Temptation Come My Way

Jug ZDA je valilnica znanih in veliko več malo manj znanih skupin, ki pomembno oblikujejo glasbeno sceno rocka in metala ter puščajo neizbrisljive srage potu in iskrenosti. Dve leti nazaj so prisegali na sentiment southern rocka in speed metala, ki je bil na meji zelo prebavljivega death metala. Dve leti sicer ni veliko, a The Showdown, tennessijski peterec se je vrnil z novo ploščo. Podkrepljeni s koncertno kilometrino ter z novim bobnarjem so pred nami razgrnili svojo novo podobo komercialno ambicioznega benda, prepričati pa nas hočejo z nečim, kar se da uvrščati v mehkejše sfere od predhodnika The Chorus Obliteration. Dame in gospodje: Temptation Come My Way je podoba tega, kar vam imajo ponuditi fantje iz Elizabethtona, ki nimajo nič za zgubiti. Razvrat, uničenje in lahkotnost v isti sapi. Po levitvi so dozoreli v nekaj nedvomno novega in drugačnega. V poplavi lahkotnega popa in milnih mehurčkov raznih muh enodnevnic je tudi rock zmehčan in zelo tanke, prozorne kože. Saj je res, da se soft rock in balade kdaj pa kdaj priležejo, a je vseeno velikokrat prav fino, če vas kdaj glasba enostavno udari po glavi kot desettonsko pnevmatično kladivo, iz stiskalnice med levim in desnim ušesom pa se vam iz glave pocedita le kri in opolzka lepota polnokrvnega rocka.

Temptation Come My Way je za nekoga, ki jih ni poznal prej, mozaik zelo nalezljivih viž, refrenov in melodij, ki so enostavni za memoriranje, predvsem pa gre za nekaj, kar bi bilo veliko lažje izstreliti na radijske valove. Fantje zlorabijo elektriko za to, da vam ponudijo peklensko topel, če ne že vroč zvok kitarskih riffov in zvočni kluster majhnih detaljev, ki so se jih vešče priučili pri Metallici, Three Doors Down, Maidnih, potešeni pa bodo tudi nekoliko bolj rustikalno usmerjeni poslušalci, ki so bolj vajeni zvoka Black Sabbathov in kakšnih Zack Wyldovskih masturbatorskih solaž. Krasen obet, mar ne? Pa vseeno ostaja rahlo grenek priokus, a o tem malo kasneje.

Ker so recenzijski izvodi plošče včasih hudomušno pomešani, je bil vrstni red pesmi, že po prvem poslušanju, vse prej kot pravilen, zato sem se moral najprej poglobiti v poslušano še toliko bolj. Moja verzija albuma starta na prvo žogo z zelo maidenovskimi kitarami in razpenjenimi kičastimi melodijami. ‘I Victim (Here’s To The Year)’ bi bila krasna otvoritev, če bi David Bunton počakal vsaj malo s svojim prodajanjem verbalnih ubeseditev svojega vakuumsko izpraznjenega sveta, ki ga trži z glasom, ki sem ga že nekje slišal. Pri Silverchair. Tempo je tak, da vas hoče prikovati ter pripraviti na nadaljevanje. ‘Head Down’ po pussy začetku postavljaškega cow bella in sladko zvenečega riffa, se fantje ne morejo odločiti ali bi drveli in rušili ali pa bi iz pesmi naredili balado. Da jih ne bi imeli za prodane duše poskrbi par piskov kitarskih solaž, ki jih Travis Bailey in Josh Childers pleteta v čipkasti šal, s katerim celota še nekako diha nekoliko topleje, a se lajna oglasi že po drugi ponovitvi refrena. Prepričani, da vas imajo v svojih krempljih se The Showdown odločijo nadaljevati s spevom hvaležnosti, da srce bije enolično in brez kančka stresa. ‘We Die Young’ je strukturno podoben prejšnjim izletom po paleti zdrgnjenih in oguljenih floskul. Nad tono balasta tanka plast prozaičnosti in predvidljivosti, katere se ljudje, ki kopirajo, ne morejo ogniti. Izlet v osemdeseta na način devtdesetih in novega milenijuma pač. ‘It Drinks From Me’. Akustična kitara z zelo močnim priokusom juga se lepo dopolni s prisiljeno raskavim vokalom ter šepajočim ritmom zgodbe družinske zgodbe iz kakšnega močvirja. Foter in mama pijeta, otroci pa se predajajo ukinjanju misli o tem kako bi bilo lahko bolje. Skladbo dopolnijo z novo transfuzijo postane krvi ter ljubkih kitarskih solaž. Ni pomembno kaj imaš za povedati. Važno je le, da lepo izgledaš, se lepo smehljaš s slik in plakatov ter k nakupu plošče prepričaš raznežene najstnice in najstnike, ki ne poslušajo besedil, mar ne? Tržna logika, ki je postala prima in ultima ravnanja je očitna. ‘Temptation Come My Way’ spominja na nekaj povsem drugega. Ali slišite Metallico? Pa ne tisto, ki je orala ledino pred black albumom. Pravzaprav slišim Hatfielda in njegov redneckovski country vokal. Na kakšnem Loadu ali Re-Loadu. Hmmm… Komentar o všečnosti je odvečen, če vam izdam majhno skrivnost- Metallica mi je bila bolj všeč na kakšnem Master Of Puppetsu. Pomislek, da je tokrat šlo le za spodrsljaj pri izbiranju vzorov (kaj veste- morebiti pa so v zakotno vasico dostavili le Metallicine zadnje stvaritve, ki ste jih lahko dobili le, če ste kupili pet kilogramsko pakiranje pralnega praška…) se razblini že v nadaljevanju. nadaljuje prekinjeno sago lahkotnega zvoka osemdesetih. Ni vse v solažah. Gre za težek ritem in riffovske vragolije. Ne gre zanikati dejstva, da je plošča produkcijsko precej dirigirano naravnana ter da je zvočna podoba precej hvalevredna. Deloma je k spremenjeni podobi definitivno prispeval tudi Paul Ebersold, ki je pred Ozzyjevimi ljubljenčki The Showdown (drznem si trditi, da so to vsaj malo, saj je pod tono sranja možno slišati zvok kitarske virtuoznosti kakšnega Randyja Rhoadsa) poskrbel za večjo zvočno tržnost skupin kot so Three Doors Down in Saliva. Kje so eni ali drugi pa vedo povedati le njihovi najbližji, saj na radijskih valovih zanje zadnje čase nekako ni dovolj prostora… ‘Spitting In The Wind”Fanatics And Whores’ precej huronsko poskuša prepričati z mastnim trganjem mesa ter ponarejenim skandiranjem, ki preraste v derivat pesmi skupine Black Lebel Society. ‘Death Finds Us Breathing’ ponavlja isto, že slišano, zato pa preseneti predelava skupine Kansas- ‘Carry On My Wayward Son’, ki nadaljuje trend remakeov, a je ta še, moram priznati, več kot poslušljiv. Sicer spominja na Ville Vallota in Him s cowbellom, a jim ne gre zameriti. Tokrat vsaj odkrito priznajo, da so se lotili predelovanja že sestavljenega avtomobila, ki ga hočejo predelati v malo bolj zlobno zvenečega hot-roda. In delo jim uspe. Meni najlepše zveni skladba ‘Breath Of The Swamp’, ki zazveni polno in brez zadržkov. Prava kanonada fenomenalnih vokalov in kitarskega drvenja. Toliko, da vemo, da fanti znajo in zmorejo. Kot bi po celodnevni žeji le prišli do svojega Budweiserja ter nahranili divjo zver. Mešanih občutkov pa se lotite pesmi ‘Six Feet Under’, ki je dejansko eden bolj skoncentriranih ubijalcev na plošči. Osemdeseta in sing alongi, harmonične kitare ter imbecilna besedila so prav strupena mešanica. Kot bi si v žilo našopali mešanico poživil in odvajal naenkrat. Učinek je odvisen od odmerka. Maidni in Metallica, ki bi zveneli tako, kot bi neobremenjeno pesem odigrali skupaj, se vrnejo na prvi tir s skladbo ‘Forget My Name’. In na koncu tira občutek razcepljenosti in mešanih občutkov grenkobe, ki se ga ne da sprati niti s hektolitrom Vanisha.

Pogojno bi lahko rekli, če bi bili bolj nežni in obzirni, da je plošča Temptation Come My Way dejansko nerevolucionarni izdelek, ki ga je moč poslušati ter ob tem celo v miru piti pivo ter uživati stanje brezskrbnega ubijanja še zadnjega oblačka konstruktivnih, a v tistem trenutku povsem nepotrebnih misli. Na plošči je za vsakega nekaj (in za specializirane okuse sladokuscev bore malo, saj če želiš vsem okusom ugoditi…)- od klasičnega rocka, metala, southern rocka in pussy popa. Sam sem bil nad ponujenim kar rahlo razočaran, saj so fantje s prvencem The Chorus Of Obliteration obetali precej več. Dozorevanje je sicer nujno, a njihova divja zver je po dveh letih postala precej bolj brezzoba in dolgočasna. Prav v strahu lahko, torej, pričakujemo nadaljevanje. Morebiti bomo na naslednji plošči deležni še Justina Timberlakea in duetov z Brittney Spears. Potrebno je le malo počakati. Čez kaki dve leti lahko padejo še zadnje sence divjih iluzij…