Izvajalec: Cray, Robert
Založba: Sanctuary Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Robert Cray spada v mlajšo generacijo blues glasbenikov, ki so na začetku 80tih let prebudili blues gibanje, ter s svojim novim, svežim pristopom zaznamovali začetek nekakšnega renesančnega obdobja blues glasbe, s katerim so ponovno začeli navduševati mlajše generacije, tako kot tudi starejše blues navdušence. S svojim vpletanjem funk in soul elementov ter svojo neverjetno lahkotno in hkrati natančno igro, Cray blues v svojem iskanju novih rešitev, popelje daleč čez dotlej navidezne meje glasbenega ustvarjanja, ter s tem ustvari unikatno mešanico zanimive in razburljive glasbe, ki pa v svojem osnovnem sporočilu ne odstopa dosti od tradicionalnega bluesa.
Time Will Tell se nam predstavi kot podobno unikatna kombinacija bluesa in funka, pogosto mešana s primesmi soula, ki predvsem na račun dominantnega vokala, v svojem pripovedovanju takoj pritegne poslušalčevo pozornost. Vsem “stranskim” vplivom navkljub pa Cray vseeno vseskozi ostaja zvest svoji prvi ljubezni, bluesu. Survivor, začetna skladba v svojem odsekanem in brezkompromisnem pristopu na prvi pogled oriše celotno vzdušje albuma, katerega prvi vtis pa je lahko varljiv. Grobost, ki se odseva v preprostem pristopu čiste kitare, s divjim in močno v ospredje postavljenim klavirjem, tvori učinkovito in dominantno kombinacijo. Stroga ritem sekcija, ki od grobi produkciji pride še do močnejšega izraza, pa je čisto nasprotje naslednje pop – soul zadeve Up In The Sky. Crayeva verzija analnega Back Door Mana dobi s Back Door Slam novejšo, modernejšo preobleko. Gre za odlično blues skladbo, s katero se nam Cray s tipično blues retoriko predstavi v vlogi nepredvidljivega in od Boga zapuščenega osebka, s katerim resnično ne želite imeti opravka. Tu enostavno ne moremo mimo Crayeve kitarske interpretacije, ki se iz nežno nagovarjajočih tonov, osupljivo hitro spremeni v čustveno nabito hudičevo igro. Blues je glasba, ki od posameznika zahteva predvsem sposobnost razumevanja njegove emocionalne plati, s katero se predvsem na škodo tehnike in drugih glasbenih kvalitet, zanaša na enostavne in sporočilno močne melodične fraze. Crayu tehnike seveda ne manjka, samo ne ukvarja se z njo ravno pretirano, kar nam nazorno govori o kitaristovi zrelosti.
I Didn’t Know je še en dokaz kitaristove mojstrske retorike. Podobno kot Lotta Lovin’, nam s svojo mehkobo in toplino, prelepo omreženo s pogovorno, stalno šepetajočo kitaro, pričara nekaj najlepše glasbe, kar je boste kdajkoli slišali. Resnično blues za vsakogar. Malo bližje svojim koreninam se Cray približa s What You Need (Good Man). Žametni vokal, tokrat samo ob spremljavi basa, klaviatur in bobna, ustvari rahlo zlobno atmosfero, ki bi v nekem drugem času verjetno učinkovito služila tudi kakemu Howlin’ Wolfu. Profesionalna nega, ob kateri nam seveda malce zlobe seveda ne škodi. Crayevo mojstrstvo in vsestranskost se kaže v njegovemu stalnemu menjavanju razpoloženj, s katerim učinkoviti razbija morebitno nastalo monotonost svojim albumov. Podobno kot pri Spare Me Some Love?, kjer se nenadoma znajdemo v objemu poskočnega ritma ter zabavnega besedila, lepo zaokroženega s mogoče kar preveč vsiljivim orgelskim solom. Ena bolj čudnih zadev je Distant Shore, s katero Cray v nizanju svojih “presenečenj” odjadra malce predaleč. Sicer odlični skladbi manjka malce več orietniranosti, brez katere malce iztopa iz celotnega koncepta albuma. Album zaključi ambientalna Time Makes Two, ki v otožnem slogu zaokroži ta zelo poslušljiv izdelek, s katerim nam je Cray lepo nakazal pestro paleto različnih možnosti in smeri, v katero lahko blues v bodoče koraka. S glasbeniki kot Robert Cray sigurno brez kakršnih koli skrbi!
Zasedba
Robert Cray – vokal/kitara
Jim Pugh – klaviature
Kevin Hayes – bobni
Karl Sevareid – bas
Produkcija
Jim Pugh & Robert Cray
Seznam skladb
1.Survivor
2.Up In The Sky
3.Back Door Slam
4.I Didn’t Know
5.Your Pal
6.Lotta Lovin’
7.What You Need (Good Man)
8.Spare Some Love?
9.Distant Shore
10.Time Makes Two
Trajanje albuma: 48.51
