Kraj: Kud FP, Ljubljana
Datum koncerta: 31.05.2007
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 12 eur
The Ponys so se prvič v svojem šest letnem obstoju ustavili tudi v Ljubljani. In glede na njihovo meteorično, čeprav podzemno slavo, ki so si jo priborili z izdajo treh studijskih albumov in več singli, ni presenetljivo, da jih je v Kudu FP pričakalo kar nekaj privržencev. Kljub temu, da se le te ne sliši na komercialno usmerjenih radijskih postajah, se je vseeno ne da zatreti in tako je v svoji materijalni obliki našla svojo pot tudi v našo malo deželo.
Psihedeličnost, ki jo je mogoče občasno zaslediti na njihovih albumih je bila na koncertu povsem odsotna. The Ponys se v živo opajajo bolj s punk etiko in tako svoje pesmi odigrajo zelo direktno, brez kakšnih odvečnih olepšav in s precej enakomerno čustveno intenzivnostjo, obenem pa ne izgubijo tehnične natančnosti in dovršenosti.
In čeprav delujejo pesmi na trenutke nekoliko monotono, očitno ima velik delež pri ustvarjanju zvokovne raznolikosti na albumih prav producent, jim vseeno uspe napetost obdržati do konca. Verjetno pa je ravno zaradi tega ohranjanja občutka napetosti, nastop vključno s podaljškom, dolg le dobro uro. The Ponys so preprosto kratki in jedrnati in ne izgubljajo ne časa ne energije z repetativnim preigravanjem, ki bi prav gotovo navrglo kakšno dodatno minuto, verjetneje pa bi jim le odvzelo nekaj ostrine.
Skoraj brez vmesnih komentarjev kvartet, katerega sestavljajo Jered Gummere na kitari in vokalu, ter občasno na klaviaturah, Melissa Elias na basu, kitarist Brian Case in na bobnih Nathan Jerde, predstavi po nekaj pesmi z vseh treh studijskih albumov, s poudarkom na aktualnem, letos izdanem, Turn The Lights Out. Med novejšimi skladbami sta se nekako najbolje odrezali “Double Vision” in “1209 Seminary”, izmed starejših pa Dinosaur Jr.-sko obarvana, “I Wanna Fuck You”, ki zveni že prav himnično, čeprav je bila izdana samo na EP-ju Another Wound.
Jered, zdaj z dolgimi lasmi, kateri so mu ves čas padali preko oči, deluje kot kak bratranec Marka Arma iz Mudhoney. Z višino Chrisa Novoselicha! Izmed štirice vsekakor najbolj vpadljiv in prav prekipevajoč od energije si je za konec privoščil celo “izlet” med publiko, kjer je odigral krajši solo, drugače so kitarske solaže, vsaj tiste konvencionalne, pri The Ponys prej izjema kot pravilo. Vseskozi pa sta si vodilno kitarsko delo pravično in enakopravno delila z Brianom, ki se je sicer večino časa držal bolj na obrobju, skoraj izven dosega reflektorjev. Prav tako je zelo tiho in zadržano delovala Melissa, ki je s svojim basom, v simpatičnem krilu in lasmi povezanimi v neurejen čop, delala družbo predvsem bobnarju in kitaristu, ki sta bila pravtako precej neobremenjena s publiko.
Zanimivo kako blizu originalu (na albumu ovekovečene pesmi) The Ponys odigrajo pesmi tudi v živo. Ne v smislu, da se ne predajajo improvizacijskim zasukom ali kakšnim drugačnim, radikalnim spremembam aranžmajev, pač pa gledano iz zvokovne plati. Oba kitarista uporabljata iste efekte, kot na albumih, ritemska sekcija seveda igra prav tako znotraj svoje začrtane poti, tudi vokal je enako močan in morda nekoliko bolj interpretativen kot na studijskih posnetkih. Odsoten je samo odmev, ki običajno spremlja Jeredovo petje. Razlika je predvsem v stopnji energije, s katero postrežejo in občutek, da znajo pričarati zvok pravega undergrounda, tistega umazanega zvoka New Yorka, ki je omogočil kariero mnogim skupinam, ki jih imajo The Ponys prav gotovo na piedestalu, čeprav sami prihajajo iz Chicaga.
The Ponys ohranjajo svojo interpretacijo Rock & Rolla prekleto živo in za vse tiste, ki so to elektrificirano dozo tokrat zamudili, ostane le upanje da se kmalu spet vrnejo.
Setlista
Zasedba:
Jered Gummere: Vokal, kitara, klaviature
Brian Case: Kitara, spremljevalni vokal
Melissa Elias: Bas
Nathan Jerde: Bobni
Galerija slik
