The Lovely Days Festival 2006 – drugi dan

0 17

Nastopajoči: Country Joe McDonald, Iron Butterfly, Willi Resetarits & Extra Combo, Manfred Mann’s Earth Band, Gary Moore, Billy Idol, The Who
Datum: sobota: 22. 7. 2006
Lokacija: St. Pölten / VAZ / Avstrija


Ta shod ljubiteljev glasbe 60., 70., in 80. let je tudi drugi dan ponudil seznam, ki je obetal dobro zabavo. Concert freak nas je nabral za en avtobus, pobrali smo še Celjane in Mariborčane in pot do St. Poeltna je minila v prijetnem vzdušju. Tudi vreme nam je šlo na roko, le vročina je bila neznosna. Z nami je šel tudi gospod Romeo Štrakl, ki je gotovo največji oboževalec skupine The Who pri nas. Katere primerke povezane s to skupino ima doma ter veliko podatkov o njej lahko zasledite na naslovu www.strakl.si/thewho. Romeo se je potrudil in natisnil šest spominskih majic, povezanih s koncertom The Who, pripravil pa je tudi vprašalnik s šestimi vprašanji o tej skupini. Na avtobusu so rockerji izpolnili nalogo in prvi trije so prejeli spominske majice. The Who so bili glavni nastopajoči, ampak do njih je bilo še daleč. 

COUNTRY JOE McDONALD 13.30 – 15.20: 
Za sobotnega ogrevalnega glasbenika so izbrali štiriinšestdesetletnega ameriškega kantavtorja Country Joe McDonalda. Po svoje nadaljuje tradicijo velikega poeta Woodyja Guthrieja, uspehe je dosegel že v šestdesetih s skupino Country Joe & the Fish, od leta 1970 pa nastopa samostojno. Nastop se je začel z “navidezno” polurno zamudo. Zakaj? Country Joe McDonald bi moral začeti z nastopom ob 13.00. Vzrok za “zamudo” je bil v tem, da so “štimungo” za Iron Butterfly postavljali tik pred nastopom Joea (in jo tudi uspešno postavili). Tako je izgledalo, kot da je Joe, kateri je prišel v kapici s šiltom na oder prepevat lepe pesmi s folk kitaro, zgolj še eden od Iron Butterfly “roadiejev”, ki je prišel opravljat rutinski “sound check”. Potem pa, ko je začel “zbujati” peščico ljudi z ogovarjanjem, le opozoril, da gre za začetek koncerta. Skratka, kogar zanima country, dobrodošel doma. “Entertainment is my bussines!”, se glasi eden od sloganov moža, ki je prišel razvedrit komaj 500 glav pod odrom. No hja. 40 monotonih minut je sledilo. Kar sam je poskusil zabavati publiko. Take naloge so vedno nehvaležne, saj mu je verjetno težko kot legendi Woodsotcka in flower power generacije nastopati v času kosila. Kljub temu je nekako zvozil svoj nastop, pozabil pa ni tudi na največje uspešnice, med njimi Flying High ter Crystal Blues. Za žurerčke, ki se mečejo na “country” prizore nadvse dobrodošla reč, za vse ostale ki želite eruptivni elementarno izvorni rock šus v žilo, pa pač komaj omemben vredna predstava, ki jo je najbolje čimprej prezehati. Med premori, ko so pripravljali oder za naslednje nastopajoče, smo si ogledovali stojnice za najrazličnejšo ponudbo pijače, hrane in zabave. Morda škoda, da je bila prireditev na parkirišču, saj bi bilo na travi mnogo prijetneje. 

IRON BUTTERFLY 14.30 – 15.23:
Njihovi zlati časi so že zdavnaj mimo, danes sta v skupini le dva starejša člana. Basist je Lee Dorman, bobnar pa Ron Bushy. Poleg sta še kitarist in pevec Charlie Marinkovich in klaviaturist Larry Rust. Iron Butterfly so pravi predstavniki progresivno psihedeličnega hard rocka. Nastop so začinili z nekaterimi zanimivimi solo vložki, po katerih slovijo že štirideset let. Skladbe so bile psihedelično raztegnjene, v stilu njihovih začetkov. Nekatere melodije so se mi zdele kar malo temačne, pravo nasprotje žgočemu sončnemu rumenilu, ki nam je srkalo tekočino iz teles. Soliden nastop z nekaj rahlimi stilističnimi padci pri kitaristu, so Iron Butterfly končali z največjo uspešnico In-a-gadda-da-vida, ki je že na plošči dolga debelih sedemnajst minut. Tokrat je trajala še dlje, navdušila pa je le zagrizene gospode tik pod odrom.

Seznam skladb:
1. Iron Butterfly theme
2. You Can’t Win
3. Easy Rider
4. Butterfly Bleu
5. Blues?
6. In-a-gadda-da-vida

WILLY RESETARITS & EXTRACOMBO 15.52 – 17.09:
Avstrijski glasbenik Willy Resetarits je zastopal nacionalne barve z zanimivim inštrumentarijem, saj je v svoji ekipi združeval tolkala, pihala, mandolino, harmoniko in kontrabas. Taka skupina brez težav odigra glasbo, ki črpa iz bluesa, folka, glasb sveta ter polke in valčka. Nekaj skladb je zapel v angleščini, publiki pa se je poleg materinščine zahvalil tudi v angleščini in celo slovenščini. Res, presenečenje! Na odru je sedel za starinsko kmečko mizo, pokrito s kockastim rdeče-belim prtom, kakršne najdemo tudi pri naših babicah. Na mizi seveda ni manjkalo pivo. Gospod Resetarits je posegel po nekaterih priredbah, ki so zanihale ljudi v prijetno razpoloženje. Med njimi smo slišali Demasiado corazon Willyja De Villea, Wild night Johna Mellencampa ter swingovsko Moondance Vana Morrisona. Naštete priredbe niso zanj nič neobičajnega, saj ima v karieri kar nekaj plošč, na katerih je obdelal klasike zabavne glasbe, eno je celo posvetil samo Vanu Morrisonu. Willy Resetarits nam, Slovencem, ne pomeni veliko, v funkciji celotnega festivala pa je bil njegov nastop dobrodošla popestritev dogajanja.  

MANFRED MANN’S EARTHBAND 17.55 – 18.35:
V premoru nas je nagovoril predstavnik organizatorjev in povedal, da so člani skupine MMEB padli v prometni zamašek in bo zato njihov nastop krajši, saj so se organizatorji morali strogo držati urnika. Ufff, pa tako sem jih želel slišati v malo daljši izdaji. Višja sila, kaj hočemo!. Manfred Mann je cenjen (po rodu južnoafriški) klaviaturist in občasni pevec, ki je prve uspešnice v Veliki Britaniji nanizal že sredi šestdesetih let, ko je pri njem pel Paul Jones. V sedemdesetih je snemal raziskujoče plošče s skupino Manfred Mann Chapter Three, nato pa jo je sredi desetletja preimenoval in predrugačil v Manfred Mann’s Earthband. Na ploščah, ki so sledile v naslednjih osmih letih je predstavil nekaj domiselnih in tehnično dovršenih umetnin, večino jih je z glasom oplemenitil Chris Thompson. Škoda, da z njimi ne nastopa več, ravno zato sem bil radoveden, kako bo njegove škornje zapolnil temnopolti Noel McCalla, ki pa tudi ni od včeraj. V karieri je pel na ploščah Paula Carracka, Trevorja Rabina, Mikea Rutherforda iz Genesis ter skupin Sniff ‘n’ the tears in Mezzoforte. Neverjetno, kako je po barvi glasu podoben Thompsonu. Tudi interpretacija in podajanje zahtevnih vokalnih linij je bila brezhibna. Kvintet je bil zelo uigran, v kratkem nastopu so nam želeli predstaviti najboljše skladbe. Proti koncu nastopa so imeli rahle težave z zvokom, saj so bili bobni preglasni in njihov topot se je spremenil v hreščanje. Mann (rojen kot Manfred Lubowitz) je za klaviaturami suveren, igra z lahkoto, ki jo ima lahko samo izkušen glasbenik (eh, saj jih ima že 65 na hrbtu!). Potrudil se je tudi dolgoletni sodelavec. kitarist Mick Rogers. Zanimivo je, da ima veliko britanskih bendov iz sedemdesetih fanatično publiko v nemško govorečih državah. Tako ni presenetilo sodelovanje publike pri vseh skladbah, saj so odigrali največje uspešnice. Uvodna Springsteenova Spirit in the night je dala slutiti, da bo nastop udaren in pošten. Nisem se zmotil. Pri Stingovi Demolition man je blestel Rogers z hitrim in domiselnim solom, v Dylanovo Mighty Quinn pa so vpletli košček Smoke on the water Deep Purplov. Doživet in energičen nastop starih mačkov rocka!

Zasedba:
Manfred Mann – klaviature, glas
Mick Rogers – kitara, glas
Steve Kinch – bas
Noel McCalla – glas
Geoff Dunn – bobni

Seznam skladb:
1. Spirits In The Night
2. Blinded By The Light
3. Demolition Man
4. Davy’s On The Road Again
5. Mighty Quinn
—dodatek—
6. Martha’s Madman

GARY MOORE 19.15 – 20.25:
Ta izredno cenjeni irski kitarist z dolgoletno kariero je bil na vrsti naslednji. Nastopil je ob pomoči treh prijateljev, med katerimi je najbolj znan bobnar Brian Downey. Skupaj z Garyjem sta nekoč igrala pri Thin Lizzy. Moore je kitarist z dovršenim smislom za dinamiko v pristopu do glasbe. Glavna kitara je bila Gibson Les Paul, ni pa se branil Stratocasterja in Velike Rdeče Gibson ES 335. Nastop je gradil premišljeno, preudarno in dogodku primerno. Njegove umetnine na kitarskem vratu so mnogim naježile kožo. Prvič sem ga videl pred devetnajstimi leti v Celovcu na sejmišču, ko je predstavljal ploščo Wild frontier še iz svojega solo hard rockovskega obdobja. Kot vemo, se je leta 1990 vrnil k svoji ljubezni – bluesu. Skladbe, ki jih je odigral so bile nekakšna mešanica bluesa in drugih klasik, ki jih je izvajal pri Thin Lizzy ali samostojno. Ritme sekcija in klaviaturist so uigrani, ampak nič več kot to. Basist je dajal videz utrujenega gospoda, ki samo čaka, da bo konec nastopa. Morda se motim, najbrž si je podzavestno nadel tak obraz, ko je “padel not”. Ko smo ravno pri tem, je zanimivo opazovati Moora, kakšne grimase sestavlja na obrazu. Satriani in Vai mu pri tem ne sežeta do kolen. Ampak to ni pomembno, važno je, da me je Gary Moore še enkrat prepričal. Tokrat z izvedbama skladb Don’t believe a word, ki je bila morda bolj bluesovska kot original Thin Lizzy, še zmeraj pa je navduševala z menjavo tempa in brezhibno interpretacijo. V skladbi Too tired sta imela s klaviaturistom lep dvoboj med inštrumentoma, kar vedno dvigne temperaturo okolice za nekaj stopinj. Še vedno je bilo vroče, Gary pa se je pošalil z izjavo, da je tako mrzlo, da so mu zmrznile frnikole….. Moorea je treba pri debelih petih križih pohvaliti tudi kot pevca. Mojstrsko igrati kitaro in peti obenem, je vrlina, ki mu jo lahko marsikdo zavida. Sonce je počasi zahajalo in Garyjeve prepričljive note so me spomnile na čase, ko smo v bivši državi mladinci težko čakali na starše ali prijatelje, ki so šli za en dan čez mejo in prinesli kakšno ploščo z dolgega spiska želja. Med njimi je bila nekoč (leta 1983) tudi Victims of the future Garyja Moorea. Takrat je imel že zanimiv pedigre, plošča je bila precej hard rockerska, vsebovala pa je velik plus: občuteno balado Empty rooms, ki je pela o izgubljeni ljubezni in praznini, ki jo tak dogodek pušča za seboj. V moderni instantni dobi so tudi dolge balade dobile skrajšane verzije za vrtenja po radiu. Gary Moore nam jo je privoščil v celoti, kapo dol! Zasedba:
Gary Moore – kitara, glas
Vic Martin – klaviature
Pete Rees – bas kitara
Brian Downey – bobni

Seznam skladb:
1. Oh Pretty Woman
2. All My Lovin’ Is Lovin’
3. Since I Met You Baby
4. Midnight Blues
5. Don’t Believe A Word
6. Empty Rooms
7. Too Tired
8. Still Got The Blues
9. Walking By Myself—dodatek—
10. The Blues Is Alright

BILLY IDOL 20.55 – 22.30:
William Broad je od punkerja pri Generation X prehodil dolgo pot. Po velikih uspehih v osemdesetih, je v devetdesetih dal od sebe bore malo. Tavanje v svetu omame res ne prinaša rezultatov. Takrat sem ga videl v Budimpešti kot predvozača Bon Jovijem. Glede na nastop na Lovely Days festivalu ali lani pozimi na Dunaju zatrjujem, da nisem prepričan, če sem gledal istega človeka. Billy je vitalen petdesetletnik s telesom, ki mu ga lahko zavida tudi kakšen mladenič s pol manj leti za seboj. Energičen, nenehno poskakujoč in skakajoč dedec je spodbujal publiko z rahlo erotičnimi provokacijami, česar so bile najbolj vesele dekleta, žene, tete in babice v parterju. Njegov goli torzo je bleščeče sijal v lesku potu in belih luči: vabil je na zabavo….Njegovi sodelavci so neverjetni virtuozi. Ko sta se spet srečala s kitaristom Stevom Stevensom, s katerim sta napisala vse silne hite v osemdesetih, sem vedel, da bo to triumf. Povratniška plošča Devil’s playground je Idola prestavila v 21. stoletje, ohranil je pozicije od prej in publiko prepričal s poštenim nastopom. Slišali smo najboljše od najboljšega, morda bi lahko kakšno skladbo zamenjal s kakšno drugo, ampak, meni je bilo tudi tako prav. Pred skladbo Scream je omenil, da ima najraje poletje, ko punce hodijo naokrog pomanjkljivo (poletno) oblečene (najbrž pozna Djevojke u ljetnim haljinama volim benda Haustor :-). Napovedal je novo avstrijsko himno in jo tudi zapel, njen naslov je Rebel Yell! Nekje na sredini je začel peti klasiko In the summertime Munga Jerryja, pa se nisem preveč zganil, ker gre pri takih zadevah večinoma za nekaj verzov ali eno kitico in refren. Kako sem se zmotil! Billy in fantje so jo odžagali iz malega prsta. Eyes without a face je bila v akustični različici, posebej je izstopal kitarist Stevens. Če ne veste, vam prišepnem: flamenco kitaro igra kot Paco De Lucia ali vsaj Vicente Amigo! Skladba To be a lover ga vedno spomni, da si natakne kondom, pred L.A. Woman je vztrajno metal papirnate frizbije, vseskozi pa je prvim vrstam podajal plastenke z vodo. Spomnil se je tudi na svojo skupino Generation X, s katero je imel konec sedemdesetih kar nekaj uspeha. Odigrali so Ready, steady, go. V dodatku je a cappella, torej brez inštrumentov zapel trenutni planetarni hit Crazy dueta Gnarls Barkley z opazko, da tudi on ve, kaj se vrti po radijih. Za konec so prihranili podaljšano inačico skladbe Mony, Mony, v kateri sta blestela kitarist Stevens in bobnar Brian Tichy, tokrat v vlogi solo kitarista. Tichy ima sicer svojo skupino, kadar ni na turnejah z znanimi pevci, Stevens pa zanj pravi, da je ravno toliko dober kot je sam. Nastal je pravi kitarski dvoboj, ki se je nadaljeval z nadgradnjo kitarskih vložkov in izmeničnim igranjem prekrižanih rok na kitarskem vratu soseda. Zlagoma je električno kitaro prijel tudi Billy, za njim še klaviaturist Derek Sherinian in četvorni kitarski napad nas je zmečkal do konca. Za konec nam je zapel prastaro britansko klasiko pevke Vere Lynn We’ll meet again, ki je v drugi svetovni vojni spremljala vojake na fronto……Bum, Billy , bum! Zasedba:
Billy Idol – glas, kitara
Steve Stevens – kitara
Stephen McGrath – bas
Brian Tichy – bobni, kitara
Derek Sherinian – klaviature, glas, kitara

Seznam skladb:
1. Dancing With Myself
2. Flesh For Fantasy
3. White Wedding
4. Scream
5. Eyes Without A Face
6. Sweet Sixteen
7. In The Summertime
8. To Be A Lover
9. L.A. Woman
10. Blue Highway
11. Ready, Steady, Go
12. Rebel Yell—dodatek—
13. Crazy (Gnarls Barkley)
14. Hot In The City
15. Mony, Mony
16. We’ll Meet Again

THE WHO 23.04 – 00.30:
Štirindvajset let brez novih skladb in studijskega albuma? Nekateri jih morajo snemati vsako leto, sicer jih trg izpljune in pozabi. The Who imajo nekaj, kar jih že danes uvršča med nesmrtne. Velike pesmi Peta Townshenda, Daltreyjev možati glas, briljanten bas Johna Entwistla ter manično lucidnost male pošasti, imenovane Keith Moon. Da, toda to je bilo včasih, saj sta nas Entwistle in Moon žal že zapustila (2002 in 1978). Odveč je pisati, da so imeli The Who najbolj dovršen svetlobni park in zvok od vseh nastopajočih na drugem dnevu Lovely Days festivala. Prve tri skladbe so bile kratke, udarne in jedrnate uspešnice iz šestdesetih let. Daltrey in Townshend sta dokazala, da se ne bosta zlahka upokojila. Videli smo vse Townshendove kitarske finte, vključno z mlini na veter (desno roko vrti kakor vetrnico in nabija po inštrumentu) in raznožkami v skokih po odru. In to pri dvainšestdesetih letih! Morda je kdaj kakšen ton zaradi tega malo zamudil ali ga premalo poudaril, toda pustimo malenkosti. Roger Daltrey je bil v formi, radi rečemo. Najvišjih tonov se je raje malo izognil, predirljive in neartikulirane krike pa je rad izvajal. Townshend je popeval v falzetnih legah in skupaj sta ustvarila zvok The Who. Kako bi šele bilo, če bi bila zraven še oba izvrina člana?! No, zato so bili poleg še zvesti klaviaturist John “Rabbit” Bundrick (v živo jim pomaga že skoraj trideset let), izvrstni mladenič Zak Starkey (sin Beatla Ringa Starra, sicer igra tudi pri Oasis, op.a.), zelo solidni ritem kitarist in obenem Peteov brat Simon ter sloki basovski virtuoz Pino Palladino (preglejte njegovo stran www.pinopalladino.com in videli boste, kakšna kapaciteta je ta človek). Od vseh silnih skladb, ki jih imajo The Who v popotni malhi, so izbrali prave za eno in pol urni nastop. Tudi tisti, ki so že omagali in spali na svoji kamping dekah, so ob prvih tonih poskakali na noge in veselju ni bilo konca. Simon in Bundrick sta tudi uglašeno dopolnjevala glasovne harmonije. Zak Starkey je udarjal tako vehementno, da sem misli, da imam pred seboj Johna Bonhama iz Led Zeppelin. Sin je mnogo boljši od očeta, tu ni nobene dileme. Kot sem uspel videti, je Townshend precej bolj utrujen kot Daltrey, ampak po desetletjih rock ‘n’ rolla mu tega ni zameriti. Posebej zato ne, ker je obljubljena nova studijska obljubljena za jesen. Po mojem bodo The Who tudi drugo leto v Evropi na dolgo in široko predstavljali nove skladbe. Z nove plošče smo slišali zadevo Mike Post theme (Gospod Post je ameriški avtor filmske in glasbe za televizijske nadaljevanke, spomnite se serij Magnum P.I., L.A.Law, NYPD Blue in drugih). Daltrey je pred skladbo Real good looking boy (izšla je skupaj z Old red wine kot nova skladba na zbirki uspešnic Then and now) omenil, da je nekoč gledal Elvisa Presleya v živo ter da še vedno meni, da je eden največjih pevcev, kar jih je hodilo naokrog. V to skladbo so že v studijski verziji vpletli delček Can’t help falling in love in se dostojno poklonili Kralju. Posebno magični sta bili zame eni reprezentančnih stvaritev The Who Won’t get fooled again in Who are you. Prva je udarna rockerska mina, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Daltreyev živalski krik je bil tak kot na posnetku iz leta 1971 s plošče Who’s next! Who are you je očarala z odlično izvedbo, srednji, mirnejši del so malce priredili, to pa je tudi namen živega nastopa, mar ne? Baba O’ Riley ima na plošči violinski solo, tokrat ga je nadomestil dostojni Daltrey z orglicami. The Who gotovo sodijo tja gor k Rolling Stones in Beatlom (če bi slednji po čudežu še nastopali v živo, bi bilo prav zanimivo!), torej na najvišja mesta v rock zgodovini. Po skladbi iz filma Quadrophenia je sledila obvezna, precej korektna My generation. Le kaj bo namesto fluidnega sola Johna Entwistla zaigral Palladino, me je presunilo? Štirje vložki so bili to, dva identična Johnovim, druga dva pa erotična razpaljotka in demonstracije vrhunske tehnike, če si lahko sposodim besede gospoda Petra Mlakarja. Srh me je spreletel, ko so vrnili na dodatek. Substitute, nato pa glavne teme iz filma in rock opere Tommy. Uspešen in gosposki finale in pika! 

Zasedba:
Pete Townshend – kitara, glas
Roger Daltrey – glas, kitara, orglice
Simon Townshend – kitara, glas
Zak Starkey – bobni
John “Rabbit” Bundrick – klaviature, glas
Pino Palladino – bas kitara

Seznam skladb:
1. Can’t Explain
2. The Seeker
3. Anyway, Anyhow, Anywhere
4. Who Are You
5. Mike Post Theme
6. Behind Blue Eyes
7. Real Good Looking Boy
8. Baba O’Riley
9. Love Reign O’er Me
10. My Generation
11. Won’t Get Fooled Again
—dodatek—
12. Substitute
13. Pinball Wizard
14. Amazing Journey
15. Sparks
16. See Me, Feel Me
17. Listening To You

Premori so bili točno odmerjeni in pedantni Avstrijci so imeli obilo dela, da so se držali urnika. Sicer je bilo lepo poskrbljeno za pregrete, lačne, žejne, potrebne zdravnika, invalide s posebnim prostorom naprodaj je bila toča majic in drugih spominkov, tako da smo imeli Woodstock v malem. Motilo me je le to, da niso postavili video zaslonov za ljudi, ki so bili precej oddaljeni od odra. Najbrž je zmanjkalo denarja…..Kdaj se nas bo kakšen bogat boter usmilil, in nam kaj podobnega ponudil v Sloveniji? Pohvale Concert Freaku za organizacijo in hitro dostavo do doma!!!

Avtor: Jernej Vene
Fotografije: Bojan Horvat & Tadej Košmrlj (The Who)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki