano zlomljenih« ritmičnih ključev, skozi katere pa »bredejo« The Aristocrats s peresno lahkoto, nenehne teatralne privlačnosti kreiranja občutka spontanega razvoja dogodkov (čeprav posedujejo začrtan orientacijski zemljevid), ki pa poslušalca na slehernem koraku obenem prešerno osupne. To je osnova. Od skrajno humornih »čudes« novega albuma izstopa gotovo tudi Spanish Eddie, kjer kot veleva zabavni naslov, vnašajo The Aristocrats namerno elemente andaluzijskega melosa in flamenka, ki pa jih Govan seveda implementira v sozvočju s svojo notranjo inteligenco, ki je garant plasmaja unikata fuzije. When We All Come Together je še ena obešenjaško spakljiva parodična avantura v svet spaghetti western burlesk, vedno pa se najde dovolj prostora za komad, kjer stopa v ospredje plazovito metalsko fraziranje, kot je to v Terrible Lizard, kar pa dopolnjuje v nadaljevanju, znotraj novega utelešenja, tega premočrtnega teatra komične satire, skladba Spiritus Cactus. Tu je več kitarskih linij (Guthrie memorira zadeve z multi delay efekti, obenem se poslužuje celo sintetiziranih linij igranih skozi kitaro). Smeha polna skleda. Vseskozi.

V bistvu pa The Aristocrats v osnovi ne presenečajo več z novim albumom. A osupnejo. Presunejo. Njihova kombinacija eklektične prismojenosti fuziranja, je pač izjemna, nenavadna in zato, vedno na moč vžigajoča! Slog in zvok, ki so ga The Aristocrats razvili je unikaten, neobičajen in v vsem 110% njihov in učinkovito vsrkava prav vsako, še tako usekano idejno potegavščino. Brez skrbi. Ob obsežnem instrumentalnem »drkanju« (Britanci v tovrstnih čtivih prosto uporabljajo besedo »wankery«) blasfemičnih orgazmov te svete trojice, je album obtežen z obiljem visoko muzikalične spravljivosti, čvrsto formatiranih  motivskih struktur, ki garantirajo kompozicijam nenehno kompaktnost in celo večjo dostopnost, kot se jo je šlo sprva nadejati. Prav zavoljo takšnega občutka, da je album celo »premalo zatežen«, zna marsikateri glasbeni gurman, ki je posebno zahteven, ostati tokrat celo kanček prikrajšan, nepotešen ter bo na glas zavzdihnil: »Saj v bistvu ne pokažejo nič novega!«. The Aristocrats znova nekajkrat sicer napnejo svoje mišičevje, vendar pa album nadvladajo deli in komponistični ustroj, ki favorizira igranje z absolutnim občutkom ter v večinskem delu, veliko naklonjenostjo tria, do bivanja v organskih, to ja zvočnih pastelah akustične oziroma »čisto-zvočne« narave.

Torej? Pred nami je nov The Aristocrats album genialnega odmerka duhovitih širjav in dihjemajoče virtuoznosti, ki se ga ne moreš naposlušati in naveličati. Seveda pa je izhodišče, da ni vsak dojemljiv za glasbeno substanco albumov tovrstne branže. V Sloveniji se konzumenti takšne glasbe npr. lahko preštejejo na prste obeh rok.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. D Grade F*ck Movie Jam
2. Spanish Eddie
3. When We All Come Together
4. All Said And Done
5. Terrible Lizard
6. Spiritus Cactus
7. The Ballad Of Bonnie And Clyde
8. Burial At Sea
9. Last Orders

Zasedba:
Guthrie Govan – kitara
Bryan Beller – bas kitara
Marco Minnemann – bobni

The Aristocrats – Spanish Eddie (uradni zvočni nosilec)
The Aristocrats – When We All Come Together (uradni zvočni nosilec)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki