Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Markonee
Založba: 57 Records
Izid: year
Markonee so Italijanki sleaze/glam rockerji iz Bologne, mesta, ki leži v naši sosednji Italiji in kjer se v zadnjem času dogajajo pravi rockerski čudeži! “The Spirit Of Radio” je njihov prvenec. Na njem se čuti, da fantje kar prekipevajo od idej, želja po dokazovanju in seveda kreativne energije. Album nosi koncept, ki se nanaša na življenje in smrt Guglielma Marconija, izumitelja, ki je doprinesel s svojimi dosežki na področju brezžične telegrafije levji delež. Marconi je bil rojen v Bologni, tako kot Markonee. Le kje neki so Italijani, ponosni na svojega rojaka, dobili idejo za svoje ime?
Sicer fantje zmotno prepričujejo v tem konceptu sami sebe in seveda množice, da je Marconi izumitelj radia. O tem, da to ne drži, pripoveduje že Tofsijeva pojoča travica! Radio je izumil namreč Nikola Tesla (česa vsega Tesla ni izumil, no preberi argumente za radio TUKAJ). Fantje so spravili skupaj preko 75 minut glasbe. Vsaka skladba pričara izsek iz življenja Marconija in pravilno je vaše sklepanje! Ta album nosi lepo mero barvitosti. Na njem je najti prav vse. Surove brezkompromisno okorele šus rockerje, srednje hitre vnetljivce, ki nosijo več bombastike ter seveda baladno usmerjene pesmice.
Marconee so zabelili vseskupaj z lepo mero sintesajzerjev, na pomoč pa sta priskočili tudi dve spremljevalni vokalistki. Slog? Def Leppard, Motley Crue, zametki Queen in hudiča, kjer je Marconi je spet Tesla oziroma kjer so Markonee so tudi Tesla, reference pa mogoče iskati tudi v Aerosmith. Kako se v tem primeru znova vse med seboj tako lepo povezuje. Metaforično in stvarno!
Fantje znajo igrati in o tem ni nobenega dvoma. Vokal, kitare, bas linija… Vse deluje prepričljivo dovolj, da rečeš: “Fantje posedujejo žar v igranju!” In vendar vse skupaj ne dosega ravni, da bi album zapustil poseben pečat na poslušalcu. Zakaj? Fantom manjka namreč v prvi vrsti več izvirnosti. Škoda je ker se čuti, da so fantje na skupni valovni dolžini, da znajo streči stvarem kot se šika in zato je škoda, da svojega potenciala ne znajo dovolj prepričljivo izpostaviti in iztržiti. Drugi večji minus je seveda produkcija. Kitare so odločno prepotiho, prav tako pa je produkcija glavnega vokala potisnjena preveč med sam kitarski riffing in ko se pridružijo poleg še spremljevalni vokali, ga komaj razločiš znotraj harmonij. Spremljevalni vokalistki bi morali takoj na šnel kurs angleščine, da se naučita pravilnega naglaševanja angleščine!!!! Bas linija nosi produkcijo osemdesetih, je jasno ločena od ostalih instrumentov in v zvoku stoji v ospredju. Bobnom pa tudi manjka več radoživosti, zvok je vseskozi monoton.
Po drugi strani skupina pritegne pozornost z uporabo nekaterih zanimivih nasnetih efektov oziroma vzorcev, ki sodijo h konceptu albuma in ki dokazujejo, da skupina pristopa k temu albumu z iskreno gorečo željo po posredovanju kvalitete. No kjer pa je iskrenost, je blizu tudi naivnost in marsikdaj nadebudni Italijani plačajo davek na kopico posredovanih idej, s katerimi je prežet material tako, da postanejo določeni nasneti vzorci lahko zelo moteči ali (spet) naivno otročji (nasneti vzorec boben efekta v I Would Die For You). Ta eksperimentalna plat tako deluje na trenutke celo kontraproduktivno, saj vpliva na fragmentacijo materiala, katero lahko sicer fantje vselej opravičujejo z argumentom sledenja izbranemu konceptu, vendar pa fragmentacija v sleaze glam rocku nikakor ni zaželena. Tako album na trenutke popolnoma popusti v dinamiki. Preprosto povedano materiala je absolutno preveč. Če bi izbral le riffovsko kompaktnejše skladbe albuma, bi zagotovo nabral materiala za dobrih 40 minut in ta bi tako ponudil mnogo bolj kompaktno, raztogoteno in vročično rockersko izkustvo.
Kakorkoli obračamo, je skupina plačala izgubo konsistence albuma na račun svojega prešernega poguma, album pa obenem trpi precej tudi zaradi že omenjene šlampaste produkcije. Otroška neučakanost je nemara vzrok? In vendar bodo Markonee s takšnim pogumom in kreativnimi idejami gotovo prišli še daleč. Kar potrebujejo v tem trenutku je odločen dirigent, menedžer, režiser. Človek z vizijo, ki bi znal usmeriti skupino, katera prekipeva od želja po glasbeni ekspresiji tako, da bi se vse silnice v skupini združile med seboj v konstruktivno samo ojačevanje in izpopolnjevanje. V čvrst neprebojen hard rockerski oklep, kateri bo skupini prav gotovo zrasel. Markonee nosijo v osnovi za to vse preddispozicije. In pa seveda! Fantje! Nikar ne pozabite na vnos lastne samoniklosti, sicer iz te moke ne bo kruha!
Zasedba
Emiliano Gurioli – vokal
Carlo Bevilacqua – kitara, klaviature
Stefano Peresson – kitara, akustična kitara, klaviature, orgle, bas pedal, spremljevalni vokal
Diego Quarantotto – bas kitara, piano
Davide Carletti – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Susanna Minghetti – spremljevalni vokal
Lara Tarantini – bobni in tamburin na skladbah #6 & #13
Produkcija
Oderso & Markonee
Seznam skladb
01. Algoritmo
02. Colors
03. Black ‘n’ Grey
04. Every Beat of My Heart
05. Loved Land
06. I don’t Remember Well
07. Discovery
08. Radio TimeWarp
09. Would I Lie to You
10. Movin’ to America
11. Modern Time Clockwork
12. I Know that You Know the He Knows
13. Love on the Run
14. Officer & Gentleman
15. Burnin’
16. I Would Die for You
17. Near the End:
a) Fanfare for the Uncommon Man
b) Full of Words Full of Sounds
c) My Inerhitance
d) Choir of Angels
e) Final Destination
Trajanje albuma: 75.15
