Tomorrow We Die ∆live

Avtor: Primož Novak

Izvajalec: Born Of Osiris
Založba: Sumerian Records
Izid: year
Trajanje: 42:26
Ocena: 3.5/5

Ameriška zasedba Born Of Osiris se je poprej izkazala kot eden bolj zanimivih predstavnikov v deathcore sceni, ki poudarja bolj tehnični aspekt deathcora. Slednje so še posebej dokazali z albumom The Discovery, ki je skupino dvignil na višjo raven kljub nekaterim očitkom, da so se odmaknili od pristnega deathcora, kar je pa značilno za skupine pod založbo Sumerian Records, ki se je uveljavila s Periphery, After The Burial, Veil Of Maya idr. Leta 2011 je skupino zapustil kitarist Jason Richardson, ki naj bi imel pomembno vlogo pri The Discovery, a vodja skupina kitarist Lee Mckinney je dejal, da sam Richardson ni imel nekega vpliva pri ustvarjanju.

Ko je skupina prvo podala skladbo M∆chine, so bila pričakovanja velika. Omenjena skladba deluje kot nekakšna podlaga v kakšnem apokaliptičnem filmu z močnimi orkestralnimi synthi, močnimi kitarami, ki so precej orientirane na breakdowne, arpeggioti in brutalnimi vokalom. Vokal je nedvomno napredoval. Vokalist Ronnie Canizaro je svoj krulež poglobil, po drugi strani pa je njegova izgovorjava jasna, tako da njegov vokal pride do boljšega izraza kot pa nerazumljivi death metalski kruleži, pri katerih ni nič jasno. Poleg Canizara veliko vokalov prispeva klaviaturist Joe Buras, ki s svojim bolj metalcorovsko obarvanim vokalom prispeva k vokalni dinamiki. Občasno pa je moč slišati tudi čisti vokal, ki ga ni dovolj, pa tudi ne paše pretirano v Born Of Osiris.

A skozi album se pojavlja malce grenak priokus glede kitar, ki imajo preveč poudarka na breakdownih ter občasnih djent riffih, ki delujejo kot Morsejeva abeceda. Resda Lee Mckinney postreže občasno s kakšnim domiselnim tehničnim, sinkopiranim riffom, a žal je to daleč od tistega, kar je bilo prisotno na albumu The Discovery. Nedvomno se kitara premalo zgleduje z death metalom. Vsekakor pa se čuti, da skupina ni želela nadaljevati v stilu predhodnika, namreč prisotnih je ogromno synthov in samplov ki delajo vse breakdowne malo bolj zanimive kljub dejstvu, da občasno zvenijo že kičasto. Poleg tega pa očitno Joe Buras sledi trendom, zato je vpletel tudi dubstep elemente (dober primer je skladba Mindful), kar deluje zanimivo, a po drugi strani prežvečeno.

Kar ostaja podobno predhodniku, so izstopajoče solaže Leeja Mickenneyja, ki stresa arpeggiote kar iz rokava. Zgubil se ni niti pridih melodike. Tu si lahko za primer vzamete skladbo Exhil∆r∆te. Bobni sicer ne pešajo, a Cameron Losch se tokrat bolj izkazuje v nogah kot pa v rokah, kot da bi se zgledoval po Raymondu Herreri (Fear Factory). Produkcija je ostala primerno močna. Bas kitara odlično zapolni zvočni sliko. Skladbe niso razvlečene in nimajo toliko ponavljajočih elementov. Pohvaliti je treba zvok, ki vsekakor reflektira moderne vidike, ki poudarjajo glasnost in jasnost, sicer bi lahko očitali pretiravanje s spoliranostjo, a BOO bi zveneli obupno, če bi se posluževali bolj umazanega zvoka.

Tomorrow We Die ∆live mogoče ni izjemen dosežek, je pa dober dokaz, da se skupina ne ponavlja, temveč poskuša nove zadeve. Izdelek zna presenetiti in zna razočarati. S čim bodo presenetili v naslednje pa ostaja uganka, na podlagi tega albuma se lahko namreč sklepa, da skupina ostaja nepredvidljiva.

Zasedba

Ronnie Canizaro – vokal
Lee Mckinney – kitara
Cameron Losch – bobni
Joe Buras – klaviature, sintetizator, vokal
David Da Rocha – bas kitara

Produkcija

Nick Sampson

Seznam skladb