The Ills Of Modern Man

 Težko je bilo verjeti, da bodo kanadski growlerji uspeli nadseči plato, s katero so zastavili smernice svojega glasbenega izraza, ploščo The Healing Process (2005), a jim je to nedvomno uspelo. Despised Icon so po vnovičnem sodelovanju s producentom Yannickom St. Amandom, ki je produciral že skupine Beneath The Massacre in Neuraxis, ustvarili nov album The Ills Of Modern Man, na katerem pa je novost ta, da ni Yannick nič več član zasedbe. Osredotočen na svojo novo zadolžitev, je svoje delo producenta opravil bolje kot kdajkoli. Njegove posle opravlja nova pridobitev, kitarist Al Glassman, američan pa se je moral, kar je zanimivost, že začeti učiti francoščino, da je sporazumevanje s kanadskimi kameradi enostavnejše.

Vse, kar bi lahko izrekli o plošči, je tesno povezan splet kompleksne produkcije, vrtinec slišanega pa lepi fragment grindcorea, bobnečih valovenj ritma in zvokov, ki zmorejo prehod od definirane in kristalne čistosti do statičnih motenj in krvoločnega izpijanja vaše koncentracije z mesoreznimi kitarami. Kaos se venomer pretaka v red in red prehaja v kaos. Načrtno. Ravno dovolj, da plošča ni primerna za nežne kvazimetalce, ki si dan lepšajo z urejenim hrupom kakih Dimmu Borgir in podobnimi. Despised Icon so ikonoklasti. Despised Icon so blasfeični do sleherne čiste forme. Despised Icon so mojstri hrupa, ki postane lahko pesem, ki si jo sčasoma zapomnete. Skladbe, ki odpirajo ploščo – ‘In the Arms of Perdition’, ‘The Ills of Modern Man”, ‘Nameless’ ter v novo preobleko odeta ‘Oval Shaped Incisions’, ki ste jo lahko morebiti slišali že na prvencu, split albumu s skupino Bodies in the Gears of the Apparatus) – vam brez milosti postrgajo obraz z lobanje. Podobnosti z nadaljevanjem, s skladbami kot so ‘Furtive Monologue’, ‘Quarantine’, ‘Sheltered Reminiscence’ in ‘Tears of the Blameless’ pa so zvočno manj opazne, saj so le-te precej bolj gladko tekoče, večplastne, metodično lucidne in usmerjenje- na način, ki smo ga srečali že prej, pri kakšnih Meshuggah. Vrhunec vzpona na vršace katarze pa predstavlja definitivno pesem ‘A Fractured Hand’. Bolečina, jeza in trganje telesnih spon so materializirane v sunke impulzov v neuronskih mrežah vašega krhkega telesa. Presenetijo vas na vsakem koraku. Svojevrsten preizkus vzdržljivosti je tudi pesem ‘Fainted Blue Ornaments’, s katero ploščo zaključijo. Bolestno groovy, orkestralna, melodično napolnjena do zadnjega kotička. Po provokaciji za vaše možgane in vaš sluh se album izpelje do svojega konca. Kanček usmiljenja za tiste, ki so si drznili brez prekinitev slediti rdeči niti introspekcije, je užitek uzrtja celote.

Zadnjih nekaj let le stežka oporekate dejstvu, da je vse, kar izhaja iz Kanade, manjvredno glede na ameriške veleume. ZDA so zapadle popovstu. Saj veste- vse, kar diši po coreu, je skoraj klonirana podoba že slišanega. Repetitivne vzorce presegajo redki- The Red Chord, Job For A Cowboy, Beneath The Massacre… Kanada prisega na glasbeno superiornost, ki se ne bohoti in ne napihuje ob sleherni nepomembni sapici. Despised Icon so nedvomno precej spregledani, a tiho nadaljujejo svojo pot. Album je dober le toliko, kolikor vam lahko glasbeno ponudijo posamezne pesmi. In temu imperativu sledijo. Na svojevrsten in avantgardno provokativen način.

Album The Ills Of Modern Man je sicer že njihov tretji album, slogovno pa niti za ped ne odstopa od do skrajnosti pripeljanega ekstremnega brutalnega metala, ki spektralno prehaja od death metala, death corea in modernizirane različice grindcorea. Kjer so Napalm Death utirali pot se gradijo novi zvočni klustri hrupa, groteske in nepopustljivega tempa. Po eksplozijah bombastičnega zvoka se v skladbe občasno vtihotapijo počasnejše pasaže, ki z bolj melodičnimi drsi in pasusi razburkano obličje razbrazdanih kompozicij umirijo le zato, da je učinek ponovnih detonacij toliko večji. Plošča, navkljub precej avantgardni in provokativni slogovni usmeritvi, ni povsem neposlušljiva, saj za barvitost ter večjo privlačnost ponujenega poskrbijo domiselni kitarski rifi, hitre menjave ritma, ki zaide nemalokrat v povsem nepričakovane sfere, svoj čar pa v izdelek vdahnejo tudi pošastni breaki, zaradi katerih je album vse prej kot dvodimenzionalni skupek brezoblične gmote. Dveh vokalistov smo vajeni v zasedbah kot so Linking Park, mar ne? Tudi Despised Icon prisegajo na vokalno dvojino. Alex Erian in Steve Marois grovlata, kričita in piskata ter tehnično domišljeno stilsko polnita kompozicijske praznine med zvočnim zidom hrupa ter skoraj popolne tišine. Nad izdelkom pa znajo sline pocediti tudi ljubitelji death corea, saj se občasno zatečejo tudi k uporabi bolj milozvočnih metalcoreovskih prepevanj v posameznih refrenih.

Album The Ills Of Modern Man je tako ne samo brutalen ter tehnično dovršen konglomerat različnih žanrov- gre tudi za ploščo, ki se vam postopno zažre v možgansko skorjo ter tam, če preživite masivne možganske krvavitve, tudi ostane.