Izvajalec: Nick Cave & Warren Ellis
Založba: Mute Records
Izid: year
Ocena: 4/5
“The Road” je film, ki bi moral iziti še v letu 2008. Njegov režiser je znova John Hillcoat, kot v primeru filma “The Proposition”, za katerega sta Warren Ellis in Nick Cave že prispevala glasbeno podlago. Boj za obstanek (preživetje), ki je osnovni motiv v filmu “The Road”, pa je napeljal oba glasbenika na to, da sta glasbo zanj zelo približala glasbi filma “The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford”.
Nick Cave in Warren Ellis, sta dobra kompanjona. Že vrsto let se poznata, sta nerazdružljiva sodelavca in med njima je ostalo le malo glasbenih skrivnosti. Kdor pozna rockerski opus Nicka Cavea ve, da so tega glasbenika vselej privlačile teme povezane z življenjem, s smrtjo. Njegova dela niso rožnata, vse je odeto v črnino in končno pogubo. Žarki svetlobe pokukajo v takšnem vzdušju zgolj priložnostno. Nick Cave že sam po duši, globoko v sebi, ni mnogo oddaljen od “konca sveta”. In tudi glasba za film The Road, ni oddaljena mnogo od tega.
“The Road” je film post-apokaliptične vizije. Misterij katastrofe, razsežnosti prave biblijske prerokbe, pogoltne človeško civilizacijo. V grozljivki preživelih, ki brezciljno tavajo po mrtvem planetu, se pobijajo za hrano inv tej maniri jedo drug drugega, se znajdeta tudi oče (danski filmski igralec Viggo Mortensen) in sin (Kodi Smit-McPhee), ki se ubadata z bojem za obstanek. Je obstanek, ali ga ni? Ima preživetje sploh smisel? In nenazadnje. Kaj je v takšni situaciji sploh še preživetje? Nasilje, nemilost, pogubna roka božje jeze in hrepenenje po odrešitvi. Klimakterij, ki je pisan Nicku Caveu torej na kožo.
Glasba je ves čas podvržena igri teme in svetlobe. Seveda to pot potisnjena odločno v prid nizanju temačnih odtenkov, skozi katere le občasno posije izgubljeni žarek svetlobe. Če prva skladba Home pričara toplino in varno zavetje domačega praga, pa že naslovna skladba “popravi” vtis in v dualizmu krhke violine Warrena Ellisa ter nizko donečih tonov klavirja, se podamo na pot, ki jo vseskozi, kot nežna koprena, obdaja občutek hrepenenja po tistem, kar smo izgubili in kar nam je bilo vselej najdražje v življenju. Pravzaprav je v tem tudi moč takšne filmske podlage. Bolj, ko jo sestavljajo nežni in krhki glasbeni kolaži zgrajeni na neposrednih, minimalnih naravno zvenečih potezah, bolj se dotaknejo srca in vzbudijo močna čustva. Storytime še nadaljuje občutja nanizana v The Road, a reč se kaj kmalu zasuče, ko skladba The Cannibals, predstavi globoko urezan kontrast med podivjanimi plemenskimi ritmi (lov za plenom), jedke in disonantne violine, pa opozarjajo na popolno kaotičnost in zmedo, kakršne si v dobi človeške ere nihče niti v sanjah ni drznil predstavljati. Propad civilizacije in popolno razvrednotenje.
Kolaži so grajeni preprosto, so goli in ne skrivajo prav ničesar. Brez sramu. Vse je igra nizanja čustva hrepenenja, ki občasno najde rešitev v bilki upa, v trenutkih, ko posije skozi glasbo žarek sončne topline. A ta presvetlitev je trenutna, minljiva in deluje naravnost utesnjeno, saj jo spremlja resnična esenca iluzije in po tej plati praznega “mučenja samega sebe” s spomini, ki držijo očeta in sina v preteklosti. V takšni maniri mojstra Ellis in Cave, brez mnogo naprezanja rešujeta sleherno situacijo, ki se jima ponuja v filmskem scenariju.
In točka filma, ko sin vpraša očeta: “Oče? Kakšne barve je morje?”, pa oče odvrne: “Ne vem. Nekoč je bilo modre!”, ne bi mogla bolje okarakterizirati iskanje cilja, ki morda sploh ne obstaja več.
Glasba je sicer v seštevku repetitivna in v tem oziru ne moremo pričakovati razburljivih preskokov v aranžmajih ali revolucionarno zasnovanih glasbenih eksperimentov, ki bi postregli s čim posebno umotvornim, vznemirljivim, sveže zvenečim, še nikoli slišanim. Filmska podlaga je sama po sebi suhoparna in ji bodo brez gledanja filma prisluhnili zelo radi le najbolj strogi ljubitelji opusa Nicka Cavea. Čeprav je aranžirana precej drugače, kot to počne Nick v svojih studijskih albumih z Bad Seeds, vam bo prepoznavna morbidna vibracija gotovo zelo domačna. Vsem ljubiteljem glasbenega pečata Nicka Cavea. Odseva fizično stanje popolne devastacije, ki ga doživljamo kot boj za preživetje (turobna atmosfera, ovita v temo), globoko v tej formi, pa se skrivajo subtilni trenutki, ki jih rojevajo čustva in ustvarjajo žarek upanja. Skozi glasbo za film, kot tudi sam film. Glasbena podlaga za film “The Road” je torej dosegla svoj osnovni namen.
Zasedba
Nick Cave – kitara, klavir, aranžmaji, vokal
Warren Ellis – klavir, kitara, violina, aranžmaji
Produkcija
Nick Cave & Warren Ellis
Seznam skladb
1. Home
2. The Road
3. Storytime
4. The Cannibals
5. Water And Ash
6. The Mother
7. The Real Thing
8. Memory
9. The House
10. The Far Road
11. The Church
12. The Journey
13. The Cellar
14. The Bath
15. The Family
16. The Beach
17. The Boy
