Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Winds of Plague
Založba: Century Media
Izid: year
Trajanje: 37:21
Ocena: 2.5/5
Pred nami je tretji album kalifornijskega deathcore seksteta Winds of Plague, The Great Stone War. Po izdaji obupnega predhodnika, Decimate the Weak, je bilo vprašanje ali bodo dekle in fantje nadaljevali po klišejski, slabi poti deathcora ali pa bodo našli svojo nišo in se povzdignili med prvake žanra. Resnica je, kot vedno, nekje vmes. Winds of Plague se v tretje spopadejo s konceptualno ploščo s klišejsko zgodbo o apokaliptični vojni med orkom podobno raso in človeštvom. A zasedbi od mojstrske in predvsem bolj originalne zgodbe, ki se bo uspešno zlila z glasbo, manjka še precej žgancev, do naslednjič pa naj že petnajstič prebranega Gospodarja prstanov pustijo na polici in tipkovnici pustijo malo počitka od že dvainštiridesetič končanega Warcrafta.
Jasno se, v skladu s konceptom album začne z govorjenim uvodom, ki pojasni bistvo koncepta, nato pa nas Winds of Plague vržejo v divjo vihro agresivnega, in s klaviaturami močno podprtega deathcora. Ravno klaviature sicer ločujejo bend od poplave kot jajce jajcu podobnih bendov, ki so trenutno pač popularni. A k sreči so te v primerjavi s predhodnikom veliko bolj premišljene, WoP pa tokrat ne utrujajo preveč z neštetimi breakdowni in enoličnimi strukturami. Tudi to pot je album sicer poln breakdownov, a so le-ti v komade postavljeni bolj premišljeno, predvsem pa niso dolgočasni in narejeni samo za žive situacije, dodatno pa so podprti z dokaj domišljenimi klaviaturami, ki k sreči niso moteče. Breakdowni so sicer tako kot pri večini death/metalcore najbolj moteči, prežvečeni in dolgočasni, a novi album je vsaj kitarsko velik korak naprej od Decimate the Weak. Kitarista Nick in Nick tokrat ponudita celo nekaj zanimivih solaž in pestrih linij ter riffov, ki jih ni le za prste ene roke kot na predhodniku. Največji napredek pa so brez dvoma doživele prav klaviature, zahvaljujoč klaviaturistki Kristen Randall. Te niso več moteče in ne prekinjajo toka in strukture komada, temveč vpostavljajo simfonično epski prizvok, ki je pač potreben za koncept albuma. Klaviature tako vzpostavijo epsko simfonično atmosfero in bi bile lahko zlahka soundtrack kakšnemu epskemu filmskemu spektaklu. Lepo je slišati tudi, da so klaviature prisotne stalno, ne le pri določenih delih, hkrati pa so dovolj potlačene, da niso moteče in tako k zvočni podobi le pripomorejo. Najslabša stran albuma pa je brez dvoma obupni kvazi brutalni “cookie monster” vokalist Jonathan Cooke. Več od “wannabe” brutalnih “bruuuuh”, “braaaaaa” in “blaaaaaargh” ne gre pričakovati, povrh vsega pa nam Johnny ponudi še nekaj res slabih čisteje, višje odkruljenih delov, ki zvenijo kot slaba kopija monologov iz 300.
Winds of Plague kljub vsem pomankljivostim, ki jih gre iskati predvsem v omejitvah izpetega žanra z novim albumom dokazujejo, da so v času od izdaje prejšnjega albuma pa do danes naredili velik korak naprej in dokazali, da so inštrumentalno, skladateljsko in aranžersko naredili velik napredek. Če trzate na breakdowne in epsko, skoraj filmsko simfoniko si The Great Stone War vsekakor privoščite, v nasprotnem primeru pa se Winds of Plague ognite kot straightedger poštenega zrezka ob kozarcu piva.
Zasedba
Jonathan Cooke – vokal
Nick Eash – kitara
Nick Piunno – Gkitara
Andrew Glover – bas
Art Cruz – bobni
Kristen Randall- klaviature
Produkcija
Daniel Castleman
Seznam skladb
1. Earth
2. Forged In Fire
3. Soldiers Of Doomsday
4. Approach the Podium
5. Battle Scars
6. Chest And Horns
7. Creed Of Tyrants
8. Our Requiem
9. Classic Struggle
10. The Great Stone War
11. Tides Of Change
