Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Metal Blade Records
Izid: year
Trajanje: 106:35
Ocena: 3.5/5
Neal Morse, eden izmed ključnih glasbenikov sodobnega progresivnega rocka, je preprosto neumoren. Albume snema kot, da bo že jutri sodni dan in se bo v kratkem znašel na desnici svojega odrešenika v nebesih, kateremu zvesto služi že od odhoda iz Spock’s Beard dalje. Ni se še dobro razkadil dim po prvem The Neal Morse Band albumu, »The Grand Experiment« (2015), ter koncertnem albumu, »Alive Again« (2016), že je tu novi studijski projekt z naslovom »The Similitude of a Dream«. To pomeni, da med prejšnjim studijskim dosežkom ni minilo niti leto premora, kar je dandanes v progresivnem rocku, še posebno med veterani kot je Neal, prava redkost, ki pa s seboj lahko prinaša tako pozitivne kot negativne posledice. Pozitivne, po pričakovanju, tudi tokrat odtehtajo negativne in album bo navdušil vse zveste Nealove privržence, vendar ob tem ostaja kar nekaj zadržkov zaradi česar bi bilo pretirano »The Similitude of a Dream« peti pretirane slavospeve ali celo govoriti o mojstrovini.
V tipičnem Nealovem pompoznem slogu gre tokrat za dvojni konceptualni album, ki je delno navdahnjen po romanu Johna Bunnyana in sicer znani krščanski alegoriji ‘Romarjev napredek’, kar pomeni, da vsebuje skoraj dve uri slogovno nadvse raznovrstne glasbe. Tako imamo opravka s simfoničnim progom ‘stare šole’, hard rockom, klasičnim rockom in v precej manjši meri tudi s soulom, funkom, popom, jazz rock fusionom, gospelom in countreyem. Stopnja muzikalnosti in uigranosti glasbenikov je ves čas na izjemni ravni, kar od zasedbe, ki poleg multiinštrumentalista in odličnega pevca Neala vsebuje še njegova dolgoletna sodelavca, nekdanjega Dream Theater bobnarja Mikea Portnoya (The Winery Dogs) in basista Randya Georgea (Ajalon), ni niti malo presenetljivo. Tudi kitarist Eric Gillette in klaviaturist Bill Hubauer sta mojstra svojih inštrumentov in obvladata prog ‘poštevanko’ kot za stavo, kar oba virtuoza večkrat dokažeta s številnimi ‘odklopljenimi’ solažami. Portnoyeva prisotnost je vnovič vplivala na to, da imajo določene kompozicije, zlasti kar se tiče ritmičnih elementov, rahel Dream Theater priokus.
Seveda ima večina besedil na »The Similitude of a Dream« krščanski pečat, čeprav je večina izmed njih kar dobro zakamuflirana z raznolikimi metaforami, kar pomeni, da ne izpadejo tako patetično kot na Nealovih ‘nabožnih’ solo albumih, katere prodaja po nastopih v ameriških cerkvah. Glavni problem tega ambicioznega konceptualnega podviga je v tem, da je glasbe na njem enostavno preveč, zato se med odličnimi stvaritvami znajde tudi nekaj povsem pozabljivih kompozicij, medtem ko je konceptualna nit komajda zaznavna. Neal se tudi tokrat ne brani različnih prog revitalističnih podvigov zaradi česar postaja že nekoliko preveč predvidljiv. »The Ways of a Fool« zveni kot, da bi poslušal skladbo »A Trick of the Tail« od Genesis, saj ima skorajda identičen refren in ritmične primesi, medtem ko inštrumentalna sekcija spominja na zlate čase Emerson, Lake & Palmer, vendar z rahlim Queen priokusom. Na dokaj zabavnem »Draw the Line« Nealovi virtuozi eksperimentirajo tudi s funkom in soulom, medtem ko na »The Slough« uspešno križajo simfoprog z jazz rock fusionom in tako poskrbijo za enega izmed najbolj zanimivih trenutkov na albumu.
Na »Breath of Angels«, ki vsebuje elemente gospela na račun ženskih zborovskih harmonij, se Neal spet predstavi v nekoliko bolj patetični, pobožnjakarski luči, zaradi katere je izgubil vsaj toliko privržencev kolikor si jih je pridobil po spoznanju ‘božje resnice’. Drugi disk se odpre z veseljaškim in buditeljskim »Shortcut to Salvation«, ki vsebuje razigrano saksofonsko solažo. »The Man in the Iron Cage« je pretežno hard rocker, ki bi ga za svojega lahko posvojili tudi Deep Purple, medtem ko inštrumental »The Road Called Home«, ki na trenutke zveni kot mešanica Spock’s Beard in Dream Theater, predstavlja spet bolj starošolski simfoprog pristop. Najbolj bizarno kompozicijo na albumu nedvomno predstavlja country eksperiment »Freedom Song«, ki bi bolj sodil na Nealove nastope v cerkvah tradicionalno ‘zahojenega’ ameriškega srednjega zahoda kot pa na tako ambiciozen album.
Negativno presenečenje nekoliko popravita hardrockersko usmerjeni »I’m Running« ter klavirsko usmerjena balada »The Mask«, ki s svojimi romantičnimi, neoklasicističnimi aranžmaji nekoliko spominja na nekaj kar bi se lahko domislil tudi Genesis klaviaturist Tony Banks. »Confrontation« je najbližje kolikor se Neal in druščina tokrat približajo progresivnemu metalu, zato so tu spet očitne podobnosti z Dream Theater, medtem ko ognjeviti inštrumental »The Battle« spominja na zgodnje Spock’s Beard. »Broken Sky/Long Day (Reprise)« predstavlja nekako že pričakovani epski in pompozni zaključek albuma. V primeru, da se odmisli že pošteno klišejsko besedilo o trpečemu posamezniku, ki je moral ‘pretrpeti vse svinjarije tega sveta’ preden se je lahko dvignil na ‘višji nivo’, gre za zelo solidno stvaritev z izrazito svečanim vzdušjem. Z njim Neal vnovič lepo dokaže, zakaj je eden izmed najbolj cenjenih sodobnih prog glasbenikov.
Večina Nealovih privržencev bo »The Similitude of a Dream«, tako kot vsak Nealov najnovejši progresivnorockovski studijski dosežek, spet po dolgem in počez kovala v zvede ter vnovič razglasila za vrhunec Morseove kariere. Album je sicer zelo dober, vendar ne tudi briljanten, vsaj ne kot celota, saj nekatere ideje zvenijo že precej iztrošeno, medtem ko smo se na občasne patetične vokalne izlive pobožnjakarskega zanosa, kar se tiče Nealove solo kariere, nekako že navadili. Izjemna stopnja virtuoznosti in odlične vokalne predstave najboljšega glasbenika med verskimi pridigarji skorajda odtehtajo tovrstne težave, vendar album, ki je sicer nedvomno eden izmed boljših progrockovskih dosežkov v letu 2016, kot celota na trenutke še vedno zveni nekoliko naporno tudi po večkratnem poslušanju.
Portnoy je celo izjavil, da je »The Similitude of a Dream« nič manj kot ‘album njegove kariere’ s čimer je še dopolnil svoj nadvse obsežen seznam neumnih izjav. Nealu je po eni strani treba priznati vso čast za njegov zanos, saj do zdaj, kar se tiče njegovih številnih progrockovskih projektov, med katere poleg solo kariere spadata še Transatlantic in The Flying Colors, ni izdal slabega albuma. Vseeno pa bi si lahko možakar vzel vsaj leto ali dve odmora, saj na trenutke postaja že nekoliko naporen in, tako kot njegov ‘gospod’, čedalje bolj ‘vseprisoten’. Seveda pa studijski in koncertni album v enem letu za Neala še zdaleč nista bila dovolj, zato je za svoje pobožne privržence izdal še krščanski album z naslovom »To God Be the Glory«; adijo pamet.
Zasedba
Neal Morse – glavni vokal, kitara, klaviature
Eric Gillette – kitara, spremljevalni vokal
Bill Hubauer – klaviature, spremljevalni vokal
Randy George – bas kitara
Mike Portnoy – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Neal Morse
Seznam skladb
CD1 (51:59)
1. Long Day (1:42)
2. Overture (5:51)
3. The Dream (2:28)
4. City Of Destruction (5:11)
5. We Have Got To Go (2:29)
6. Makes No Sense (4:10)
7. Draw The Line (4:06)
8. The Slough (3:03)
9. Back To The City (4:19)
10. The Ways Of A Fool (6:48)
11. So Far Gone (5:21)
12. Breath Of Angels (6:32)
CD2 (54:36)
13. Slave To Your Mind (6:27)
14. Shortcut To Salvation (4:36)
15. The Man In The Iron Cage (5:16)
16. The Road Called Home (3:24)
17. Sloth (5:48)
18. Freedom Song (3:59)
19. I’m Running (3:44)
20. The Mask (4:28)
21. Confrontation (3:59)
22. The Battle (2:57)
23. Broken Sky / Long Day (Reprise) (9:58)
