Izvajalec: Living Colour
Založba: MegaForce Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Living Colour so kralji funk metal groova. Podcenjeni kralji s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Peščica med vami Slovencev kremenitih, ki je skupino nemara uspela globlje raziskati in spoznati ve, da jo sestavljajo štirje vrhunski in vsestranski glasbeniki, ki se jim po krvi pretaka jazz. Kadar pa taisti posamezniki niso razpeti preko različnih glasbeno eksperimentalnih projektov, v katerih sicer uživajo popolno ustvarjalno svobodo, so Living Colour! Skupina, ki ji ob koncu osemdesetih ni uspel veliki met, da je ne bi večina poznala zgolj po velikem hitu Cult Of Perosnality, kot je to uspelo podobnim eksperimentalcem taistega časa in ob Living Colour tudi v marsikakšni prvini pionirjem a la Jane’s Addiction ter Fate No More, se vrača s komaj petim studijskim albumom kariere. “Kaleidoscope” iz leta 2003 je bil sicer odličen album, precej “mehkejši” kot srboriti in 10. let starejši “Stain” (1993), a hkrati v marsičem simpatizirajoč z avantgardnim eksperimentalizmom, kar je v primeru imen kvarteta znotraj zasedbe Living Colour povsem razumljivo in kar je tudi ta album postavilo na posebno mesto njihove kariere.
“The Chair In The Doorway”, za razliko od “Kaleidoscope”, pristopa v maniri mnogo večje pretočnosti, lažje dovzetnosti za ušesa. Torej je precej lažji album, v smislu, da je vseeno kdaj si ga zavrtiš. Na pogrebu ali med dobrim seksom. Prileže se ob slehernem trenutku in ne zahteva popolne koncentracije poslušalca, kot je to zahteval “Kaleidoscope”. Če k temu dodamo dejstvo, da “The Chair In The Doorway” še zdaleč ni tako nabijaški, kot je bil jezni “Stain” (1993) ter da so skladbe večinoma silno hitro osvojljive, ob siceršnji tipični razgibani dinamiki, se tukaj Living Colour približajo svojim začetkom z “Vivid” (1988) in “Time’s Up” (1990). Seveda je “The Chair In The Doorway” zgodba zase, godi pa zlasti produkcija, ki je živa, organska in deluje, kot bi Living Colour snemali album združeni skupaj v studiu in skupaj odigrali material, kot bi nastopali na koncertu.
Če se ustavimo zgolj pri kompaktnejših in enostavnejših skladbah, ki učinkujejo kot potencialni hiti, kar je bila vedno značajska lastnost izrazne moči skupine, kot je to zabeleženo v skladbah Behind The Sun in Blese Those (z golo minimalističnim, a silno duhovitim, izmeničnim sprehajanjem po lestvici naprej in nazaj preko durov A-C-D), pa Hard Way (bluesovske konotacije, v tipično cinično zajebantski maniri, ki ji enkrat več poveljujejo Gloverjevi duhoviti verzi) in That’s What You Taught Me, ni težko zaključiti, da so Living Colour pristopili z mero samokontrole, ki je zahtevala, da spravijo od sebe album, ki bo všečen in lažje dostopen širšim masam. Torej je novi album met skupine, ki jo zna znova spraviti na vidnejša mesta lestvic najbolje prodajanih albumov. Bomo videli.
In vendar… Prvi del albuma, ki se odpre preko nabijaških Burned Bridges in The Chair poseduje lepo mero eksperimentalne ekstravagance, katere glavni akter je zlasti Vernon Reid v svojih tipičnih solističnih utrgancijah. Skladba Dekadence je zaznamovana po strupeno kotalečem riffovskem kotaljenju, kar prinaša trenutek večje zmetaliziranosti albuma. Znova godi v njej tisti znani duh uporništva in porogljivosti skupine, ki svoj (srednji) prst enkrat več brez strahu usmeri na smrad japijev, kateri veji iz strahu, da jih ubije prva bakterija, ki prileze mimo njih! Living Colour ostajajo trdni in neizpodbitni v svoji pridigi in to jih ohranja večno mlade, iskrive in v slehernem trenutku atraktivne!
Skladba, ki požene noge v gibanje, je Young Man. To je skladba kjer so Living Colour najmočnejši v fuziranju metala z zapeljivimi funk vzgibi ritmike. Pozorni bodite na kontrast funk ritma, z dodanim podritmom tolkal, metal riffa in vživetega Gloverja, ki v izraznem besnilu niza nekaj strašno vznemirljivih vzporednic prave apokaliptične skepse. Sledi visoko atmosferična in srednje hitra Method, kjer skupina vzpostavi izredno masivno zaveso zvočnega zidu ozadja, za katero je značilno sporadično usipanje Vernonovih riffovskih plazov v kontrastni protiuteži Gloverjeve neverjetne vokalno izrazne moči. V Method je Glover skrivnosten, tragičen in brez kančka smisla za humor, skrajno neusmiljen. Ta skladba bo všečna tudi vsem ljubiteljem Faith No More!
Prvi del albuma, ki vsebuje nekaj več eksperimentalne ekstravagance, kar pa ne preveša tehtnice s polja lažje dovzetnosti za ušesa, nasledijo po tekočem traku, v enem od gornjih odstavkov omenjeni, potencialni hiti. Tako je ustvarjen kontrastni občutek, da je “The Chair In The Doorway” album pravzaprav iz dveh delov. Prvega, bolj dovzetnega glasbenemu ekseprimentu, a zapriseženega v vsem tipični Living Colour fuziji funka z metalom ter drugega, kjer fantje kanček sestopijo s plina in nanizajo skladbe višje stopnje melodičnosti in zapeljivosti hitrega učinkovanja na poslušalca. Nabijaški element je ohranjen tudi v tem delu zahvaljujoč skladbi, kot je Hard Time. That’s What You Taught Me je tipični Living Colour trik. Preprost melodičen, poenostavljene figure, ki pa mu dodaja element izrazne moči in enakovrednosti ostalim skladbam izreden Gloverjev pristop, kjer pevec zasije tudi v izrednem smislu za figuriranje (za Living Colour nezahtevnih, a zahtevanih) zavojev vokalne improvizacije. Prav Glover rešuje “enostavnejše” trenutke albuma, da le ti delujejo enakovredno z ostalimi “izrazno globljimi” skladbami in v vsem pristno ter resnično.
Zanimivo je, da se album po impresivno razjarjeni Out Of My Mind, kjer se Glover, skozi bestialne izbruhe jeze, ukvarja z dejstvom prodaje duše hudiču, z Not Tomorrow ne zaključi v intenzivni maniri, ki je značilna za preostanek albuma. Not Tomorrow je druga skladba, ki poseduje blues moment. Sicer zanimiva finta, a nemara bolje, ko bi bili na razporedu skladb albuma “The Chair In The Doorway” z Out Of My Mind zamenjani. K sreči je tu “skrita” skladba Asshole, kjer si fantje sposodijo generični rock n’ roll trik, ki pa funkcionira v Living Colour filozofiji fuziranja enkrat več odlično in tako pričara ob koncu tisti občutek, ki te nažene, da si “The Chair In The Doorway” zavrtiš znova in znova!
“The Chair In The Doorway” je album, ki deluje silno sproščujoče, ne vsiljeno in obenem v vsem podkovano z edinstveno Living Colour neponovljivostjo glasbene ekstravagance. Kot omenjeno, gre za lažje dostopen album, ki se hitro usede pod kožo že po dveh ali treh rotacijah v CD predvajalniku. Nosi momente tipične eksperimentalne vrednosti, ki so umerjeni in kontrolirani, da album ne uide z vajeti visoke dostopnosti ušesom, kot tudi tiste trenutke, ki dajejo skupini potencial, da zasede znova glasbene lestvice. Res, da nismo na začetku devetdesetih, a “The Chair In The Doorway” je še en album, ki vam ne bo delal prav nobenih preglavic, če zahtevate energetski približek tako albumu “Vivid”, kot tudi razvojnemu pogledu skupine naprej. Slednje je tisto zagotovilo, ki prinaša zmagovite točke tudi albumu “The Chair In The Doorway”. Gre torej za album, ki ga boste ljubitelji te skupine v vsem silno veseli! Living Colour ostajajo samosvoji, svojeglavi, unikatno navdahnjeni in z izrazom neustavljive uporniške iskre hudičevske arogance, ki jih ohranja večno mlade, atraktivne in v slehernem trenutku izrazno glasbeno visoko avantgardne.
Zasedba
Corey Glover – vokal
Vernon Reid – kitara
Doug Wimbish – bas kitara
William E. Calhoun – bobni
Seznam skladb
01. Burned Bridges
02. The Chair
03. Decadance
04. Young Man
05. Method
06. Behind The Sun
07. Bless Those (Little Annie’s Prayer)
08. Hard Times
09. That’s What You Taught Me
10. Out Of My Mnd
11. Not Tomorrow
12. Asshole (Hidden Track)
