The Physics Of Fire

Dve leti sta minili odkar je metalsko glasbeno sceno oplazil hurikan tehnično dovršenega progresivnega death metala iz Atlante. Dve leti je minilo od uvodne seznanitve s kvartetom Becoming The Archetype, ki nas je že s prvencem Terminate Damnation postavil pred dejstvo, da je do njihove brezkompromisne godbe, ko jo enkrat slišite, težko ostati indiferenten. In komaj dve leti zatem se, po izčrpavajoči promocijski turneji, vračajo s svežim izdelkom, ki za navdihujočim prvencem ne zaostaja niti za ped. Dame in gospodje: čas je za spoznavanje fizike ognja- The Physics Of Fire.

Klasicistično obarvan uvod s čembalom ter nežnimi kitarskimi ubiranji že po dobri minuti uvodnega grandioznega draženja čutov s pesmijo ‘Epoch Of War’ razpara brutalni izbruh prvinskega death core pristopa. Melodično dovršene konture se lepo dopolnjujejo z razbrazdanim Jasonovim vokalom, kot briljant pa kompaktno sklepajo dovršene Sethove solaže, nikakor pa ne gre zanemariti Brentovo precizno ritmiziranje na bobnih ter Alexovo polnjenje morebitnih še nezapolnjenih špranj z melodičnim petjem ter kitarskimi harmonijami. To, kar slišite, so Becoming The Archetype v najsijajnejši luči. Ogenj je osvobojen. ‘Immolation’ z domala black metalskimi simfonizacijami, ki smo jih običajno vajeni pri kakih Dimmu Borgir, na prej svetle konture naniza črni briljant. V drugi polovici se pesem, razbremenjena betonsko težkih distorzij, približa domala Dream Theatrovski motiviki mehkejših vokalov ter epskih kitarskih solaž, a kvartet metalskih magov ne posega po stereotipih, zato so čista polja interpretacije precej ozka in razbita, a vas čez labirinte psihe peljejo suvereno. Ariadnino nit razpredejo do prostora vašega osebnega uničenja. ‘Autopsy’ zareže s kirurško natančnim rezom skalpela direktno do malih možganov, še enkrat pa skoraj nepričakovano, brutalni tempo mehčajo dvoboj kot granit trdih Jason Wisdomovih in kot puh mehkih Alex Kenisovih vokalov ter razvajajoča domiselnost Seth Hecoxovih ter Alexovih hitroprstnih ekskurzij po celotni dolžini vratu kitare. Fantje znajo divji tempo popolnega uničenja vešče ustaviti. ‘The Great Fall’ je še zadnja postojanka prve tretjine albuma, kjer je možno čutiti človeškost, živost. Inštrumentalij ‘Nocturne’ ponuja domala občutje smrti in ponovnega rojstva nečesa bolj epskega. Kot bi iz feniksovega repa poleteli plameni ter uničili stari svet grotesknega in ničnega. Klitje ter razraščanje novih obrisov sveta pa je možno ponazoriti ravno brez besed. Forma in vsebina sta tu dopolnjeni v strukturalno popolnost črnega, noči ter belega, svetlega, luči. Lepljive ter goste kitare spletejo uvod pesmi ‘Monolith’, nedvomno enega bolj posebnih momentov plošče, ki presega pričakovanja na način, katerega smo vajeni pri švedskih veljakih Opeth. Arhetipizacija stvarstva se stopnjuje. Orgelski zvok stopnjuje občutje približevanja nečemu domala božanskem. Bogovi gradijo in uničujejo. ‘Construct And Collapse’ se poigra z ritmiko in melodiko na progresiven način, ki pa niti za ped ne zanemari divjosti in nepopustljivost jeklenega objema popolne nihilizacije. Pot tokratnega spoznanja je samo za tiste najbolj vzdržljive. Le ti bodo dojeli, kaj je bistvo ognja. ‘Endure’. Malo manj kot tri minute vinjet uničenja in groteske. Kar nekoliko izčrpajo, da bi pripeljali do klasične death metalske božanskosti, ki zveni tako, kot bi jo spisal Chuck Schuldiner, namesto cerebralne tekočine pa bi v hrbtenični kanal nalijejo čisti kerozin- ‘Fire Made Flesh’. Alexov milozvočni pevski vokal je tokrat skoraj odveč. Nepotreben. Zaključne distorzirane kitare so čarobno dopolnjene z motivom španske kitare. Nežna akustika pa je le interludij popolnega uničenja, ki z divjim tempom razpre vrata ponovnemu umiranju- ‘Second Death’. Imenu primerno je glasbena motivika precej bolj epsko razvlečena ter osladna. Le na začetku, saj se vam dejansko splača poslušati pesem tudi po parih taktih uvodnega patetiziranja. Da ne boste dobili hujše oblike diabetesa, se ni bati, saj vam servirajo zelo težko prebavljiv in nič kaj sladkan paket tehničnega death metala. Zdržal bi tudi brez lepih spevov, ki zvenijo kot bi iskali fantje v zadnjem delu plošče mašila ter želeli razvleči pripovedovano na malo daljšo obliko. V šestih minutah ste deležni overdosea občutij nezemeljskega tavanja nad oblaki, popolne trdote spoznanja, da ste bili v vsem, kar ste mislili, da veste, v zmoti in še česa. ‘The Balance Of Eternity’ ponovi nekoliko bolj zmehčano verzijo že slišane epske melodike in fantje ploščo pripeljejo do velikega finala, kjer na trenutke ponovno dominira klavirski zvok. Svet je potrebno do konca požgati. Po zadnjih salvah uničujočih krikov, ki drobijo spokoj ter po precej razvlečenem zvočnem zidu balasta tem in mesoreznih kitar, se strasti umirijo in plošča izzveni v molk in temo.

Po prvem poslušanju se vam zna zazdeti plošča precej naporen grižljaj za fast food prebavljanje. Nedvomno pa so Becoming The Archetype ravno zaradi tega skupina, ki obeta veliko več od večine svojih sodobnikov, ki prisegajo na instant mešanico želodcu prijaznih milozvočij ter predvidljivih momentov dirigirane divjosti. Becoming The Archetype so veliko več kot le en v nizu klišejskih klonov že slišanega. Preizkušajo še nepreizkušeno. Širijo horizonte svoje izpovednosti, da bi vam lažje postregli s še večjim naborom pristnih prapodob, arhetipov. Tokrat so postregli s svojo vizijo ognja. Elementarno. Nič pretirano avantgardnega, a povedano na povsem njihov način. Shizofreno in fragmentirano. Pred vami se razgrne mozaik številnih odtenkov, katere le stežka registrirate naenkrat. Ocena: pogojno odlična plošča, ki vam zna povzročati ugodje šele po drugem ali tretjem poslušanju.