Izvajalec: Ten
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Ocena: 2/5
Pevec Gary Hughes in preostali člani Ten “tolpe”, so se potrudili in spravili od sebe svoj novi album, ki nosi naslov “The Twilight Chronicles”. Po besedah Garyja je to njihov največji karierni dosežek in njihovo doslej najbolj ambiciozno delo. Gre za osmi studijski album skupine! No in očitno ni bilo dosti žanrskih in slogovnih odmikov pri njem glede na album “Return To Evermore”. Novi album zveni mehkeje in bo všeč tistim, ki prisegate na zgodnje obdobje skupine in manj ostalim, ki vam je bližje denimo njihov album “Spellbound”.
Govora je bilo o ambicioznem albumu, celo najbolj ambicioznem! S tem je mišljen zastavljen koncept, ki naj bi nas popeljal v čase starega Rima. In? Uvod je fenomenalen, orkestralni aranžmaji zgradijo mogočno vzdušje takoj na začetku albuma in sicer preko orkestralnih aranžmajev. Tako album, malo preden se odvrti do konca četrta minuta, nepričakovano steče z odličnim kitarskim riffom in Ten se prebudijo! Vse je tu. Edinstveni Hughesov vokal, odlična jasna produkcija, ki tvori kontraste med prvo fronto – riffi, vokalom, klaviaturami ter ritem sekcijo. Tudi glavna kitara Chrisa Francisa je v solažah sila lepo vgrajena v formo pesmi. Prvi komad je torej Ten klasika, z znanimi triki skupine, nadgrajuje pa ga delo simfoničnega orkestra. Vrhunca komada sta dramatičen glavni riff kitare in sam refren skladbe.
Zanimivo je, da v The Chronicles ostaja atmosfera na podobni točki, bend se drži preizkušenih form, z mehkejšo rifffovsko orientiranostjo in s primesmi zvoka plošče “Return To Evermore”, vztrajajo Ten tud naprej skoz The Elysian Fields. No in tu se prične zatikati! Komad je nekoliko predolg in njegova repetitivnost postaja iz minute v minuto bolj nadležna. Da bi bila mora še večja se naslednji komad odpre s popolnoma enakim motivom. Gre za 10 minutni “ep” Hallowed Ground in ta poteza vzame plošči v veliki meri vso njeno kredibilnost. Kaj hitro je mogoče ugotoviti, da gre pri Hallowed Ground za The Elysian Fields katere baladna orientiranost z dominantnimi klaviaturami je tokrat prestrukturirana v kitarsko riffovsko formo, ki se razvija skozi srednje hiter tempo pesmi. Seveda so glasbeniki odigrali stvari odlično, vendar pa je omenjena napaka prehuda, da bi ne bila moteča. Prav tako Ten izgubijo realna tla zaradi ponovne repetitivnosti motivov v komadu. Komad se prevesi v skoraj 11 minutno dogodivščino, ki bi se lahko odvrtela v vsega dobrih sedmih minutah, saj je za sedmo minuto znova nastavljen tisti omenjeni zoprni motiv. Očitno so hoteli Ten tako različna dejanja koncepta na tak način povezati med seboj. Twilight Masquerade, Torniquet in Oblivinon, ki sledijo v nadaljevanju, bi bili vsi po vrsti lahko odlična izbira za izdajo kot “hit single”, vsekakor bi jih človek skrajšal in sklestil na dolžino 4 minut, sicer pa gre v omenjenih skladbah za resnično dovršeno kombinacija melodičnega hard rocka srednje hitrega tempa s tekočim prelivanjem med strukturami skladbe in doseganje dramatičnih vrhuncev v refrenih. Le melodično predvidljivi motivi se ponavljajo znova prevečkrat.
Koncept je izgubil svoj namen in ni uspel pričarati želene atmosfere. Skladbe so preveč razvlečene. Tako razpotegnjeno minutažo si lahko privoščijo bendi, ki so bolj eksperimentalno podkovani, začenši pri power metalcih Virgin Steele in Blind Guardian, pa vse do progresivnih metalcev tipa Seventh Wonder ali Symphony X, nikakor pa se tovrstni koncept ni uspel posrečiti v rokah melodičnih “hard rockerjev” Ten. Album je dosegel epske razsežnosti, a le po dolžini albuma, sicer je odločno predolg in to minimalno za 25 minut. Poleg tega tudi sama naslovnica nima posebne zveze s samimi konceptom. Bi se namreč bolj prilegala na poslednji studijski album Iron Maiden, ki se sprašuje o namenih življenja in smrti. Album je dober, ni pretresljiv, ni bravurozen in žal ne prepriča. Je le dober. Ljubitelji skupine bodo z njim vseeno zadovoljni, sicer pa predlagam fantom v bodoče da ostajajo pri krajših strukturah ter poizkušajo preko njih oživljati izbrane koncepte. Lahko pa bi si pomagali s širšimi orkestralnimi simfoničnimi pasažami, kjer bi pustili golo melodijo, ki bi jo igral le orkester, prosto teči. Že s tem trikom bi se izognili lastni repetitivnosti “The Twilight Chronicles”.
Zasedba
Gary Hughes – vokal
John Haliwell – kitara
Chris Francis – kitara, bas kitara
Paul Hodson – klaviature
Frank Basile – bobni
Produkcija
Gary Hughes
Seznam skladb
1. The Prologue; Rome
2. The Chronicles
3. Elysian Fields
4. Hallowed Ground
5. This Heart Goes On
6. Oblivion
7. The Twilight Masquerade
8. Tourniquet
9. Born To The Grave
10. When This Night Is Done; Epilogue
Trajanje albuma: 73.43
