Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Shore, Howard
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Ocena: 5/5
Literarne stvaritve legendarnega angleškega pisatelja J.R.R. Tolkiena, tudi po več kot štirih desetletjih, kolikor jih je minilo od njegovi smrti, še naprej burijo domišljijo starih in mladih bralcev in v zadnjem desetletju tudi številnih filmskih gledalcev. Liki in kraji iz Tolkienovega fantastičnega ‘Srednjega sveta’ so bili že ničkolikokrat v preteklosti subjekt različnih glasbenih navdihov, tako znotraj popularne, kot klasične, orkestralne glasbe, s pomočjo katere fantazijske podobe skozi posamezne aranžmaje ponavadi oživijo še na posebno prepričljiv način. Peter Jackson, novozelandski režiser, ki je zaslovel s filmsko adaptacijo Tolkienove trilogije ‘Gospodar prstanov’, se je med odločanjem za glasbeno podlago svoje nove spektakularne trilogije, tokrat navdahnjene po Tolkienovi knjigi »The Hobbit« oziroma po domače ‘Hobit’, odločil znova združiti moči s priznanim, večkrat nagrajenim kanadskim skladateljem in aranžerjem Howardom Shoreom.
Slednji se je že izkazal kot tvorec glasbene podlage vseh treh filmov o Frodovem nevarnem potovanju proti Gori pogube, zato je bilo logično, da se je Jackson odločil, da obnovi njuno uspešno sodelovanje tudi pri filmskem prikazu Bilbove pustolovščine čez hribe in doline proti Samotni gori, kjer se pod budnim očesom pretkanega zmaja Smauga skriva starodavno škratovsko bogastvo. Izkušeni Shore je nekaj let zatem na filmski podlagi za »The Hobbit: An Unexpected Journey«, prvem delu nove trilogije, obnovil svoj pretanjeni občutek za kreiranje mogočnih in slikovitih orkestralnih aranžmajev, s pomočjo katerih je z lahkoto pričaral podobe in vizije Tolkienovega fantazijskega sveta, kar mu je vnovič prineslo številne nove pohvale in priznanja.
Tokrat se je Shore, ob ponovnem sodelovanju z novozelandskim simfoničnim orkestrom, znašel pred popolnoma novim izzivom. Kdor je v kinu slučajno že gledal drugi film iz trilogije »The Hobbit«, tokrat s podnaslovom »The Desolation of Smaug« ali v našem prevodu ‘Smaugova pušča’, je ugotovil, da je zaznavno mračnejši od prvega dela ‘Nepričakovano potovanje’. Temu primerna je tudi atmosfera levjega deleža Shoreovih kompozicij na dvojnem albumu »The Hobbit: The Desolation of Smaug«, saj večinoma prevladujejo mračnejši simfonični toni, bliskovite menjave tempa in dramatični časovni prehodi, kar samo še povečuje občutek utesnjenosti in številnih nevarnih situacij s katerimi se med potovanjem proti Ereborju srečujejo hobit Bilbo, čarovnik Gandalf, kralj Thorin in njihova škratovska tovarišija.
Shore je bil obenem tudi producent svojih skladateljskih kreacij, pri čemer je karseda zvesto upošteval posamezne Jacksonove režiserske ideje in scenografijo, tako da se določeni aranžmaji idealno povezujejo s posameznimi filmskimi kadri in dejanji. Že uvodna kompozicija »The Quest For Erebor« s svojimi dramatičnimi orkestralnimi aranžmaji pričara skrivnostno, mistično in nekoliko melanholično atmosfero, med katero se ‘prikrade’ tista znamenita, pozitivistična ‘hobitovska’ tema, ki se je pojavila tudi v vseh prejšnjih Jacksonovih filmih o pomembnih dogodkih v Srednjem svetu. Na »Wilderland« prvič zavladajo izrazito bojeviti in mračni toni, ki iz sekunde v sekundo naraščajo v intenzivnosti, kar naj bi ponazarjalo čedalje večjo stisko potujoče druščine nerazdružljivih prijateljev, ki se vnovič znajde sredi negostoljubne in neznane divjine.
»The House of Beorn«, trenutek v zgodbi, ko se Bilbova tovarišija sreča z enigmatičnim menokožcem Beornom, čez dan orjaškim človekom, čez noč medvedom, je naphan z izjemno raznolikimi aranžmaji, kjer se ob vmesnih zborovskih vokalizacijah nenehno menjajo pritajeni občutki začasne rešitve na varno in tesnobnega pričakovanja bližajočega se konflikta. Na »Mirkwood«, kjer se Gandalf loči od tovarišije, katera se težkega srca poda v neznano, skozi mračno domovanje gozdnih vilincev, se mešata svečana lepota, ki ponazarja veličastnost vilinske modrost ter turobnost, ki odseva nevarnost od mračne sile okuženega gozda, skozi katerega se morajo popotniki prebiti, da bi dosegli svoj cilj. V zadnjem segmentu na račun nepričakovanega improviziranja zavlada popolnoma kaotična atmosfera.
Shore se je kot mojster aranžerske dramatičnosti in nenadnih, bliskovitih časovnih prehodov, s pomočjo katerih uspešno ustvarja bližajočo se nevarnost, še posebno izkazal na »Flies And Spiders«, kjer se morajo Bilbo ter škratje spopasti z orjaškimi pajki. Osrednji motiv nekoliko spominja na tistega iz zadnjega dela prve Jacksonove trilogije, se pravi ‘Kraljeve vrnitve’, kjer se je Frodo soočil z orjaško pajkovko Shellob (Želoba v prevodu Branka Gradišnika) s čimer je Shore uspešno ponazoril sorodstveno povezanost med pošastnim pajkovskim zarodom. V zaključnem delu se notri ‘prikrade’ tudi znamenita, mistična tema, ki ponazarja moč Saurnovega edinega prstana, katera se je prav tako pojavila že v prejšnjih filmih, medtem ko končni aranžma zveni še prav posebno epsko.
Na »The Woodland Realm« je Shore uspešno reanžiral prepoznavno vilinsko temo iz predhodnih filmov in jo začinil s pastoralnimi elementi ter številnimi novimi simfoničnimi okraski, zaradi katerih njegove predstavitev gozdnih vilincev zveni bistveno mračnejše in bojevitejše kot je bilo to običajno, kadar so se pojavili njihovi bolj ‘uglajeni’ sorodniki iz Rivendella ali Lothloriena. »Feast Of Starlight« se ponaša z izrazito eteričnim vzdušjem, kar simbolizira vilinsko modrost, pa tudi nenadejan začetek prijateljstva in romance med škratom Kilijem in rdečelaso vilinko Tauriel, kar nekoliko umiri dramatično naravo večine kompozicij na albumu in traja vse do trenutka, ko se vnovič ‘prikrade’ motiv ‘Enega prstana’. »Barrels Out of Bond«, kjer se Bilbo izkaže kot inteligenten zmikavt in rešitelj, vsebuje nekoliko svetlejše ambientalne odtenke, ki popestrijo izrazito razburkane aranžmaje s pomočjo katerih Shore tudi na »The Forest River« skozi katerega zavlada pospešen tempo, posrečeno pričara borbo druščine z rečnim tokom in orki.
»Bard, A Man Of Lake-Town«, kjer se prvič pojavi skrivnostni jezerjan in tihotapec Bard, za katerega druščina ob prvem srečanju ne ve ali je prijatelj ali sovražnik, vsebuje izrazito napeto in skrivnostno atmosfero, kar simbolizira usodno srečanje z neznancem, ki v roki drži lok z uperjeno puščico. Na »The High Fells«, trenutku v zgodbi, kjer se središče dogajanja vnovič preusmeri na čarovnika Gandalfa, ki se je odpravil v goro, da bi sredi grobnic ponovno vstalih Nazgulov razvozlal uganko skrivnostnega Nekromanta, po pričakovanju vladajo poudarjeno mračne orkestralne variacije, medtem ko ženske zborovske harmonije še povečajo antično, starodavno vzdušje. »The Nature Of Evil«, kjer Gandalfa pot zanese v strašljivo trdnjavo Dol-Guldur, kjer se njegove slutnje o vrnitvi Gospodarja prstanov vse bolj uresničujejo, je pravcata manifestacija mraka in ambientalnega kaosa, se pravi tega kar Shore najbolj obvlada, kadar želi glasbeno ponazoriti zmagoslavje zla. Na »Protector Of The Common Folk« spet zavladajo nekoliko svetlejši ambientalni odtenki, ki posrečeno demonstrirajo Bardovo odločnost in pogum v njegovem uporu proti skorumpiranemu županu, medtem ko vmesni subtilni, baročni aranžmaji uspešno pričarajo podobo starodavnega Jezernega mesta.
Drugi disk se odpre s »Thrice Welcome«, kjer pokvarjeni župan Jezernega mesta iz koristoljubnih razlogov v goste sprejme Turinovo šratovsko druščino ter jim v čast njihove skorajšnje vrnitve v Erebor, ki je povezano z obljubo deleža bajeslovnega bogastva s pomočjo katerega bi lahko zapolnil vse štiri kote svoje zakladnice, priredi svečano gostijo. Trenutku primerno tudi tu vladajo baročno zasoljeni orkestralni vložki, medtem ko zvok godal razvija plašč skrivnostnosti in mrzličnega pričakovanja. »Girion, Lord of Dale«, spomin na Bardovega prednika, kateremu se je pred davnimi leti posrečilo raniti, vendar ne tudi ubiti zmaja Smauga, se skozi ambient ponaša z antično avro, ki ves čas izžareva iz posameznih aranžmajev. Na »Durin’s Folk«, kjer se v središču spet znajde škratovska druščina, vlada nekoliko počasneje tempirana orkestracija kot ponavadi s poudarjenim rustikalnim zvokom godal. »In the Shadow of the Mountain« je strukturiran v podobnem slogu, le da zveni še bolj epsko in veličastno, saj se hobit in njegovi škratovski tovariši končno znajdejo na cilju; v senci mogočne gore, kjer se skriva bajeslovno škratovsko kraljestvo.
Na »A Spell of Concealment«, kjer se dogajanje znova prevesi h Gandalfu in njegovemu prihodu v Dol-Guldur, medtem ko modri čarovnik ugotovi, da je stara Sauronova trdnjava ovita v urok zapuščenosti, vladajo sakralno zaznamovani vložki in bombastični prehodi, kar še povečuje skrivnostno in mračno vzdušje. »On the Doorstep« sodi med daljše kompozicije na albumu, kar niti ni presenetljivo, saj se navezuje na skorajda ključen dogodek celotne pustolovščine, ko Bilbo ter škratje prispejo pred skriti vhod v Erebor in skorajda obupajo nad celotnim podvigom, potem ko ne najdejo ključavnice. Prva polovica kompozicije je temu primerno odete v temačnejše ambientalne odtenke, medtem ko se v drugi polovici, prek mogočnih zborovskih harmonij, vzdušje nekoliko razsvetli, kar simbolizira novo upanje in veselje, potem ko Bilbo uspe odkriti ključavnico.
Na »The Courage of Hobbits« je Shore uspešno reanžiral znamenito ‘hobitovsko temo’ ter jo tudi s pomočjo dodatnih, improvizacijsko razpoloženih tolkal, ovil v plašč mističnost in enigmatičnosti s čimer je dobro orisal Bilbov pogumni prihod v gromozansko kraljevo zakladnico z zmajem. »Inside Information« predstavlja najbolj mračen trenutek filma, ko Gandalf naposled odkrije strašno skrivnost, da je skrivnostni Nekromant v Dol-Guldurju v resnici ponovno vstali Sauron. Dogodku ustrezno je Shore dramatiko posameznih aranžmajev, ki postopno izgrajujejo mračno vzdušje, tu naphal do konca, medtem ko se vse skupaj zaključi s prepoznavnim temačnim motivom, ki ponazarja prevlado starodavnega zla oziroma Saurona.
Na »Kingsfoil«, kjer Tauriel s pomočjo zdravilnega vilinskega zelišča athelasa reši Kilijevo življenje, spet zavladajo bolj optimistične in svetle ambientalne barve, kar še podari ‘angelsko’ obarvani ženski zborovski vokal. »A Liar and a Thief«, Bilbovo srečanje s Smaugom, je na trenutek prepredeno s kaotičnimi, včasih že skorajda psihadeličnimi, melodramatičnimi aranžmaji, ki uspešno stopnjujejo občutek velike nevarnosti. »The Hunters« je z dobrimi devetimi minutami najdaljša in morda tudi najbolj kompleksna kompozicija na albumu, saj se vzdušje prek izjemno dinamičnega menjavanja posameznih aranžmajev skorajda nenehno spreminja. »Smaug«, kjer je se zlobni, starodavni zmaj po številnih letih odloči za novi uničevalni pohod, je zaznamovan z vso potrebno veličastnostjo in pompoznostjo, kot pritiče predstavitvi ključnega (negativnega) lika drugega dela Hobit sage.
Podobno velja tudi za izrazito bojevito in razburkano kompozicijo »My Armor Is Iron« na kateri se v zvočnem kolažu, skupaj z zborovskimi harmonijami, združijo številni aranžerski elementi, ki so zaznamovali prejšnje najbolj dramatične stvaritve na albumu. Veliko posebnost predstavlja folk balada »I See Fire«, kjer prevladujejo pastoralni akordi akustične kitare ter godalni aranžmaji, edino delo, ki ni plod Shoreovega skladateljskega genija, temveč jo je napisal, odigral in odpel Ed Sheeeran. To obenem pomeni, da je edina vokalna stvaritev na tej v celoti inštrumentalni glasbeni podlagi za drugi del Hobita. »Beyond the Forest« z nežnimi orkestralnimi zavesami in čudovitimi ‘vilinskimi’ zborovskimi harmonijami predstavlja krasen epilog albuma. To pomeni, da na koncu poskrbi za nadvse lep ambientalni kontrast v primerjavi s prevladujočo mračno naravo večine preostalih kompozicij.
Najnovejša Shoreova glasbena podlaga, tokrat za drugi del Hobita, je praktično obvezen nakup za vse oboževalce Tolkienovega sveta, saj se sloviti kanadski skladatelj vnovič izkaže kot eden najbolj veščih vizionarjev pri uspešnem združevanju posameznih filmskih scen z orkestralno glasbo, kakršna pritiče ključnim poglavjem iz tega kultnega fantazijskega romana. Vsakdo ima svojo predstavo, kako bi morala zveneti idealna glasbena podlaga za Tolkienove literarne mojstrovine, pri čemer se je Howard Shore s svojimi mojstrskim pristopom od vseh prejšnjih in zdajšnjih skladateljev do zdaj zagotovo še najbolj približal originalni Tolkienovi viziji.
Zasedba
Howard Shore – skladatelj, avtor orkestralnih aranžmajev
Conrad Pope – dirigent, orkestracija
James Sizemore – orkestracija
New Zealand Symphony Orchestra – izvedba
Ed Sheeran – vokal in akustična kitara na “I See Fire”
Produkcija
Howard Shore
Seznam skladb
CD 1
1. The Quest for Erebor
2. Wilderland
3. The House of Beorn
4. Mirkwood
5. Flies and Spiders
7. The Woodland Realm
8. Feast of Starlight
9. Barrels Out of Bond
10. The Forest River
11. Bard, a Man of Lake-town
12. The High Fells
13. The Nature of Evil
14. Protector of the Common Folk
CD 2
1. Thrice Welcome
2. Girion, Lord of Dale
3. Durin’s Folk
4. In the Shadow of the Mountain
5. A Spell of Concealment
6. On the Doorstep
7. The Courage of Hobbits
8. Inside Information
9. Kingsfoil
10. A Liar and a Thief
11. The Hunters
12. Smaug
13. My Armor Is Iron
14. I See Fire
15. Beyond the Forest
