Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pallas
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 57:26
Ocena: 5/5
“The Sentinel” je bil prvenec legendarnih škotskih neo prog rockerjev Pallas, kateri poleg Marillion, IQ, Pendragon in Twelfth Night spadajo med najpomembnejše predstavnike novega vala progresivnega rocka, ki se je zgodil sredi osemdesetih. “The Sentinel” se ponaša z vselej zanimivim in privlačnim konceptom o vzponu in propadu Atlantide. Srž koncepta se v prvi vrsti nanaša na vojno med civilizacijama Atlantide in Lemurije (vzhodna tekmica za prevlado v svetu). Obenem pa je v konceptu moč najti tudi številne vzporednice s (tedaj še vedno aktualnimi) hladno vojnimi tematikami (“večni” konflikt med zahodom in vzhodom). Atlantida se v besedilih pojavlja predvsem kot učinkovita metafora za trk dveh civilizacij.
“Stražar” v besedilih predstavlja poseben obrambni mehanizem in nekakšen pomemben mirovniški dejavnik ravnotežja med obema velesilama, ki (žal neuspešno) preprečuje, da bi ti dve na koncu uničili druga drugo (torej nekaj podobnega kot nuklearka). Končni konflikt je neizogiben in na koncu koncepta sledi propad obeh mogočnih civilizacij. Pallas sicer niso bili prva prog rockovska skupina, katera se je dotaknila koncepta o Atlantidi, saj so že legendarni Nemci Eloy na svojem najboljšem dosežku “Ocean” (1977) poskušali opozoriti do kam lahko pripelje vojna med dvema različnima svetovoma in ideologijama, a so bili zato ena redkih skupin, ki si je “drznila” sredi osemdesetih izdati konceptualni album, čeprav ne ravno tako kot bi si to prvotno želeli.
Ob tem je treba omeniti, da ima album precej zanimivo in skorajda dramatično zgodovino nastanka in produkcije za katero je poskrbel nihče drug kot legendarni producent Eddy Offord (najbolj znan po sodelovanjih z Emerson, Lake & Palmer in Yes). Originalna verzija, katera je izšla leta 1984, namreč še zdaleč ne izraža pravih ambicij in vizij skupine, katera si je album zamislila kot precej kompleksnejši izdelek na čelu z ambiciozno suito “Atlantis”, a jih je založba EMI prisilila, da so morali spremeniti prvotne načrte. Album je tako ob izidu neslavno pogorel, saj tudi vse tri komercialnejše stvaritve niso dosegle želenega učinka, medtem ko so bili privrženci skupine še vrsto let pošteno poparjeni, ker niso mogli “Atlantis” suite slišati v njeni celoti, ampak samo prek kombinacije različnih LP-jev in polovičarske originalne izdaje albuma. Ta velika napaka, ki je skorajda povzročila razpad skupine je bila popravljena šele čez mnogo let.
Originalna vizija skupine je bila prvič predstavljena na ponovni izdaji albuma, leta 2004, ko je ta naposled izšel s celotno “Atlantis” suito in ravno tej verziji je posvečena ta recenzija, saj gre ne samo za enega najboljših studijskih prvencev, ampak tudi najboljših albumov v povesti neo prog rocka. Medtem, ko na verziji, ki je nastala po diktatu EMI prevladujejo komercialnejše stvaritve in je moč najti samo tri dele “Atlantis” suite ob nepravilnem vrstnem redu skladb, je vnovična izdaja pravcata poslastica, katero zlasti v drugem delu odlikujejo fantastični simfonični aranžmaji v navezi z inteligentnimi kitarskimi frazami v najboljši tradiciji simfo prog rocka sedemdesetih kot tudi neobičajna epskost in izjemna kohezija med posameznimi kompozicijami in konceptom o propadu Atlantide.
Tisto, kar v prvi vrsti naredi “The Sentinel” ter originalno verzijo Pallas na splošno za ene izmed najbolj zanimivih predstavnikov žanra, je fantastični vokalni prispevek Euna Lowsona, kateri poleg Fisha (ex-Marillion), Geoffa Manna (Twelfth Night) in Petra Nicholsa (IQ) nedvomno spada med najbolj karizmatične pevce v povesti neo proga. Resnična škoda, da je že kmalu po izidu “The Sentinel” zapustil skupino in prenehal z delovanjem v glasbeni industriji.
Prve tri skladbe za “ogrevanje” predstavijo udarnejšo in recimo temu nekoliko bolj komercialno podobo skupine, medtem ko je nadaljevaje na čelu z “Atlantis” suito, katera je “razkosana” na več med seboj navezujočih se skladb, prava mana za vse prog rockovske zanesenjake. Energični “Shock Treatment” je še danes ena najbolj priljubljenih skladb skupine za kar poskrbi predvsem odlični Lawsonov vokal ter izjemna pretočnost med kitarskimi frazami Nialla Matthewsona in futurističnimi aranžmaji na sintetizatorjih v režiji Ronnieja Browna, medtem ko Derek Forman zagotavlja potrebno masivnost posameznih bobnarskih prehodov.
“Cut And Run” se ponaša z zloveščimi kitarskimi frazami in stopnjevanjem dramatičnosti po zaslugi nepredvidljivih prehodov in konstantno izvrstne vokalne predstave. Še posebno navdušuje nenaden prehod v pompozno inštrumentalno sekcijo, ki zveni kot, da bi bila vzeta iz kakega znanstveno fantastičnega filma. Antemični “Arrive Alive” je polnokrvna Pallas klasika, ki še danes ne sme manjkati na nobenem njihovem koncertu in obenem tudi daleč najbolj radiu prijazna skladba na albumu (seveda po običajnih Pallas standardih). Visoka epskost sintetizatorskih delnic, potentne kitarske fraze, ritmična dinamičnost in mogočen refren, ki zveni kot kak bojni antem s katerim skupina poziva na revolucijo, zagotavljajo pravšnjo kombinacijo melodike in eksperimentalizma prek katere se “Arrive Alive” uvršča med nepozabne klasike osemdesetih.
Album pa se šele zares začne po prvih treh skladbah. “Atlantis” suita se odpre z odličnim prvim delom “Rise and Fall”. Gre za kompozicijo v dveh delih, prek katere poslušalec šele nekako dobi pravi uvid v prog rockovske zmožnosti in ves virtuozni potencial te legendarne skupine. Sozvočje simfoničnih aranžmajev, kitarskih fraz in duhovitih solaž je ves čas na visoki ravni. Prav tako Lowsonovo vokalno “pripovedovanje” naslednjega poglavja o vzponu in propadu legendarne civilizacije. Vse skupaj pa je, tako kot se spodobi, pospremljeno tudi z melodični refrenom, katerega se ne pozabi tako zlahka.
“East West je precej bolj melanholična stvaritev, že skorajda balada, s srce parajočim petjem ob katerem zaledeni kri in dramatičnimi vložki na bas pedalu, klavirju in melotronu. Samo besedilo in način predstavitve je že skorajda srhljiv, sploh za vse tiste, ki se slučajno še spomnijo časov, ko sta bila oboroževalna tekma in hladna vojna v polnem razmahu. “March on Atlantis” v svojem prvem delu nekoliko umiri dramatično vzdušje in celo vnese avro (iluzornega) optimizma, a že nadaljevanje poslušalca hitro postavi na trdna tla. Inštrumentalna sekcija vsebuje nekaj zelo dobrih orkestralnih efektov na sintetizatorju in dinamičnih bobnarskih prehodov. Na več mestih je moč zaznati, da so se Pallas marsičesa naučili od svojih slavnih prog rockovskih prednikov na čelu z Genesis in Yes, čeprav to dokaj uspešno prikrivajo.
Nadaljevanje “Rise and Fall” je manj zanimivo od prvega dela, a se vseeno ponaša z nekaterimi privlačnimi, valujočimi efekti na sintetizatorjih, ki stopnjujejo napeto vzdušje ter Euanovo naracijo, ki takoj spomni na podobne Fisheve podvige pri Marillion. Niall Mathewson, kateri se sicer izkaže z vrsto zanimivih solističnih vložkov in duhovitih fraz v tej fazi svoje kitarske kariere reda še ni dosegal izraznostne ravni kakega Stevea Rotherya (Marillion) ali Mikea Holmesa (IQ), vsaj kar se tiče stopnje kitarske subtilnosti, vendar je kasneje napravil lep napredek in danes spada med najboljše neo prog kitariste.
Zaključek albuma vsebuje tri odlične epe izmed katerih bi se težko izpostavilo najboljšega. Prvi izmed njih je “Heart Attack”, kateri ponudi zvrhano galono dramatike in pompoznosti. Lowson se vnovič izkaže s številnimi vokalnimi akrobacijami in svoje vokalne zmožnosti praktično izkoristi do konca, medtem ko so prehodi v posamezne sekcije in pretočnost aranžmajev na ravni najboljših prog rock skupin sedemdesetih. Srednja sekcija celo vsebuje nekaj vzporednic z Genesis, predvsem po zaslugi sapice pastoralnega, skorajda ‘staro-angleškega’ vzdušja in simfonike.
“Atlantis” bi se lahko označilo kar za vrhunec albuma, saj vsebuje vse najboljše oziroma najbolj reprezentativne elemente skupine. To pomeni, da ne manjka udarnosti in dramatike, kjer se za dominacijo borijo pompozni simfonični aranžmaji na klaviaturah in razdražene kitarske fraze. Euanovo petje je znova fantastično in doseže vrhunec v epskem refrenu. Za uspešno pripovedovanje zgodbe skrbi tudi skozi efekt speljana naracija, ki obenem ustvarja futuristično vzdušje, čeprav naj bi se potop Atlantide zgodil še pred tisočletji našega štetja let. Zaključni “Ark of Infinity” navkljub končni katastrofi in uničenju civilizacij, ki nastopi v konceptu, vsebuje prepričljivo mešanico melanholike in slovesnega ozračje, kar pomeni, da gre za nadvse posrečen zaključek tega prvovrstnega albuma.
Ponovna izdaja “The Sentinel”, torej verzija iz leta 2004, se uvršča med najboljše dosežke progresivnega rocka osemdesetih in nazorno pokaže kakšen bi moral biti album že ob svojem originalnem izidu leta 1984. Pravzaprav gre za vsaj dve stopnji boljši album, ki bi se lahko, če bi že takrat izšel v pravilni obliki, zlahka lahko kosal celo z legendarnim prvencem Marillion. Albumu po glasbeni plati res ni moč očitati prav ničesar, obenem pa je še pospremljen s fantastično Offordovo produkcijo. “The Sentinel” sicer ni bil prvi album v povesti skupine, saj so že leta 1981 izdali koncertni album “Arrive Alive”, a zato njihov najbolj prepoznaven in še vedno tudi najboljši dosežek, katerega bodo v prihodnosti le stežka kdaj nadgradili.
Zasedba
Euan Lowson – vokal, spremljevalni vokal
Graeme Murray – bas kitara, kitara, spremljevalni vokal
Ronnie Brown – sintetizator, veliki klavir, spremljevalni vokal
Niall Mathewson – kitara, sintetizator, spremljevalni vokal
Derek Forman – bobni, tolkala
Produkcija
Eddy Offord
Seznam skladb
1.Shock Treatment
2.Cut and Run
3.Arrive Alive
4.Rise and Fall. part 1
5.Eastwest
6.March on Atlantis
7.Rise and Fall, part 2
8.Heart Attack
9.Atlantis
10.Ark of Infinity
