Izvajalec: Bonamassa, Joe
Založba: Provogue Records
Izid: year
Trajanje: 64.14
Ocena: 3/5
Joe Bonamassa, trenutno verjetno najbolj vroče železje moderne šole blues rocka, se je pred kratkim vrnil s težko pričakovanim albumom The Ballad Of John Henry. Gre za glasbenikov sedmi studijski izdelek, ki bo gotovo ponovno porajal vrsto neprijetnih vprašanj. Ali gre pri nadaljevanju evolutivnega romanja ameriškega kitarista za širokosrčno širjenje izročila blues glasbe, ali pa je The Ballad Of John Henry le še eden v vrsti albumov, ki nima z bluesom praktično nič skupnega. Kakorkoli že, zelo verjetno boste ob grizljanju skozi album razočarani tako ljubitelji dobrega starega blues rocka, kot tudi navdušenci nad žvenketom zvokov tradicionalnega bluesa.
The Ballad Of John Henry ne prinaša ni pretresljivo novega, pravzaprav se postavlja v razred bolj povprečnih izidov letošnjega sicer komaj da začetega prodajnega leta. Skladbe se ponašajo s previdno oblikovanimi okviri klasične rokerske godbe, katerih temelji so debelo podmazani z obvezno zaščitno plastjo blues vplivov. Pričakovanih izlivov sentimentalnosti, podkrepljenih s strupeno in dinamično izpiljeno kitarsko igro, je tule moč najti le v presledkih. Na žalost! Bonamassa je brez dvoma dobro podkovan blues rokerski jezdec, a njegova dostava je prej kot impulzivno odzivanje, pravzaprav šablonizacija osnovnih blues rokerskih prijemov, ujetih v trdnem primežu klasične rock produkcije, ki opaznejših odstopanj od standardov modernega hard rocka ne dovoljuje.
Če kaj, potem Bonamassi prav gotovo manjka karakterja, ob katerem bi gospodičev nesporni talent brez dvoma lažje zavrtel kolesje prepoznavne, svojevrstne zvokovno adaptacije blues rocka, od katere smo si toliko obetali. Slednji le redko uspe pokukati izza zaščitne fasade grmenja grobo odrezanih rifov, s katerimi mladenič vedre duše in poln optimističnega, pogosto kar preveč neučakanega entuziazma, nerodno krmari med čermi sebi ljubih žanrskih krajin. Tu je še bleda, pogosto celo nedoločljiva barva Bonamassinega glasu, kateremu primanjkuje prepričljive ostrine, ki je obveza praktično vsakega verodostojnega blues retorika. Joe z nestanovitnim menjavanjem razpoloženjskih vzorčkov odkrito koketira vse od naslovne skladbe naprej. The Ballad Of John Henry se uslužno ovija okoli ostre, funky podkovane melodične forme, ki bi s konkretnejšim vnosom strasti, lahko celo konkurirala kaki od novejših stvaritev Glenna Hughesa. Sorodnega ritmičnega rotiranja smo kasneje deležni še z Jockey Full Of Bourbon Toma Waitsa. Bonamassa svoje funky kljuse brezbrižno razjaha s sicer korektno izpeljavo Sam Brown klasike Stop!, katere na krajcih inovativno kvačkana težko rokerska preobleka ponudi enega redkih resnično impozantnih trenutkov albuma. Na tej točki pa se festival navdušujočih avtorskih stvaritev na žalost tudi konča. Last Kiss je več kot očitno podedovala gene Watersove Rollin’ and Tumblin’, izpeljanka Funkier Than a Mosquito’s Tweweter srečnih zakoncev Turner se stežka muči z lovljenjem izvedbi koristnega ravnovesja med starošolsko navdahnjenimi pihalnimi aranžmaji in čustev očiščenimi kitarskimi pasažami, sicer obetavna The Great Flood, pa vseeno preveč spominja na ganljivko v stilu Gary Moora.
Kakorkoli obrnem, Bonamassi manjka naprednih slogovnih rešitev in inovacij, za katere si mladenič sicer močno prizadeva. Kar je škoda. Brez prisotnosti slednjih je gospodič namreč obsojen na tavanje v vsebinskem vakuumu frigidnega blues rocka, ki je za nameček postavljen še korak ali dva preblizu konvencionalnemu hard rocku. Bonamassin talent je očiten, ter seveda občudovanja vreden, podobno velja za prepričanost, s katero nam mladenič neumorno podaja svoje dojemanje bluesa. Omenjena priznanja pa ne zmanjšujejo veljave dejstva, da se Joe vsem slavospevom navkljub, očitno še vedno muči z iskanjem lastne identitete. Če ne drugega The Ballad Of John Henry dokazuje, da bluesu kot žanru, oziroma bolje rečeno mlajši generaciji blues protagonistov, danes predvsem manjka pravega karakterja. Drugače povedano, moderni blues ima hude težave z imidžem.
Zasedba
Joe Bonamassa: kitara, vokal
Blondie Chaplin: ritem kitara
Rick Melick: klaviature
Carmine Rojas: bas
Anton Fig: bobni
Bogie Bowles: bobni
Produkcija
Kevin Shirley
Seznam skladb
1. The Ballad Of John Henry
2. Stop!
3. Last Kiss
4. Jockey Full Of Bourbon
5. Story Of A Quarryman
6. Lonesome Road Blues
7. Happier Times
8. Feelin’ Good
9. Funkier Than A Mosquito’s Tweeter
10. The Great Flood
11. From The Valley
12. As The Crow Flies
