Izvajalec: Prymary
Založba: Progrock Records
Izid: year
Trajanje: 57:02
Ocena: 3/5
Prymary so ameriški progresivni metalci iz južne Kalifornije, ki se postavljajo z novim, tretjim studijskim, albumom. Tudi “The Enemy Inside” nosi koncept tako kot predhodnik “Tragedy Of Innocence”. Ubada se z vprašanjem o neizpolnjenih sanjah in osebnih travmah s katerimi se sooča povprečni individuum moderne ere človeka. Besedila skladb so zaključene celote (lahko rečemo poglavja albuma) v izpovednem smislu, vendar pa jih motiv razčlovečenja v prejšnjem stavku, kot rdeča nit povezuje, skozi minutažo albuma.
Prymary so temačna skupina. V izrazu, ki ga gojijo, dolgujejo največ v prvi vrsti Dream Theater. A s to razliko, da so Prymary precej bolj obskurna skupina, ki ponuja v svojem izrazu več začimb izhajajočih iz definicije hitrega ali kompleksno starošolsko grajenega zgodnjega heavy metala (speed metala), ki se je razvijal v Severni Ameriki skozi osemdeseta. Iščete namige? Fates Warning. Da. In vendar, kjer so Fates Warning so blizu “superprog” metalci Redemption. In še nekaj. Bobnar Chris Quirarte je hkrati tudi bobnar zasedbe Redemption. Zato vzporednice med Prymary in Redemption niti ne čudijo.
Progresivni metal zasedbe Prymary sodi v kategorijo zahtevnejših skupin, ki jih je v svoji zgodovini dala zibelka ZDA. Igrajo skorajda matematično. Motivi si sunkovito sledijo in povsem nenadejano nizajo razvoj skladb. Tako je šok element odlično približan, album se pohvali z visoko dinamiko in pestrim valovanjem vzdušja. Skratka pečat nepredvidljivosti je vseskozi prisoten in to je zelo, zelo dobro.
V izraznem smislu ne ponujajo Prymary nič novega. To skušaj skriti s fragmentacijo pesmi, iz katerih izluščiš rdečo nit šele po mnogokratnem poslušanju. Da. “The Enemy Inside” je težje osvojljiv album in pravšnji le za tiste ljubitelje progresivnega metala z najbolj žilavimi živci. Vsa reč pa ne bi bila niti malo zanimiva v kolikor ne bi osupnila z izjemno tehniko in visoko šolsko profiliranostjo. Prymary so ekstremno vešči. Živijo v lestvicah in prav nemarno občujejo z njimi. Igrajo ekstremno hitro, kot spretni žonglerji si podajajo motive in jih vežejo med seboj s slikovitimi progresivno lomljenimi prehodi tako spretno, kot plete mrežo pajek.
Produkcija je odlična in skupina ponuja živo, dinamično razgibano sliko, katere instrumenti s centralno umeščenim vokalom dosegajo želeno ravnovesje. Predvsem je kvaliteta produkcije v tem, da je v sliki izpostavljen trgajoči bas s čokatimi zamahi, ki dobesedno reže skozi sliko s svojim suvanjem. Quirarte je bobnarski manijak, ki ne zaostaja za Portnoyem prav nič in iz sebe trese najbolj nemogoče prehodne kombinacije ter kot v transu spretno izkorišča sleherni košček, da ga zasoli z vratolomno bobnarsko akrobacijo. Tu je vražje hitro kitarsko soliranje, ki na trenutke deluje, kot da izbrani solaži ni videti konca, tako vneto ugrizne v ponujeno vabo improvizacije.
Vokal pa je pri vsej stvari dejavnik, ki je fanovsko rešeto. Ponuja kombinacijo vokalov Charlieja Dominici-eja (ex-Dream Theater, Dominici), Teda Leonarda (Enchant), Raya Adlerja (Fates Warning) in je za povrhu vsega še neverjetno obskuren. Torej visok vokal. Uperjen v visoke lege. Poleg tega pa nosi blago prasketavo piskavost, ki ob namernem dodajanju “pohlipavanja”, lahko deluje neskončno nadležno. Ne govorim o tem, da je vokal nekompatibilen. Je le tako drugačen in sinusoidno enodimenzionalen, da lahko bolj občutljivim poslušalcem, to je tistim z nizkim vzdražnim pragom, “razpara” asociacijski korteks možganov. Torej kdor bo vokal sprejel tak kot je, bo z glasbo, ki jo ponuja “The Enemy Within” bogato nagrajen. Vokal išče linije, ki delujejo v izbranih melodijah mestoma namerno psihadelično. To kombiniranje med manj zahtevno in zahtevno melodijo je v aranžiranju značilno v 20 minutnem zaključnem epu Trial And Tragedy.
“The Enemy Inside” je namreč album, ki mu načeloma prav nič ne manjka. V svojem nepopustljivem progresivno ubranem metalu klofuta iz vseh razpoložljivih kanonov, da po 57. minutah poslušanja obležiš izmučen v svojem naslonjaču. Ravno to rafaljiranje z neskončno plejado motivov, je pretiran element, ki opozarja na to, da skupina ne razmišlja mnogo o tem, da bi ponudila visoko melodično spevnost na albumu. Povsem neobremenjeno seka in nebrzdano melje skozi kompleksne strukture, ki se usedejo v ušesa šele po večkratnem poslušanju. Če sploh se. Ko se namreč dokoplješ do skladbe Disillusion, vam bo ta ukradla še zadnji kanček zdrave pameti, tako nevoščljivo neposlušljiva je v svoji zasnovi (z vokalom vred).
“The Enemy Inside” je težak album, namenjen zahtevnejšim poslušalcem. Tisti, ki imate radi novejše Dream Theater, Redemption ali Pain Of Salvation, boste gotovo našli mnogo simpatij tudi v Prymary! Če lahko absorbirate na moč specifičen vokal in ga vzamete za svojega, potem vam bo “The Enemy Within” ponudil zvrhano mero glasbenih užitkov. Tisti ki zahtevate jasno in definirano melodijo, kot jo gojijo prog metal skupine tipa Angra ali Symphony X, pa ne izgubljajte časa z njim.
Zasedba
Jackson Haskett – vokal
Sean Entrikin – kitara
Neil McQueen – klaviature
Rob Young – bas kitara
Chris Quirarte – bobni
Produkcija
Prymary
Seznam skladb
1. The Enemy Inside (Part 1) (4:27)
2. The Enemy Inside (Part 2) (4:33)
3. The Enemy Inside (Part 3) (2:45)
4. The Enemy Inside (Part 4) (4:18)
5. The Enemy Inside (Part 5) (2:14)
6. Inflicted (5:00)
7. Disillusion (6:15)
8. Edge of Discovery (6:57)
9. Trial and Tragedy (20:33)
