The Lovely Days Festival 2006 – prvi dan

0 39

Nastopajoči: Ten Years After, Canned Heat, The Stranglers, Donovan, BAP, Robert Plant, Roxy Music
Lokacija: VAZ / ST. Poelten / Avstrija
Datum: petek, 21. 7. 2006


Kratko in jedrnato povedano, se ta prostor v primerjavi s tistim v Wiesenu, kjer je potekal “Legends Of Rock” festival 7.7.2006, gladko skrije. Prvič! Avto moraš parkirat povsem na drugem koncu, kot se nahaja “kemp” za šotorjenje. Drugič! Karto znova kupiš nekje drugje in potem moraš iti v posebno vrsto, ki se nahaja znova na povsem drugem mestu prizorišča. Gre za pravo nepregledno kolono, polno podobno otovorjenih mučenikov, kot sva bila s “Saxy” tistega dne čakajoč, da nas postrižejo kot ovce. No občutek je bil že tak. Ko v takšni koloni končno prideš nekoč v tem življenju na vrsto, ti nataknejo zapestnico, pregledajo kaj želiš nesti v “kemp” in potem si naposled le “svoboden”. Skratka “našetkal” sem se sem ter tja v dveh dneh, kot bi bil triatlonec in ne navaden ljubitelj glasbe. 

Hiba organizacije festivala je tudi pomanjkljiva založenost z WC-ji in kanticami za odpadke. Nadalje pomanjkanje klopi in stolov, kjer se lahko usedeš vsaj človeku podobno, če že ne človeško, da bi normalno pojedel. Vse omenjeno je “Legends Of Rock” festival namreč posedoval. In nenazadnje, prijaznosti jim primanjkuje v veliko večji meri, ko primerjam osebje organizatorja “Legends Of Rock” festivala. Jebela! 13.00 je odbila! Ten Years After že igrajo. Ne popolnoma po lastni krivdi, pač pa kot žrtev debilizma nujnega izpolnjevanja protokolov o preverjanju neoporečnosti svoje lastne osebne prisotnosti na festivalu, letim prikrajšan noter!

TEN YEARS AFTER 13.00 – 13.50:
King Of The Blues je šel mimo. In bend nadaljuje s klasiko Good Mornig Little School Girl. Ob 13:00, si zamislite? Vendar množica je bila že kar lepo pridno vkovana poleg odra. Oder pa visok! Previsok! skoraj sem bolščal v nebo. Slikati denimo bobnarja je bila prav umetnost, bi potreboval pravo lestev. Ljudi se je zbralo do tedaj slabih 3000 ki so vidno uživali, kljub neznosni pripeki. Ten Years Afer so bili znova v enkratni formi. Uigrani, rutinski, izvedba je bila popolna. “Doma boste lahko povedali, da ste imeli za kosilo Ten Years After!” je bil v svojem komentarju v eni od prekinitev, takoj za izvedbo Big Black 45 hudomušen Ric Lee, ki se je prišel pokazat izza bobnov! Hkrati je napovedal naslednjo točko, v spomin na dneve Woodstocka. Tu je šov dobil krila. Ten Years Afer pač imajo svoje adute, ki jih je polno in enostavno ne moreš pogrešiti niti za milimeter, ko izbereš za enega od teh izvedbo klasike I Can’t Keep From Crying Sometimes. Enkraten dvig vzdušja. Gooch v solažah nezgrešljiv, Churchillove orgle delajo razpoloženjski čudež, ritem linija je stroga, čvrsta, fokus je najelementarnejši blues. Blues power balada! Raztegnjena kolikor se da, fantje jo z užitkom igrajo. A šele za njim se je ljudstvu do konca strgalo. Bil je vrhunec koncerta. Tisto na kar je množica čakala. I’m Going Home, je do konca napalil publiko, ki se je številčno iz minute v minuto večala pod odrom. V skladbo je bil vpleten venček klasičnih melodij vštevši Blue Suede Shoes ter celo Smoke On The Water riff niso pozabli vplesti poleg. Ta je bil pika na “i” temu, sicer skrajno vnetljivemu komadu. Gooch je bil odlično razpoložen, prašil je solaže fenomenalno, vokal ga je med nastopom imenitno služil. In kadar je Gooch dober, potem so Ten Years After brezhibni, kajti kitara in vokal sta gonilo melodije in komunikacije s publiko, kar je veljalo tudi za skupino iz časov, ko jih je vodil Alvin Lee. Ten Years After so v dodatku še enkrat vzdignili ljudi na noge s Choo Choo Mamma in prikazal navito energičen koncert v slabi uri, točneje 50 minutah, kolikor so jim jih namenili, bili so prvovrstna otvoritev za The Lovely Days festival.

Skupini se je mudilo v Švico! Tam so imeli zvečer še en nastop. Torej dva koncerta v enem samem dnevu! Vseeno so prišli na uradni “štand”, kjer prodajajo majice, ipd… in delili ljudem podpise. Prava škoda! Ten Years After bi morali nastopiti za BAP in pred Robertom Plantom. Verjeten razlog, da so odprli festival ravno Ten Years After leži v preprostem dejstvu, da se jim je brezmejno mudilo v Švico. Resnično škoda.

Ten Years After set lista:
1. King Of The Blues
2. Good Morning Little Schoolgirl
3. Big Black 45
4. I Can’t Keep From Crying Sometimes
5. I’m Going Home
—-dotatek—-
6. Reasons Why
7. Choo Choo Mamma

CANNED HEAT 14.30 – 15.20:
No, no, no! Tudi tole je bila definitivna poslastica. Lepo se stvari odvijajo. Vročina je vročina! In sedaj še konzervirana vročina za povrhu. Kot da je že ni dovolj v zraku, ki nas cvre?
Adolfo “Fito” de la Parra in On The Road Again, vsekakor tisti značilni “liliputansko odpihani” vokal in bobni skupaj. v množici je završalo. Povratnik Robert Lucas na ustnii harmoniki v njem! Skupina se ne da! Klasika! Seveda pa Canned Heat , kljub temu da prisegajo na blues, kot pred njimi Ten Years After, še zdaleč ne sevajo enake kemije na odru. Njihov, z “boogiejem prežet izraz blues – countryja, vsebuje mnogo več črnih korenin Afrike. Črnina! Tudi skupina na odru popolnoma drugače pristopa v izvedbi koncerta. Precej bolj resni obrazi (neprimerljivo s prešerno nasmejanim Leo Lyonsom med Ten Years After nastopom), več distance, manj ugovarjanja občinstva. A tako pač delujejo Canned Heat. In pristop se lepo ujema z glasbo, ki jo pač ponujajo oho – ho,… natanko že 4 cele dekade. Legende “boogieja” seveda niso zaobšle tudi Let’s Work Together. Zvok čist, skupina je ponudila natančno izvedbo klasik in ljudje so se konkretno parili pod zvoki tega črnega, edinstvenega Canned Heat “boogie bluesa”. Kot pravim. Canned Heat zelo rutinski in vendar z opozorilom, da tudi v 4 desetletju delujejo, kot odločno prepoznavna legendarna dinozavrska atrakcija, kjerkoli se znajdejo na odrskem zemljevidu Evrope. Fantje se še nikakor ne bodo predali tako hitro!

THE STRANGLERS 15.50 – 16.40:
Popularni in sila priljubljeni britanski legendarni punksi, s kopico odličnih hitov svoje velike kariere, so bili pravo nasprotje in pravzaprav ena od atrakcij festivala! JJ Burnel (bas kitara, vokal), Baz Warne (kitara, vokal), Jet Black (bobni), Dave Greenfield (klaviature, vokal)! No More Heroes in All Day And All Of The Night vsekakor nista manjkali. Četverec je pač ponudil hujskanje k nepokorščini in nelojalnosti! Pravi preskok! Neverjetno kako je pravzaprav nabor vseh sedmih skupin prinašal prav posebno izkušnjo, saj so si bili vsi izvajalci slogovno gledano svetlobna leta narazen. The Stranglers so naredili odličen žur, predvsem žur. Brez slehernega kompliciranja. In to je bistvo rock glasbe. Da se znoriš, da se sprosti energija, da se ti zmeša. Seveda je bilo občinstvo precej nepripravljeno na britanske upornike, kar pa ne pomeni da je bilo laično. The Stranglers so si prislužili izredno odobravanje in podporo skozi svoj energično surov pristop, ki je kar bliskal od rockerske neukročenosti. Povej naravnost, povej brez skrivalnic, udari s prve!

DONOVAN: 17.30 – 18.20:
“Wannabe hippie” je z nami. Le od kod se je pa ta vzel? Veliki visoko cenjeni kantavtor Donovan. Prijatelj The Beatles, njihov sovrstnik. Sledil je akustičen nastop. V publiki so z veliko večino dominirali sedaj že starejši prebivalci festivala in ljudi je bilo kakih 5500. Sonce je nekoliko opešalo, a vseeno lepo cvrlo prisotne! Prvič me je polil hladen tuš na festivalu! Ko sem hotel priti pod oder so me zadržali: “Fotografiranje je omejeno le za določeno število fotografov!” “Fuck!”, sem klel pri sebi. Okej! Saj Donovan osebno zame ne predstavlja popolnoma nič v svetu glasbe, točneje v svetu rock glasbe, vendar vseeno! Gre se za reportažo, gre se za obljubljen fotopass, ki mi binglja okrog vratu. Kaj potem sploh strašim s tem sprešanim polivinilom okrog vratu? Vsekakor anti-fotograf po duši, pa vseeno sem se razjarjeno zrinil med ljudi in slikal iz publike “velepomembneža” na odru.

“Nedotakljivi Donovan” je igral svoje največje uspešnice Geraldine, Sunshine Superman, Guinevere, Wear Your Love, novo skladbo Refugee of Love, Hurdy-gurdy, Atlantis, Mellow Yellow ter There is a Mountain. Na odru je imel tolkalista, bobnarja, kontrabasista, klaviaturista, sam pa je vihtel zeleno obarvano igračo, točneje folk kitaro. Ljudje so bili navdušeni nad tem da se možakar pojavlja pred njimi iz oči v oči. Saj gre za enega sila redkih pojavljanj tega izvajalca v tem delu Evrope. Polna usta mirovništva so ga bila, po pričakovanjih. Sam sem bil razočaran. Nekako nisem začutil tiste adrenalinske naglice, tiste energije v nastopu. Bolj mlahavo mencanje. Oh kako sem si zaželel kakšnih Status Quo ali Motorhead, da razženejo to monotonijo, “igranje” je bilo preveč očitno. Vseeno so bili ljudje navdušeni pod odrom in to definitvno šteje! No hja! Tudi, če ne! Mislim, da Donovana večina mlajših nikakor ni pogrešala na seznamu nastopajočih. Sodi namreč le v večerni abonma Cankarjevega doma.

BAP 19:10 – 20.00:
Povsem drugačno situacijo smo znova doživeli ob nastopu izkušene skupine BAP. Gre za Nemce in besedila v nemškem jeziku. Vendar z izredno globoko poezijo. BAP gojijo poseben pristop rock glasbe. Najlažje bi temu rekel človek art rock. Komadi gredo super v uho, hkrati pa ne zvenijo “plehko” in neresnično. Krasi jih energična motivna zabeljenost. BAP se spogledujejo s tradicionalnim izročilom rock glasbe, ne opevajo idile in žvrgolenja ptičkov, pač pa orisujejo kruto resničnost. Kar jih dela še posebej privlačne, je njihov zelo aktualen moderen “groovy vibe”. Med koncertom se je na odru fantom pridružila še violinistka. Gre za resničen pristop. Pravo nasprotje poduhovljenemu Donovanu, ki še kar naprej sadi rožice kot bi bila tu šestdeseta in ne novo tisočletje prekrito z jekleno zaveso, ki zre naravnost lastnemu samouničenju naproti. BAP so prikazali izjemen smisel za humor, izjemno razigranost, odrsko razposajenost, sproščenost in v tem trenutku je prvi dan festivala dobil velik zalet.

BAP so imeli tudi precej močnejše ozvočenje, in njihovo glasbo so odlično slišali tudi vsi ostali prebivalci festivala, ki so v tistem času kuhali prigrizke v “kempu” kilometer stran od odra, ali namakali noge v grozljivo zaudarjajoči reki poleg “kempa”. BAP so tako znova privabili večje število ljudi pod oder. K temu je pripomoglo tudi sonce, ki se je nekoliko umirilo v svojem cvretju in pa seveda splošna popularnost BAP. Novinarjev oziroma fotografov se je kar gnetlo pod odrom in BAP so izvedli praktično vse na odru z veliko popolnostjo. Zvok in uigranost, natančna in energična izvedba! Vse kar zahtevaš od skupine!


ROBERT PLANT 21.00 – 22.20:
Gospod Robert Plant – veliki Zeppelin glas! Le kdo ga ne pozna? Definitivno za mnoge čudež, da ni bil na seznamu zadnji med nastopajočimi. Tudi Plantov “menedžment” je prepovedal slikanje za “pošteni svet”. Pač slikali so znova fotografi TV, radia in “friends and relatives” agencije Nova Rock, za katero se je pošteno vse bolj izkazovalo, da nas pošteno vleče za nos. Kaj mi bode prepustnica z napisom “foto”? Znova sem v besnem elementu! Sedaj pa sem skorajda ne “zasikal skozi zobe” na P.R., ki je določila izbrance pod odrom, katerim je dovoljeno pritiskati na petelina fotoaparatov, pa čeprav v “rock” glasbi ne znajo šteti do pet: “Why didn’t you inform me about that two months ago? Robert Plant is a highlight of this evening! I was eagerly waiting for him! This is ridiculous, you gave me a photo accreditation and I am not allowed to use it!!!” Odgovor P.R. je bil kratek in hladen. Odgovor v slogu “robocopa”! Pač zdresiran: “You can take pictures of Roxy Music!”. Potem sem ugotovil, da je to Salla. Diplomatsko sem se ji opravičil in oba sva se smejala, smešni situaciji in načinu s kakršnim sva se uradno končno spoznala. In vseeno sta se prvikrat zažrla vame dvom in nezaupanje. Donovana sem preživel, tole pa bo malo težje. “Eeee Plante, Plante! Nečeš ti meni izbječi tako lako!” Znova med ljudi in besno po sprožilcu iz oddaljenosti 15 m, brez flasha. Valjda so tolkle strele iz oči besne množice, ko sem se rinil mimo njih. Zgodba o preskoku iz fanovstva v umazan posel. To nisem jaz. Kako v bistvu osebno sovražim fotografiranje.

Plant je bil gotovo dotlej nadgradnja vsega. Pravzaprav ni imel konkurence dotlej. Vsekakor sem si želel Ten Years After, da bi nastopili tik pred njim, a to ni bilo mogoče. Vsekakor Plant udari z visoko obskurno in atmosferično s Tin Pan Alley, kjer briljira tako s petjem skozi izdihovanje, njegovo prepoznavno veščino, ki meji malo manj kot na naracijo. Stari dobri Plant. Njegovi Strange Sensation so sedaj skupaj z njim odlično “ufurani” in tvorijo kot enota enkratno koncertno izkušnjo! Nekaj kar se absolutno splača videti oziroma doživeti v živo Plant je ohranil v set listi tudi priredbo skupine Love z naslovom Seven And Seven Is? Z njo je napadel prisotne povsem v drugi luči glede na otvoritev. Precej trše in hreščeče se je odvijalo sedaj vse skupaj. Čakali nismo predolgo na prvi vrhunec! Na pladnju se je znašla prva poslastica večera. Black Dog zapuščine “zepičev”, v popolnoma prestrukturiranem aranžmaju, v pol akustični izvedbi. Tega sindroma so se v nadaljevanju držale tudi Going To California, Friends, Four Sticks in Gallows Pole. Plant je briljiral vokalno. Možakar ima strašno karizmo. Ljudje so ga pozdravljali z navdušenjem in prepevali skladbe skupaj z njim. Samo rajanje ljudstva je potrdilo verjetni vrhunec večera. Vsekakor je že sleherni krik, ki je spominjal na “Zeppelin” Planta sprožil salve navdušenja in aplavdiranja prisostvujočih. Dobili so kar so iskali. Plant je izgledal, kot da ne zmore narediti napake. Pel je bravurozno, izkušeno se je izmotaval pretiranim visokoletečim “frenetizmom”, ki bi ga nemara prikrajšali v nadaljevanju za kvaliteto izvedbe preostanka materiala. Plant je presenetil z vključitvijo znanega hita iz njegove solo plošče “Fate Of Nation” (1993) 29 Palms. V letih 1993 – 1994 ga je bil poln MTV. Aranžma pa je bil znova prilagojen poslanstvu in utripu Strange Sensation in samemu elementu v katerem se trenutno pač nahaja Robert Plant, kot glasbenik, element v smislu odseva evolucijske točke, na kateri se je znašel Plant v tem trenutku. To je tudi najbolj zdrava odločitev. Pač živiš sebe, kot čutiš. 29. Palms je pomenil v prenovljeni izvedbi pravo baladno točko koncerta. Izredno popestritev in šokantno točko nepredvidljivosti samega nastopa.

Druženje z legendo je kar prehitro minevalo. Ko se je vrnil nazaj na oder s svojimi kolegi, se je najprej ogrel z Enchanter, skladbo iz poslednje studijske solo plošče “Mighty Rearranger” (2005), potem pa dal publiki tisto na kar je nestrpno čakala. A bilo je presenetljivo! Začelo se je iz popolnoma nedolžne “bluesy” točke. Bolj hec – šala! Čista, skoraj da ne spontana točka improvizacije, nato pa preklop v znani motiv. V svojski preobleki. Ljudje so poskočili v zrak, ko so ga prepoznali! Whole Lotta Love. Akustični bluesy uvod obstane. Sedaj zarohni pravi Led Zeppelin zvok. Druga kitara ga je nosila in ta je preplavil oder! V tem trenutku smo se vsi skupaj znašli na krovu ladje, ki nas je peljala nepozabni pustolovščini naproti. Plant je nastopil za zaključek še za odtenek bolj eksplozivno in ponudil nekaj odličnih vriskov in sicer v svoji v najbolj intenzivni različici, kot skoraj da ne v svojih rosnih Led Zeppelin dnevih! Na sredini pesmi, kjer poznamo tisto psihadelično točko izvirnika, so fantje in Plant z njimi, izkoristili za vključitev čistega arabskega motiva. Plant je izgovarjal neke arabske besede v njem, bilo je magično. Pri tem je vokal kar plapolal preko “delay efektov”. Šlo je za odlično kombinacijo tistega kar prinašajo Strange Sensation s folk etno elementi inštrumentalne “eksotike” modernega Roberta Planta in starega dobrega Jimmyja Pagea na kitari. Zelo čutno in zelo energično. Plant je žarel najintenzivneje ravno v delih, ko je zahtevala določena skladba subtilnost in mehkobo, ko se je približala značaju baladnosti. 29 Palms, Tin Pan Valley! Rahločutje na eni in vročica strastne “rockovske” erotike, na drugi. Plant je požel izreden odziv avditorija. Očaral je prisotne in šova je bilo naenkrat konec. Tako je igral skupaj samo uro in 20 minut ter nas prikrajšal za 10 minut, saj je bilo rečeno da ima 90 minutni nastop. Kakorkoli, še enkrat je potrdil, da gre za enega najmočnejših oziroma, v svoji esenci najbolj resnično prepričljivega izvajalca, ne le kadar se znajde na odru, pač pa tudi glede na glasbeni repertoar, ki ga je ustvaril v svoji bogati karieri. “Take care of The Who tomorrow!”, so bile še poslednje pozdravne besede enkratnega Roberta Planta

Robert Plant set lista:
1. Shine It All Around Mix (taped intro)
2. Tin Pan Valley
3. Seven and Seven is
4. Black Dog
5. Going To California
6. 29 Palms
7. Friends
8. Four Sticks
9. Freedom Fries
10. Gallows Pole
—dodatek—
11. The Enchanter
12. Whole Lotta Love

ROXY MUSIC 23.00 – 00.40:
Kar 40 minut smo čakali na Roxy Music! Oder zatemnjen. A videl sem Ferryja, da se je usedel za piano. Vsekakor za vse tiste, ki tega niso dojeli, so bili presenečeni. Kje neki čepi Ferry, potem, ko je že blisknilo na odru in so Roxy Musc užgali z Re-make/Re-Model! Slišal se je glas, Ferryja pa ni bilo v središču odra, pač pa na skrajni desni za pianom. Originalni bobnar Paul Thompson je bil kljub bolezni, prisoten na turneji in tudi v St. Poltnu je tako igral z Roxy Music, poleg Briana Ferryja, pa Andy Mackay (saksofon) in Phil Manzanera tudi nikakor nista smela manjkati. Roxy Music so začeli trše kot sem pričakoval, udarno razvratno! Seveda s prvo skladbo njihovega prvenca, ko je še vrela iz njih neukročenost in uporništvo mladostniške arogance. Pyjamarama ji je sledila. 1975! Tega leta so jo nazadnje igrali in nato vključili lansko leto nazaj na koncertno set listo. Uaaa! Kako lepo je prekipeval uvodni del koncerta. Za to skladbo je sledil sintetiziran uvod. Na to podlago se je vključil Mackay na klarinetu (original je igran na oboo). Ladytron! Enkraten “oldies” spehod v same začetke te legendarne skupine. Potem pa preskok na album “Avalon” z While My Heart Is Still Beating, odličen preklop razpoloženja, za njo sledi standardna koncertna izvedba Out Of The Blue s prepoznavnim solom na violini, pa veliki hit s plošče “Flesh And Blood” poimenovan Oh Yeah! Za njo The Bogus Man, ki je ena najdaljših pesmi, ki so jo spisali kdaj Roxy Music in kjer je opozoril nase bobnar Paul Thompson s svojim raznovrstnim repertoarjem, nato pa so znova intenzivneje dvignili publiko na noge z A Song For Europe.

Vsekakor so Roxy Music priredili šov popolne zvočne perfekcije. V nekem trenutku je bilo na odru vsega skupaj kar 11 glasbenikov. Poleg omenjene četvorke tudi Colin Good (piano & MD) , naš stari dobri Pink Floyd/David Gilmour znanec Guy Pratt (bas kitara), Leo Abrahams (kitara), Oliver Thompson (kitara), Louise Clare Marshall (klaviature, vokalna spremljava), Me’sha Bryan (vokalna spremljava), odlična temnopolta vokalistka Joy Malcolm (vokali) in Andy Newmark (bobni), ki pomaga bolnemu Paulu Thompsonu. Tudi sama osvetlitev odra je bila vrhunec večera, ki se ne more primerjati z borno Plantovo “smoked cabaret” brlečo svetlobo! Mavrične refleksije različnih barv so prevevale oder in se prelivale preko njega na občinstvo in nazaj. Ferry je bil tisti pravi Ferry. Enkraten, neponovljiv pevec. Njegov glas je vibriral in blestel zlasti med komadi, ki so posebej sofisticirani, kar je pomenilo, da je prihajal vse bolj do izraza njegov “performans”, ko se je koncert bližal svojemu koncu. Set lista je bila odlična. Vsebovala je praktično celotno popotovanje skozi repertoar skupine in resnično škoda, da z njimi ni bilo Briana Ena! In Every Dreamhome A Heartache je bila še posebno čislan del presenetljivo osvežene set liste komadov! Ta komad je izšel le na “live” albumu “Viva! Roxy Music” (1974). Sledil je vrhunski zaključek skozi “zimzelene” Avalon, More Than This ter Jealous Guy. Nekaj parov je zaplesalo v ritmih “valcerjev” in erotično zapeljivih, nežno šepetajočih tonih polnih romantike, za katere je bil najbolj kriv markanten in nezamenljiv pristop Briana Ferrya. Regularni del koncerta Roxy Muisic se je zaključil rockersko energično s še eno klasiko skupine iz sedemdesetih let, z naslovom Edition Of You.

Dodatek so odprli z Do The Strand. Verjetno skladbo, ki so jo Roxy Music največkrat doslej odigrali v živo. Če je kje kakšna himna v njihovi glasbi, je prav ta in ljudje so seveda dobili nov zagon v petju in poskakovanju, kljub pozni uri in njihovi dolgotrajni preži skozi nabit repertoar sedmih skupin. Sledila je nova himna, še ena pesem, ki je ne smejo pozabiti Roxy Music. Love Is The Drug! Se še spomnite priredbe te skladbe črne pantere Grace Jones? “New wave pop rocker”, oziroma tisti hit, ki je nakazoval potihoma kaj se pripravlja na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, datirajoč v leto 1975. Roxy Music so iz set liste izpustili skladbo Virginia Pain, vzroka ne poznam. Koncert so zaključili s skladbo Let’s Stick Together. To skladbo je originalno napisal Wilbourt Harrison leta 1959. 1969 so jo prvikrat priredili Canned Heat in nekoliko spremenili njeno izvorno ime v Let’s Work Together – poslušali smo jo prejšnjega dne zgodaj popoldne! Še enkrat jo je predelal za svoj lastni užitek tudi Bob Dylan. No kar se pa tiče njene izvedbe v rokah Roxy Music, naj omenim, da je to skladba, ki pripada predelavi originala v sami solo karieri Briana Ferryja. Skratka prvovrstna izbira za zaključek koncerta. Plant nas je okradel za 10 minut, no Roxy Music pa so nam jih vrnili. Igrali so vsega skupaj 1 uro in 40 minut. Ljudi med koncertom je bilo kakih 12.000. Vendar rajanja, kot na Plantu, to pot tako intenzivnega le ni bilo. Še več. Precej ljudi se je po Robertu Plantu napotilo nazaj v “kemp” smrčat. Razlog je bil pač v apetitu, ki jih je minil do Roxy Music. A vloga “headlinerja” večera je Roxy Music več kot zasluženo pripadla. Zažigali so zlasti po svojskem vzdušju, mestoma izredni mehkobi, ki se je prelivala z rock elementi trše branže, psihadeličnostjo starih dni in popolnostjo zvočne perfekcije svojih mlajših (“eighties” dni). Usklajena zgibanka vseh inštrumentov, ki obdaja markanten, karizmatičen in unikatni pristop Briana Ferryja Enajst glasbenikov na odru, Ferry je bil v izvrstni formi. Preprosto z eno besedo. Odličen koncert, odlična izkušnja. Preprosto kot v filmu, prava lahkotna zgibanka, ki jo z užitkom prežvečiš, potem pa se nabit s to energijo samo še uležeš k zasluženemu počitku.

Roxy Music set lista:
1. Re-make/Re-model
2. Pyjamarama
3. Ladytron
4. While My Heart Is Still Beating
5. Out Of The Blue
6. Oh Yeah
7. The Bogus Man
8. A Song For Europe
9. My Only Love
10. Both Ends Burning
11. Tara
12. In Every Dreamhome A Heartache
13. Avalon
14. More Than This
15. Jealous Guy
16. Editions Of You
—dodatek—
17. Do The Strand
18. Love Is The Drug
19. Let’s Stick Together

Prvi dan je uspel, organizacija poteka nastopov je potekala praktično brez zamude, torej do minute natančno.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki