Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Landmarq
Založba: Roadrunner Records
Izid: year
Trajanje: 62:36
Ocena: 3.5/5
»The Vision Pit« je bil tretji studijski album britanskih neo-prog rockerjev Landmarq in obenem njihov poslednji s pevecem Damianom Wilsonom (Threshold), ki se je kmalu zatem odločil za samostojno kariero. Obenem je bil »The Vision Pit« poslednji Landmarq album preden so s prihodom pevke Tracy Hitchings (ex-Quasar) radikalno spremenili svoj slog in s tem odtujili kar nekaj starih privržencev, ki so jih po kvaliteti ravno tedaj že začeli postavljati ob bok herojem neoproga kot so bili Fish era Marillion, IQ, Pendragon in Pallas. Na »The Vision Pit«, kjer je za produkcijo poskrbel nihče drug kot Clive Nolan (Arena, Pendragon, Shadowland), je bandova artistična raven, kar se tiče zanimivih skladateljskih idej nekoliko padla navzdol v primerjavi s predhodnima albuma, še posebno v primerjavi z izvrstnim prvencem »Solitary Witness« (1993), vendar je še vedno šlo za nadvse soliden dosežek in opomin na to kaj je bil ta relativno prezrti band sposoben doseči v svojem najboljšem ustvarjalnem obdobju, predem so postali popolnoma druga skupina z istim imenom.
»The Vision Pit« se odpre z energičnim energetskim katalizatorjem »Cutting Room«, kjer je v ospredju mogočni kitarski rif ter Wilsonov kot vedno prodorni vokal. Kitarist Uwe D’Rose ima precej podoben, vendar nekoliko mehkejši slog igranja kitare kot Karl Groom (Threshold, Shadowland) tako, da se je vedno dobro prilegal Wilsonovemu pevskemu pristopu. »Pinewood Avenue« je okusna neoprog poslastica z dinamičnimi kitarskimi pasažami, šelestečimi sintetizatorskimi teksturami, skorajda jazzovskimi bobnarskimi prehodi in mogočno pevsko predstavo z lepimi vokalnimi harmonijami v refrenu. »Infinity Parade (Part 1 to 5)«, ki na trenutke spominja na kakšno izmed del skupine Kansas, vsebuje svečan simfonični aranžma in melanholično osrednjo melodijo, medtem, ko Wilsonov neutolažljivi vokal odlično povezuje prevladujočo epsko atmosfero.
Eterični »Game Over«, ki se odpre z ‘jokajočo’ kitarsko solažo, je prepojen s številnimi melanholičnimi pasažami, medtem ko se osrednja klavirska melodija lepo prilagaja Damianovemu strastnemu pevskemu pristopu. Klaviaturist Steve Leigh v zaključnem delu z barvito sintetizatorsko solažo poskrbi za nekoliko futuristični pridih te melanholične stvaritve. »All Performers Stand Alone« vsebuje nekoliko nagajivo, skorajda karnevalsko vzdušje sredi katerega Wilsonov vokal uspešno gradi dramo. Ta skladba se sicer kot celota nekako ne uspe razviti na pravi način in dobiti ustreznega ‘poleta’, saj med inštrumentalno sekcijo zaide v popolnoma drugo smer s čimer se poruši pozitivni ambientalni učinek.
Najboljše delo na »The Vision Pit« je brez dvoma enajstminutni ep »Narovlya (Part 1 to 6)«, ki je bil navdahnjen s černobilsko jedrsko nesrečo. Njegovo besedilo je utemeljeno na prevodu čustvenega pisma, katerega je za seboj med izbruhom tragedije zapustila neka ukrajinska učiteljica. Nabrušene kitarske pasaže in vsesplošno mračnejša atmosfera se odlično priležejo Wilsonovemu strastnemu pevskemu pristopu. Tudi sicer je ta odlični ep, kljub prevladujoči simfoprogrockovski strukturi, od vseh »The Vision Pit« še najbližje prog metalu oziroma temu, kar je Wilson ustvarjal kot član Threshold. Melanholične harmonije med kitaro in klaviaturami ustvarjajo napeto in skorajda srhljivo, ledeno ozračje. »Ten Millions And One«, ki vsebuje rahel folk prog pridih, se odpre z baročnim aranžmajem, ki veliko obeta, vendar skladba nato kot celota za seboj pusti dokaj povprečen vtis. »Bed Of Nails« vsebuje skrivnosten, akustično obarvan uvod ter veliko barvitih časovnih prehodov s šelestečimi klaviaturskimi teksturami. Sledita dve skladbi, ki sta bili posneti s skorajda minimalnim Wilsonovim angažmajem. Pretežno inštrumentalno usmerjeni »Hanblechia (The Vision Quest)« se odpre z orglarskim uvodom, ki spominja na uverturo v kakšno grozljivko, čemur sledi napeto ritmično stopnjevanje z uporabo zborovskih harmonij. Kratki inštrumental »To Do Or Die« bolj sodi na začetek kot na konec albuma, ampak nič hudega, ker gre za bonus, ki ni izšel na prvotni CD izdaji albuma. Ta kratki inštrumentalni dodatek je naphan s pompoznimi simfoničnimi aranžmaji, ki na trenutke zvenijo kot glasbena podlaga za film z dramatično in mračno vsebino.
Landmarq so se po izidu »The Vision Pit« s težkim srcem poslovili od Damiana Wilsona, ki je bil tako rekoč glavni razlog, da so njihovi prvi trije albumi še vedno zanimivi za številne ljubitelje neo-prog rocka ter tudi progresivnega metala. Obenem je solidni »The Vision Pit« s sicer redkimi, a bleščečimi skladateljskimi biseri, ki album rešujejo pred povprečnostjo, še vedno privlačen dosežek za vse ljubitelje Wilsonove solo kariere in Threshold pristaše, ki bodo večkrat presenečeni nad tem, da se je Damianov vokal enako dobro kot v prog metalu prilegal tudi znotraj simfoničnega prog rocka. Škoda, da so Landmarq, po kratkem eksperimentu z Wilsonovim naslednikom Ianom ‘Moonom’ Gouldom, ob prihodu prej omenjene Hitchingsonove, popolnoma skrenili v drugo smer in so dandanes med ljubitelji neo-prog rocka večinoma pozabljeni. To, da so po Wilsonovem odhodu do danes izdali samo dva studijska albuma veliko pove o ustvarjalnem zanosu in kvaliteti ‘modernih’ Landmarq.
Zasedba
Damian Wilson – vokal
Uwe D’Rose – kitara
Steve Gee – bas kitara
Steve Leigh – klaviature
Dave Wagstaffe – bobni
Produkcija
Clive Nolan
Seznam skladb
1. Cutting Room (5:09)
2. Pinewood Avenue (6:24)
3. Infinity Parade (Part 1 to 5) (8:37)
4. Game Over (7:44)
5. All Performers Stand Alone (4:38)
6. Narovlya (Part 1 to 6) (11:09)
7. Ten Million And One (4:30)
8. Bed Of Nails (7:15)
9. Hanblechia (the Vision Quest) (4:39)
10. To Do Or Die (2:31)
