Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Co.Da
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 18:14
Ocena: 4/5
Kaj napisati o skupini, ki je domala popolna neznanka na slovenskem glasbenem nebu, ko pa preverite glasbeni DNA zasedbe ugotovite, da je vse prej kot novotarija brez jajc in proteinov? Co.Da so slovenski novi glasbeni fenomen, iskrica in alternativni up, na katerega je grungersko pospani svet, ki je nato polnil baterije z Life Of Agony, novo Alice In Chains in Faith No More inkarnacijo nestrpno čakal že kar nekaj časa. In kdor čaka tudi dočaka – artikulirano dodelano različico glasbe, ki nasiti apetit ter nudi prekleto dober obliž na slabo zalizane stare rane.
Ne bi želel posploševati, a domača alter scena je bila le v redkih primerih tako privlačna, da je izbirčno uho poseglo po adutih slovenskih ruralnih ali urbanih umetnikov, ker je bilo večinoma vse skovano na isti kalup, predvidljivo in prekleto postano, kot je postana tisočkrat preprana majica iz dna omare, od katere se trmasti najstnik ne more in noče ločiti od svojega desetega rojstnega dne dalje. Roko na srce je bila večina slišanega tudi neresna in nekvalitetno zapakirana, ko pa je v roke priromal prvi glas novega razodetja v obliki mini EP-ja The Dawn Of The Black pa je brca v pravo smer.
Prava smer se zarisuje s tem, da ni kliše tisti, ki narekuje ritem poslušanja in asimiliranja materije, temveč je v celoti nekaj alkimistično privlačnega, če pa je ob vsem skupaj še žmohtno veliko dobrih kitar, dobre ritmike in prevratov, je obet uživanja toliko večji. Kaj Co.Da nudi, kar sicer posrečen konglomerat skupine Sheeva ni premogel? Predvsem udarnost in komplet bolj efektivno nastavljenih skladb, ki penetrirajo par palcev globlje v vrhunskih izlivov devetdesetih dobro vajene (in zaradi razvajene) duše. Ko sta merilo ocenjevanja Faith No More, Soundgarden, Stone Temple Pilots in velika imena obdobja karirastih srajc, potem vsak surogat ni primeren.
Pričakoval sem sladkobni flirt po kopitu Nickelbackov ali Creedov, dobil pa sem nekaj, kar premore malce več kot le komplet bleščečih Armanijevih oprav, briljantine in porcelanskih nasmehov. Co.Da ali Cosmo Daivat so perfekcionisti in sonični jezdeci garažne katarze, obenem pa premorejo stil in pedantnost. Skupinski navezi članov zasedbe Sheeva, ki je v odsotnosti pevke trenirala svoje glasbene elemente in so kot posamezniki stremeli k izpopolnitvi svojega glasbenega vedenja in videnja, se je komplementarno pridružil pevec kranjske skupine Highway Damjan Šaršanski in rodilo se je novo vesolje. Center gravitacije leži na kitarski osi mastnih kitar glasbenega ideologa in vizionarja Edija Bisconneja, ki je nekoč trgal strune že v Tito In Ekšn, pred tem pa se je s kitarskim poznavanjem skrivnosti metala in skupine Leb i sol dodobra uveljavil na viharni in kvalitetni velenjski glasbeni sceni. Drugi pol skupine je Matej Krč, ki dopolnjuje ognjeni desant SOAD atak s krasnimi solažami, ko pa na celoti dobite še bonus izjemne ritike bobnarja Aleša Hrastnika in basista Uroša Dobčnika, je možen le strmi let v nebo.
Pet skladb, ki se po uvodni skladbi Prologue naniza v zgolj osemnajstih minutah je vse prej kot dolgočasen. Prvi resni udar strele doživite s skladbo Vulgar Fashion Of Violence, ki se začne z Bregovićevo frazo ali balkanskim melosom, namesto curakljastega nadaljevanja pa sledi let v srce orkana. Glasba premore moč in trdnost, edini faktor, ki pa zadrži kričanje v sozvočju z mladci pa je precej milozvočen in nič kaj besen vokal novega vokalnega oratorja. Na nek način spominja Damjanov vokal na Keitha Caputa iz Life Of Agony, saj je pod površjem veliko prikrite sentmentalne melanholije. Manjka jeza, zaradi katere bi človek z veseljem lomil stvari, a to kompenzira udarna godba. Izjemna poroka dveh kitar – težko se je namreč dozirati pri solažah in ritmiki, kitaristi pa so običajno egotripi – je slastna, že skladba Gabriel pa pokaže, da zmore novo grlo zasedbe prepričljivo tudi pisati. In po svetopisemski vinjeti uporniških angelov, ki je mimogrede tudi ena močnejših skladb na EP-ju, nikakor pa ne edina dobra plat slišanega, sledi ostra, brezkompromisna in taktična končnica. Orkestra Influenza bi bolje zvenela z raskavimi vokali, nedvomno, a se zažre v spomin, Sovereigns pa s kanonado velikih ritmov pričara privid velikega odra, spektra luči in adrenalinske zabave na vrtiljaku popolnega glasbenega užitka.
Nisem seksist, a iskreno – razen skupine Skunk Anansie le stežka najdem kakšno skupino v alternativnih vodah, kjer bi me ženski vokal zmogel zadovoljiti z energijo in srčno močjo. Ne govorim o nežnih baladah in tantričnih senzualijah, temveč le o dejstvu, da ko se distorzija zasuče malo bolj v ostre vode, ojačevalec segreje in navije prek polovice, le redke dame pridejo do izraza. Moški par gonad in grlenih mišic pa to zmore in morda bo v primeru skupine Co.Da to tudi uvertura v rojstvo nečesa velikega, monumentalnega in pretresljivo lepega. Led je prebit več kot le z odliko, nadaljnja slava pa bo precej odvisna od tega, kar bo spomladi razkril celovečerni prvenec The Black Disk, ki se najavlja že za pomladne mesece leta 2012. In odštevanje se je že začelo …
Zasedba
Aleš Hrastnik – bobni
Damjan Šaršanski – vokal
Edi Bisconne – kitara
Matej Krč – kitara
Uroš Dobčnik – bas
Produkcija
Edi Bisconne
Seznam skladb
1. Prologue
2. Vulgar Fashion Of Violence
3. Gabriel
4. Orkestra Influenza
5. Sovereigns
