Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Mollo, Dario & Martin, Tony
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 49:26
Ocena: 4/5
Dario Mollo in Tony Martin sta naveza, ki se je nemara nekateri spominjate iz časov, ko smo vsi epidemično zbolevali v želji po izdaji kakršnegakoli albuma skupine Black Sabbath po letu 1995, ko je izšel »Forbidden«, a ga nismo do tega dne dočakali. Seveda albumom, ki bi bil izklesan po vzoru časov bivanja Tony Martina v tej, eni največjih rock/metal zasedb vseh časov, ki so kdajkoli krožile po našem osončju.
Verjetno sta tudi Tony Martin In Darilo Mollo v tistem času močno pogrešala vrnitev Black Sabbath, zato sta spravila skupaj na prelomu tisočletij relativno hitro dva albuma pod projektom The Cage, ki sta naletela na val velikega odobravanja s strani kritične mase poslušalstva. No potem, pa je sledil dolg premor. Kar deset let, da dobimo novi studijski album. Tretje nadaljevanje projekta The Cage. Preprosto in smiselno povzeto z imenom »The Third Cage«.
Lahko rečemo, da se glasbena filozofija Daria Molla, ki je glavni in osnovni pogonski motor tega projekta, ni niti za ščepec spremenila tekom zadnje dekade. Mollo je v tem obdobju skokovito napredoval, kot glasbeni producent, saj je »The Third Cage« prava mala producentska rapsodija v modrem. Čutijo so izkušnje, ki jih prinesejo leta preživljanja z glasbenim poslom. »The Third Cage« poseduje surov, živ, drzen in zelo neposreden zvok. Obenem, pa so kitara, oziroma kitarske fraze, zadržale jasno »zamaščeni razmaz«, ki kliče po nekaterih producentskih modnih krikih sodobnih časov. Glede na sorodnost kitarskih fraz in časovnih ritmičnih zankah, ki vam bodo nadvse domače glede na vzporednice z razvpitim opusom Black Sabbath brez Ozzyja, nikakor ne smete pričakovat in zahtevati od »The Third Cage«, da jih igra edinstvena roka Tony Iommija, ali da poganja njeno ritemsko kolesje edinstvena mišična konstitucija Cozy Powella. »The Third Cage« je zgolj zelo lep približek vsemu temu. In to, glede na večni počitek Black Sabbath, povsem zadošča. Srednji instrumentalni deli so seveda obogateni z lepo izrezljanimi solažami, prehodne pasaže slikovito nadgrajene s kitarskimi okraski (One Of The Few prinaša na albumu največ zanimivosti v izrabi teh trikov, z durovskim refrenom celo največ odstopanj od klasične Sabbath šablone). Novost za nove čase, je tudi spogledovanje z vzorčenjem, s katerimi Mollo poglablja mračno atmosfero albuma (v to vsa popelje tako otvoritvena Wicked World, tovrstna občutja, pa pošteno nadgradi podkrepljeni ritmični groove kitice v Cirque Du Freak). Tega na prejšnjih dveh albumih projekta The Cage ni bilo.
Sabbath obsesija pozno romantičnega obdobja, ki je nastopila za legendarno skupino nekako z albumom »The Eternal Idol« tudi na tem albumu ne popušča, zato je to izdelek, ki bo pisan na kožo ljubiteljem tega Black Sabbath obdobja, na katerega pa se po vibraciji logično vežejo tudi vsi Sabbath albumi z Ronniejem James Diom na vokalu in ko se boste prebili do tretje, mini epske suite z grabežljivo pogubno, a svečano atmosfero Oh My Soul, ne boste mogli mimo asociacij, ki jih bo vzbujala v vas ta skladba, ko vam prikliče iz spomina Black Sabbath The Seventh Star klasiko istoimenskega naslova.V kolikor iščete največ pogubnega zadetkasrtva, vas bo v to popeljala najintimneje Still In Love With You, obilno prežeta z kitarskimi okraski pristnih “arabesk”.
Vse te »sladostrastno nevarne« zbližanosti s Sabbath magijo, pa ne bi bilo na albumu, če seveda na njem ne bi zapustil svojega edinstvenega pečata enkratni Tony Martin. Ta je zadržal vso svojo elementarno prepoznavnost na izjemnem, pravzaprav nedotakljivem nivoju. To je tisti Tony Martin, ki je vzet naravnost iz Sabbath albumov, kot tudi albumov svoje samostojne kariere (v koncertnem smislu ne smemo pričakovati od pevca svežine izpred dvajsetih let, v studiu pa je vokalna skrhanost enkratno zamaskirana). Projekt The Cage je prelil lep delež okulta Black Sabbath v svoje izročilo. Verzi so speljani v to smer. Smer pogube, obsesije s hudičem, smrtno vabljivem grehu, ki se mu ne moreš upreti, čarovništvu. Ob zakoličenem melosu, ki posnema v pretežni meri izročilo Black Sabbath osemdesetih in prve polov ice devetdesetih, deluje njegov vokal v takšnem ambientu v izraznih karakteristikah optimalno. In vokalni pečat Tonyja Martina je tista prvinska vez z legendami, ki dela pravzaprav ta album tako zanimiv, ne glede na to, da v izraznem smislu ne odkriva ničesar novega.
»The Third Cage« je album, ki bo zanimiv za vse ljubitelje vokala Tony Martina, zna pa razširiti tudi njegovo bazično podporno maso oboževalcev, ki še vedno obiskujejo njegove samostojne koncerte. Lepo bi bilo srečati utelesitev te glasbe tudi na potencialni koncertni turneji. Njena licenca je v vsem opravičljiva. Med glasbeno manj zahtevnih poslušalstvom, kot to velja denimo za ozemlje Italije, pa zna sprožiti tudi pravi masovni koncertni obisk. Seveda morate ta album obvezno preveriti tudi pristaši Black Sabbath. Sodi ob bok obeh predhodnih albumov The Cage projekta. Stoji enakovredno ob njima, razvojno pa je prestal test časa, saj se je prilagodil produkcijskim trendom. Dokazuje tudi, da jeDario Mollo, v dekadi 10. letnega premora, uspel izklesati tudi nekaj strupeno nalezljivih kitarskih fraz. Seveda pod obsesijo večne inspiracije z elegenco in mojstrovino prvinske kanonade Tony Iommi riffa.
Zasedba
Tony Martin – vokal
Dario Mollo – kitara, bas kitara, klaviature
Roberto Gualdi – bobni
Fulvio Gaslini – bas kitara
Dario Patti – klaviature
Brian War – klaviature
Produkcija
Dario Mollo
Seznam skladb
1. Wicked World
2. Cirque Du Freak
3. Oh My Soul
4. One Of The Few
5. Still In Love With You
6. Can’t Stay Here
7. Wardance
8. Don’t Know What It Is About You
9. Blind Fury
10. Violet Moon
