Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Tinyfish
Založba: Lazy Gun Records
Izid: year
Trajanje: 47:14
Ocena: 3.5/5
Navihani Londončani Tinyfish, ki so sebe v tipični angleški, nekoliko prismuknjeni maniri, opisali kot ‘najmanjši progrockovski band na svetu’ imajo svoje korenine v neoprog zasedbi Freefall, katero sta tvorila brata Simon in Jem Godfrey ter njuna prijatelja Jim Sanders in Paul Worwood. Skozi osemdeseta so večinoma nastopali v vlogi predskupine za bolj uveljavljene neoprog skupine ter v glavnem igrali priredbe prog izvajalcev iz sedemdesetih. Na začetku devetdesetih je bilo konec Freefall zgodbe, saj se je Jem Godfrey odločil za samostojno glasbeno pot in obenem postal uspešen producent ter ustanovitelj art rock skupine Frost*.
Preostala trojica je še naprej igrala skupaj v različnih glasbenih projektih dokler se leta 2004 niso odločili vrniti k svojim progrockovskim koreninam pod imenom Tinyfish, pri čemer so k sodelovanju privabili še Roba Ramseya. Slednji je imel v bandu dokaj neobičajno vlogo, saj je bil zadolžen za pisanje besedil in govorjeno besedo, občasno pa se je postavil v vlogo glasbenika in poprijel za orglice.
Tinyfish so v tej postavi leta 2006 posneli svoj istoimenski prvenec, ki je izšel pri majhni, neodvisni založbi Lazy Gun Records. Tinyfish so pri oblikovanju svojega zvočnega pristopa na prvencu, ki je bil zelo soliden, na moč poslušljiv in zvkovno sodoben artrockovski dosežek, uspeli združiti določene neoprog finese iz Freefall ere z modernim pristopom in produkcijo, pri čemer so največ energije vložili v grajenje raznovrstnih ambientov. Obenem se lahko pohvalijo s tem, da imajo dovolj specifičen zvok, da se jih ne more uvrstiti v kategorijo tistih prog revitalistov, ki skoraj na vsakem koraku spominjajo na kakšen legendaren prog band iz sedemdesetih. Pink Floyd so bili še najbolj očiten vpliv na Tinyfish zvočno izrazoslovje, pa še to je najbolj očitno predvsem pri kitarski tehniki. Godfrey je odigral tudi vse bobne na albumu, saj so Tinyfish pravega bobnarja dobili šele leta 2010, ko je koncertni bobnar Leon Camfield postal njihov uradni član.
Večina skladb na »Tinyfish« ima kompaktno strukturo in melodične aranžmaje z lepimi vokalnimi harmonijami, tako da na njem praktično ni sledov kompleksnosti, kar velja celo za skladbo »All Hands Lost«, ki je z nekaj več kot dvanajstimi minutami edini prog ep na albumu. Ranseyeva vmesna naracija je ravno prav kratka in duhovita, da ne izpade vsiljivo ali moteče med prehodi v posamezne »Tinyfish« skladbe. Člani Tinyfish niso kdo ve kakšni virtuozi, vendar so zato toliko bolj zanimivi skladatelji in aranžerji, medtem ko je Simonov vokal dovolj čustveno bogat, da vsaka skladba zaživi s svojim lastnim ambientalnim pečatom. Simon in Jim Sanders sta dobro odigrala vse kitarske linije, medtem ko njune teksture na kitarskih sintetizatorjih ne skrivajo občasnih simfoprog in space rock vplivov.
Uvodna skladba »Motorville« se odpre s kratko naracijo, ki vsebuje izdatno galono angleškega črnega humorja, nakar sledi prehod v ambientalno bogato inštrumentalno sekcijo z melanholični kitarskimi pasažami, katerim manjka nekaj prefinjenosti, da bi zares ganile s polno močjo, saj na trenutke zvenijo preveč hladno, vendar zato toliko bolj prepričljivo izpade osrednji aranžma. Godfreyov vokal je medtem dovolj melodičen in raznovrsten, da je zanimiv tudi za ljubitelje pop rocka in alternative.
Balada »Fly Like A Bird«, ki vsebuje vrsto subtilnih kitarskih akordov, je prepojena s klasičnim britanskim melosom, medtem ko so vokalne harmonije odpete tako kot se spodobi. Še najbolj kompleksno izpadejo kratke funky improvizacije in kratka, vendar emocionalna kitarska solaža. »Nine Months On Fire«, ki v sebi združuje elemente trdega rocka, folka, space rocka in alternativnega rocka, vsebuje ravno pravšnjo dozo pompoznosti in subtilnosti. »Too High For Low Company«, po kratkem, disonatno-eksperimentalnem uvodu, preide v subtilno sekcijo z minimalističnimi kitarskimi linijami, čemur sledijo večkratna izmenjavanja v udarne vode. Zanimivo, kako ‘moderno’ alter rockovsko med udarnimi sekcijami zveni barva Simonovega vokala, medtem ko v bolj umirjenih trenutkih izpade popolnoma drugače.
»All Of The People, All Of The Time« je kratko, narativno duhovičenje z manipulativno začinjenim telefonskim klicem. »Build Your Own Enemy« je eden izmed ambientalno najbolj zanimivih trenutkov na »Tinyfish«, ki vsebuje minimalistične harmonije med akustično kitaro in sintetizatorji, medtem ko Simonov vokal, sredi simfoničnih zaves, izpade celo najboljše na celotnem albumu. Tinyfish se tu prvič posreči izgraditi emotiven refren, medtem ko tudi melanholična kitarska improvizacija še zdaleč ne izpade napačno. »God Eat God« je s temperamentnimi kitarskimi pasažami in dinamičnimi bobnarskimi prehodi spet bližje popu kot progu, kar bi bilo še bolj očitno, če ne bi bilo na koncu spodobne kitarske solaže. »Sundried« je kratek, a zanimiv eksperiment z uporabo baročno začinjenih godalnih aranžmajev, medtem ko Simonov vokal odigra ključno vlogo pri stvaritvi hipnotične melodije.
»All Hands Lost« je z nekaj več kot dvanajstimi minutami in najbolj razgibano strukturo od vseh skladb na »Tinyfish«, pri čemer še zdaleč ni govora o kaki posebni kompleksnosti, še kar dober približek lahkotno obarvanega, vendar ambientalno bogatega prog epa. Baladni uvod sčasoma odda prostor zanimivi kitarski solaži in minimalističnim simfoničnim teksturam. Temu sledi nenaden prehod v udarno, trdorockersko sekcijo z nasršenimi kitarskimi pasažami in odločnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko Simon vnovič dokaže svojo vokalno variabilnost. Zaključni del izpade skorajda epsko. Naslovna, inštrumentalno-narativna skladba je s svojo spacerockovsko naravo eden izmed bolj originalnih in zanimivih trenutkov na tem zelo solidnem albumu.
Tinyfish s svojim prvencem niso ustvarili nič posebno vznemirljivega ali celo inovativnega, vendar so zato ponudili izjemno poslušljiv, slogovno raznovrsten, ambientalno bogat in melodičen artrockovski izdelek, ki je zanimiv tudi za nekatere manj zahtevne ljubitelje sodobne eksperimentalne glasbe, pa tudi za vse tiste, ki jim žanrske ločnice ne pomenijo kakšne nepremostljive ovire. Londonski artrockovski veterani so torej že na svojem štartu napovedali, da si v prihodnjih letih zaslužijo pozornost s strani spremljevalcev sodobne prog scene, saj imajo v sebi še ogromno neizkoriščenega potenciala, tako da z naslednjimi dosežki verjetno ne bodo prav dolgo ostali ‘najmanjši prog rock band na svetu’, kot sami sebe radi imenujejo.
Zasedba
Simon Godfrey – vokal, kitara, kitarski sintetizator, bobni
Jim Sanders – kitara, kitarski sintetizator, spremljevalni vokal
Paul Worwood – bas kitara, bas pedal
Rob Ramsay – govorjena beseda, orglice, besedila
Produkcija
Tinyfish
Seznam skladb
1. Motorville (4:54)
2. Fly Like A bird (4:11)
3. Nine Months On Fire (5:46)
4. Too High For Low Company (4:15)
5. All Of The People, All Of The Time (1:22)
6. Build Your Own Enemy (5:16)
7. God Eat God (3:12)
8. Sundried (1;56)
9. All Hands Lost (12:26)
10. Tinyfish (3:56)
