Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 67:08
Ocena: 4.5/5
»The Wake«, tretji studijski dosežek v režiji angleških neoprogrockovskih odličnikov IQ, je bil njihov najboljši, kar se tiče osemdesetih let prejšnjega stoletja in je do danes njihov edini album, ki se je uspel uvrstiti na britansko glasbeno lestvico. Celo večina kritikov tistega časa, ki banda, ne prej, ne kasneje, ni ‘povohala’, je »The Wake« podelila pozitivno oceno in za kratek čas se je zdelo, da se jim je boginja Fortuna vendarle nasmehnila. Slednji podatek vsekakor ni zanemarljiv za band, ki v svoji karieri ni nikoli užil komercialnega uspeha ali večje prepoznavnosti, čeprav so bili med najboljšimi predstavniki neo prog gibanja in izjemni tehnični mojstri, ki so se do sredine osemdesetih izklesali tudi v vrhunske skladatelje.
»The Wake« v primerjavi z zelo dobrim, a produkcijsko in aranžersko še vedno precej začetniškim predhodnim albumom »Tales from the Lush Attic« (1983) predstavlja zaznaven napredek. To velja tako za strukturo posameznih kompozicij kot produkcijo, ki je končno postala takšna kot se spodobi za band takšnega artističnega ranga in tehničnega kova. Karizmatični pevec in pisec besedil Peter Nicholls je vnovič prispeval enigmatično in mistično naslovnico na kateri se nahaja harlekinski lik, ki močno spominja na njegovo naličeno, odrsko podobo iz tistega obdobja, čeprav gre v resnici za obraz igralke Rae Dawn Chong iz filma »Quest for Fire« (1981). Preostali liki iz naslovnice se nanašajo na posamezna »The Wake« besedila ter so na bolj ali manj introspektiven način predstavljeni skozi Nichollsovo prepoznavno melodramatično petje. Glasovna sorodnost s Petrom Gabrielom (ex-Genesis) je ostala njegov prepoznavni znak, vendar je po »Tales from the Lush Attic« postal še bolj raznovrsten pri menjavanju vokalnih leg.
Tudi klaviaturist Martin Orford je v dveh letih opravil precejšen napredek ter postal izjemno vešč ne samo pri improviziranju, temveč tudi pri polaganju nadvse okusnih in melodično zasnovanih sintetizatorskih aranžmajev, medtem ko je ‘klasične prog rock klaviature’, se pravi melotron, električni klavir in orgle, zelo dobro združil s produkcijo za katero je vnovič poskrbel band osebno. V tem času so se tudi kot producenti že marsičesa naučili. Kitarist Mike Holmes je na »The Wake« še posebno zablestel kot inovator na področju tvorbe duhovitih kitarskih fraz, pa tudi v vlogi izjemno domiselnega solista s prepoznavno tehniko. Zlata inštrumentalna naveza med Orfordom in Holmesom je IQ posredno omogočila ustvarjanje izjemno bogatih harmonij, ki so imele korenine v najboljših časih simfoničnega prog rocka. Ritem naveza med bobnarjem Paulom Cookom in basistom Timom Esauom pa se ni nikdar branila ustvarjanja kompleksnih ritmičnih nians ter inteligentno tempiranih časovnih prehodov. Improviziranja je bilo tokrat nekoliko manj kot na »Tales from the Lush Attic«, a so imele zato posamezne sekcije na prav vseh »The Wake« kompozicijah precej bolj dodelano in smiselno strukturo z večjim poudarkom na melodičnosti.
IQ so torej kot glasbeniki, predvsem pa kot skladatelji, aranžerji in producenti, na »The Wake« naredili pomemben korak naprej, zato dejstvo, da je po izidu albuma razpadla njihova originalna/klasična postava, deluje še toliko bolj trpko. Na »The Wake« ni nobene šibke stvaritve. »Outer Limits«, s svojim dramatičnim nalaganjem melotronskih zaves, zaradi česar počasi narašča skrivnostna in rahlo temačna atmosfera, predstavlja nadvse močan uvod v album. Imeniten prehod v nekoliko vedrejšo sekcijo, kjer pobudo prevzamejo klaviatursko-kitarske harmonije z močnim zaledjem v melotronu, predvsem pa vstop Nichollsovega teatralnega in otožnega vokala, posledično poskrbi za zmagovito kombinacijo in rojstvo ene izmed klasik neo prog rocka. Kompozicija doseže svoj klimaks, ko Nichollsovo petje doseže višje lege, na kar so mogočni simfonični aranžmaji okronani z melanholično kitarsko solažo.
Naslovna skladba je eden najbolj temačnih in enigmatičnih dosežkov v IQ povesti (se pravi tudi eden izmed njihovih najboljših), kjer so v ospredju masivne plasti sakralno začinjenih orgel, položene čez udarne kitarske pasaže ter podprte z melodičnimi ritmičnimi niansami. Tu se Nicholls vnovič izkaže kot prvovrsten mojster poetične melodramatike. V navezi s svojimi tehnično visoko profiliranimi inštrumentalnimi tovariši pričara zares mogočno in intenzivno vzdušje ob katerem se bo marsikdo spomnil na klasične Genesis, kakršni bi morda bili leta 1985, če vmes ne bi odšla Peter Gabriel in Steve Hackett in ne bi doživeli transformacije v pop rock.
»The Magic Roundabout«, še en IQ zimzelen, ki vsebuje sakralno otvoritev z dramatičnimi orglarskimi zavesami, čemur sledi prebrisan prehod v ritmično pospešeno sekcijo, je poln nepričakovanih časovnih preobratov in veličastnih aranžmajev ob katerih se bodo še dandanes oblizovali vsi ljubitelji simfoničnega proga. Nichollsovo petje, kljub optimistično obarvanemu glavnemu aranžmaju, tokrat vpije še bolj temačne nianse kot običajno, saj je njegov glas poln razočaranja in srda nad svetom, medtem ko razdražene kitarske pasaže in rožljajoče bas linije pomagajo stopnjevati fatalistično atmosfero. Fenomenalna Holmesova kitarska solaža na prebrisan način popelje to čudovito kompozicijo proti njenemu izhodu.
»Corners«, eden izmed najbolj nenavadnih eksperimentov v celotni IQ zgodovini, se odpre z eksotično zvenečimi tolkali (tabla) in zabavnimi sintetizatorskimi efekti, kar vnese rahel pridih svetovne glasbe. Ta občutek se še poveča z vpadom Holmesovega električnega sitarja, medtem ko Nichollsovo melanholično petje vnaša kanček paranoje in zaskrbljenosti v sicer precej neobičajno, pozitivistično obarvano atmosfero.
Najboljši del »The Wake« pa brez dvoma predstavljajo vse tri zaključne kompozicije, ki IQ ujamejo na vrhuncu njihove ‘igre’. Epska mojstrovina z naslovom »Widow’s Peak« s svojo otvoritveno, inštrumentalno sekcijo, počasi nadgrajuje čedalje kompleksnejše vzdušje, medtem ko se nalagajo vedno nove plasti sintetizatorjev. Sčasoma se izoblikuje ikonoklastična inštrumentalna sekcija z razburkanimi ritmičnimi meandri in mogočnimi kitarskimi pasažami, medtem ko Nichollsov avtoritarni vokalni pristop dodatno zabeli čedalje mračnejšo atmosfero. Epske harmonije zagotavljajo avro nekih minulih, viktorijanskih časov, medtem ko Nicholls s sarkastičnim pristopom oriše nesrečno ljubezensko dramo. Rožljajočim bas linijam in ritmičnemu stopnjevanju na činelah sledi genialen prehod v borbeno sekcijo in novo priložnost za še eno razvejano kitarsko improvizacijo.
»The Thousand Days« je prav gotovo najbolj komercialna »The Wake« stvaritev, čeprav verjetno ni bila ustvarjena z namenom, da bi band z njo na kakršen koli način posegel po radijskih lestvicah. Z njo je klasična IQ postava uspela ustvariti svoj ‘pop’ standard, ki pa zveni komercialno edino, če se ga primerja z večino preostalega materiala, ki so ga posneli pod Nichollsovim vokalnim poveljstvom. Preplet prijetno harmoniziranega akustičnokitarskega aranžmaja in subtilnih sintetizatorskih tekstur utre pot klimaksu skladbe v epskem refrenu, kjer se najbolj izkaže teatralni Nicholls. Za epski vrhunec albuma pa poskrbi zaključni standard »Headlong«, ki je še dandanes nekaj najboljšega kar so IQ ustvarili v svoji dosedanji karieri. Petrova mučeniška vokalna izpoved polagoma ustvari napeto uvodno dramo, medtem ko udarne kitarske pasaže, slikovite variacije na orglah ter melotronsko veličastje, ki v ozadju skrbi za mogočno simfonično zaledje, popelje poslušalca na nepozabno zvočno pustolovščino. Temu sledi svečan prehod v epsko sekcijo, kjer Nicholls s svojim petjem priredi pravcato ambientalno razodetje. Za veliki finale pa Holmes iz rokava povleče še izjemno zanimivo kitarsko frazo, ki v navezi z duhovitim sintetizatorskim motivom na mogočen način vse skupaj popelje v triumfalni izhod. Ponovna izdaja albuma vsebuje tudi bonus skladbo s francoskim naslovom, »Dans le Parc du Cheatau Noir«, ki je enakovredna materialu na ‘regularnem’ delu. Tudi tu prevladuje sila mračno vzdušje s skorajda paranoičnim Nichollsovim vokalnim pristopom, pospešenim ritmičnim utripom in noro zaključno kitarsko solažo.
»The Wake« vsekakor ni najboljši album v IQ zgodovini, vendar vseeno predstavlja vrhunec njihovega zgodnjega obdobja (osemdeseta) in osvojitev naslednje zrelostne stopnje v vlogi skladateljev in aranžerjev. Nicholls je želel nadaljevati dotedanji simfoprogrockovski slog, medtem pa so si preostali člani banda zaželeli nekoliko bolj komercialne usmeritve, potem ko so ugotovili, da gre nekaterim neo prog vrstnikom tudi po komercialni plati zelo dobro (pravzaprav so bili takšen primer samo Marillion). Na koncu je zmagala volja večine in Nicholls se je (začasno) poslovil od banda, kar jim je za lep čas ‘odpihnilo možgane’, sploh kar se tiče kvalitete besedil in umetniške vizije. »The Wake« je bil tako dolgo časa, vse do albuma »Ever« (1993), labodji spev klasične IQ postave. IQ so na naslednjih dveh albumih, prek eksperimentiranja z elementi novega vala, začeli vse bolj izgubljati na kredibilnosti med ljubitelji progresivnega rocka, medtem ko tudi ‘požiralce’ pop hitov z novo usmeritvijo niso uspeli prepričati, tako da je bil Nichollsov povratek na začetku devetdesetih enostavno neizbežen.
Zasedba
Peter Nicholls – vokal, tamburin
Mike Holmes – kitara, sitar
Martin Orford – klaviature, flavta, spremljevalni vokal
Tim Esau – bas kitara in bas pedala
Paul Cook – bobni in tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Harun – tabla na “Corners”
Produkcija
Mike Holmes in Tim Esau
Seznam skladb
1. Outer Limits (8:15)
2. The Wake (3:12)
3. The Magic Roundabout (8:18)
4. Corners (6:20)
5. Widow’s Peak (9:12)
6. The Thousand Days (5:12)
7. Headlong (7:25)
Bonus skladbe:
8. Dans Le Parc Du Chateau Noir (7:37)
9. The Thousand Days (demo) (3:55)
10. The Magic Roundabout (demo) (6:27)
Trajanje albuma: 67:08
