Izvajalec: Modest Midget
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 46:49
Ocena: 5/5
Če iščete v pop/rock glasbi nekaj drugačnega, nekaj novega in predvsem dobrega, če ste naveličani povprečnosti sladkih melodij ter klišejskih besedil brez ustvarjalnosti, potem so Modest Midget pravi bend za vas. Nizozemci ne skrivajo tega, da je velik del njihove glasbe dejansko pop, hkrati pa niti ne poskušajo delovati v okviru tega žanra, saj je v njihovi glasbi ogromno jazzovskih, rockovskih, bluesovskih ter etno (predvsem klezmer in vzhodnjaški melos) prvin. Sama zgradba skladb je izredno kompleksna, zato lahko zlahka rečem, da bend igra progresivni pop/rock. V njihovem pop “okviru” pa se glasbeniki bolj kot ne šalijo in norčujejo, sliši se velik vpliv britanske canterburyjske scene, vendar Modest Midget v svoji norčavosti ostajajo samosvoji. Prav zaradi tega se jih povezuje z njihovimi rojaki Supersister, legendarnim progresivnim bendom, ki se niso spustili v vode simfoničnega progresivnega rocka ali progresivnega metala, kot večina velikih nizozemskih bendov tovrstne scene (Focus, Kayak, Ayreon), temveč so svoj vzor našli predvsem v britanski canterburyjski sceni. Vendar je glasba Modest Midgeta še veliko več kot to. Poigravanje z melodijami velikokrat spominja na še eno legendarno skupino, The Beatles, medtem ko občasno falsetto petje predvsem Lionela “Lonnyja” Ziblata sliči na Gentle Giantovega frontmana Dereka Shulmana; prijetno vokalno igračkanje spominja tudi na Rikarda Sjöbloma, pevca Švedov Beardfish. Falsetto vokal je močneje prisoten na štirih komadih EP-ja Modest Midgeta, “Partial Exposure” (s kraticami PE, kar je EP črkovano nazaj), ki se prav tako pojavijo na “The Great Prophecy of a Small Man”; vseeno vokal nikoli ne doseže tako velikega in grobega razpona kot je to počel Shulman pri Gentle Giantu. No, nenazadnje je verjetno tudi ime benda Modest Midget nastalo prav zaradi vpliva Gentle Gianta na glasbenike.
Na albumu “The Great Prophecy of a Small Man” dolžine skladb vsekakor niso v stilu progresivnega rocka, v večini se gibljejo med tremi in petimi minutami, kot se spodobi za komade pop standarda oz. popevke. Na skladbe se lahko dejansko pleše, čeprav v nas kar žari napis na spletni strani Modest Midgeta, da naj ne pričakujemo glasbe, oba kateri se bomo lahko začeli zibati. Če to vzamemo na znanje, bi lahko album bil označen celo kot “anti-prog”, kljub temu da je sama zgradba komadov malodane genialna. Po kratkem intru “Follow the Noise”, skupku stopnjujočih se grozečih zvokov, ki na koncu dosežejo le še skorajšnji radijski šum, album postreže z najboljšo skladbo Modest Midgeta “Contemporary Ache”. Mešanica “crimsonskega” eksperimentalnega zvoka in “gentlegiantskih” ekscentričnih melodij je odlično podprta z enkratnim besedilom. Toliko inteligentnih implikacij tako izvirno vpetih v le nekaj rim je dandanes težko slišati, sploh ker je tema besedila glasba ter njena zgodovina. In kolikor ponudi skladba lirično, toliko da tudi inštrumentalno. V solističnih delih skladbe je prav neverjetno poslušati takšno prepletanje zabavnih durovskih melodij, podkrepljenih z vzhodnjaškim melosom in pravimi “zappovskimi” prehodi.
V kolikor je “Contemporary Ache” še bila bolj kot ne rockovska pesem, je “Trouble in Heaven” čista popevkarska skladba. Melodramatičen koncept z vokalnimi potegavščinami treh različnih glasov nam naslika živ muzikal. Z rock’n’rollovskimi ter bluesovskimi odseki, duhovitim ploskanjem med riffi distorzirane kitare ter skorajda klovnovskimi zvoki pihal in klaviatur Modest Midgeta nikakor ne moreš vzeti resno. Kompozicijska združitev vseh naštetih elementov v delujočo celoto je resnično dih jemajoča. “Troubles in Heaven” je s tem še en visokoleteč izdelek, ki se skorajda lahko postavi ob bok “Contermporary Achu”.
Prvo napako je zapaziti šele pri tretji skladbi “Coffee From Yesterday”. Popolnoma inštrumentalna skladba je sicer odlično zastavljena, vsaj kar se tiče melodičnih komponent – ritem sekcija je skorajda moteča. Preveč monotono in predvsem neprimerno bobnanje se tepe z močnimi kitarskimi linijami ter klaviaturskimi aranžmaji. Vseeno zelo dobro deluje kot uvertura za svojo naslednico “Back From My Trip”. Na njej Ziblat razkaže vso svojo kitarsko vehementnost skozi duhovito besedilo o potovanju po svetu, na katerega lirski subjekt ni pripravljen. Brez večjega globljega pomena je lirično skladba predvsem zabavljaštvo Modest Midgeta, ki tokrat to počnejo prek besedila in ne inštrumentalno. Veliko bolj klišejski lirični pristop je slišati na “Home Seek”, kjer je tema neuslišana ljubezen. Vseeno je ta klišejskost zavita v veliko bolj razmišljujoča besedila, neverjetno vokalno harmoničnost in popolno inštrumentalno podporo z fenomenalnimi kitarskimi in klaviaturskimi vložki med pavzami pompoznih vokalnih iger, ki so osredje te balade.
“Here I Go” je vokalno še en popevkarski podvig Ziblata, z besedilom v podobnem manevru – lirski subjekt si želi ženske in je prepričan, da mu ne more spodleteti. Inštrumentalno se komad razvije v progresivno rockovsko simfonijo, kjer v solažah ponovno zažari Ziblat s svojimi kitarskimi sposobnosti. Z vsem tem “Here I Go” je in ni usmerjena za radijsko občinstvo, saj ima toliko več, preveč, kot povprečni pop komad. Pri naslednji baladi “Baby” Modest Midget ponovno pogledujejo proti duhoviti ekscentričnosti Gentle Gianta in ostale canterburyjske scene. Prijetno duhovito besedilo naredi “Baby” še eno delo v dosedanjem stilu, sveže in nekako inovativno, pa vseeno zelo “znano”. Zlahka je opaziti globino besedila, inštrumentalno pa je dobrodošlo prepletanje melodije z violino, ki spodnese prvotne občutke o pričakovanih klišejih.
Po “Baby” napoči čas še za eno popolnoma inštrumentalno skladbo. Mešanica jazza, klezmerja, vzhodnjaških melodij, duhovitih canterburyjskih zvokov ter rock’n’rollovskih prehodov so odličen presek na albumu, ki nikakor ne pusti poslušalca ravnodušnega. Ziblat ponovno razkaže svoje multi-inštrumentalno razkošno znanje, ki pa ne more zasenčiti njegove sposobnosti skladanja glasbenih elementov v čudovito celoto. Progresivni fusion rock dogodivščini sledi “Buy Me!”, skladba, ki ima singlovski potencial doseči radijske postaje. Njihov namen je izražen že z dolžino (dobri dve minuti) in v naslovu skladbe – “Buy Me!”, osnovo pa ji seveda daje odlična poprockovska pesmijo. Besedilo je ponovno duhovito, polno klišejev, ki so spet zaviti v subtilno avtorjevo genialnost.
“Evolution” je še en dragulj tega albuma. Iz njega sevajo korenine židovske glasbe, klezmerja. So neverjetno vkomponirane v progresivno poprockovske linije, ki včasih spominjajo na aranžmaje Genesisovega Tonyja Banksa. Dvokitično besedilo je spet, kot se spodobi, inteligentno norčavo in duhovito (“Sitting on their trees; Getting tired of how they’d been; A bunch of chimpanzees; Are evolving self esteem”; drage bralke in bralci, to resnično je začetek naše evolucije). Ziblat se vrne k razkazovanju kitarskih kompozicijskih in prstnih zmožnosti na “I came, I saw, I left”, kjer kitarske linije močno spominjajo na mojstra Hacketta. Tokrat lahko prvič z gotovostjo rečem, da gre za inštrumentalno progresivno rockovsko skladbo, brez običajnih norčij in igračkanj z elementi najrazličnejših glasbenih obrti. Zaključek ponudi balada “The Last Straw”, nekakšno srečanje med Beatli in Caravanom, med pop rockovsko harmonijo in canterburyjsko igrivostjo.
Kaj reči po takem neverjetnem popotovanju? Kupite ta album! Nujno, takoj, zdaj. Modest Midget so presegli pričakovanja, presegli so same sebe. Ustvarili so mojstrovino, nekaj, po čemer se ne bo kar tako polegel prah, ko se bo pridobilo zaslužen krog oboževalcev. “The Great Prophecy of a Small Man” Nizozemcev z izraelskih Argentincem Ziblatom na čelu si preprosto zasluži naziv najboljšega prvenca 21. stoletja do sedaj, brez pardona. In kar je najlepše od vsega, glasbeniki si dopuščajo prostor za napredek. V vseh teh popolnih kompozicijah najrazličnejših inštrumentov in žanrskih elementov ter dih jemajočih vokalnih prepletanj in genialnih lirik Modest Midget še vedno lahko dosežejo višjo stopnjo v svojem ustvarjanju. Za kaj takšnega lahko zaenkrat le upamo, do takrat pa bo “The Great Prophecy of a Small Man” dovoljšen zalogaj, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem ponudi še delček neraziskane in neodkrite norčije duhovitih Modest Midget.
Zasedba
Lionel “Lonny” Ziblat – vokal, akustična/električna/klasična kitara, klaviature, bas kitara, tolkala
Emiel de Jong – klarinet, soprano/alto/tenor/baritone saksofon, vokal
Bas Wiegers – violina, vokal
Vera van der Bie – čelo, kontrabas
Ilse Eijsink – klarinet
Oene van Geel – viola
Ostali sodelujoči želijo ostati neimenovani.
Produkcija
Lionel Ziblat
Seznam skladb
1. Follow the Noise (0:55)
2. Contemporary Ache (5:17)
3. Troubles in Heaven (3.13)
4. Coffee from Yesterday (2.40)
5. Back from my Trip (3.34)
6. Home seek (4.26)
7. Here I Go (3.22)
8. Baby (3.05)
9. Jorge Knows How Difficult a Musician’s Life Can be, but then Again, Who Doesn’t? (4.00)
10. Buy Me! (2.13)
11. Evolution (3.18)
12. I came, I saw, I left (5.29)
13. The last Straw (5.13)
