Tony MacAlpine: Concrete Gardens

0 23

“»Concrete Gardens« je album, ki si ga pravi fani Tonyja MacAlpinea lahko le želijo. Prinaša nove mokre sanje vseh ljubiteljev brezmejnega kitarskega sekanja in vrhunske virtuoznosti, dozirano z znatno mero muzikaličnosti, ki skupaj veže in drži glasbeno telo albuma.”

Dolžina albuma: 59:15
ProdukcijaTony MacAlpine
Založba Sun Dog Records
Datum izdaje: 21.04.2018
Ocena: 8,5 / 10

»Concrete Gardens« je Tonyjev skupno dvanajsti studijski album. Glasbeni imenitnež, ki bo konec avgusta 2015 dopolnil okroglih 55 let, je skozi devetdeseta nizal samostojne studijske albume tako rekoč drugega za drugim. Leta 2001 pa se je ustavilo. V vmesnem času je dobro zaslužil kot sodelavec Stevea Vaia in pri projektu G3. Preteklo je kar deset let, ko je leta 2011 Tony naposled le izdal istoimenski novi studijski album pri založbi delodajalca Stevea Vaia in tako obudil samostojno kariero.  Štiri leta kasneje pa je privekal na svet še »Concrete Gardens«.Nista ne Jason Becker ne Marty Friedman niti Kiko Louriero ali Chris Impellitteri, pač pa Tony MacAlpine. Z glavo in brado. Tony MacAlpine je ameriški virtuoz, najprej kitarist in klaviaturist, poleg tega pa še komponist, aranžer in producent. Mož velja za enega najbolj unikatnih premostitvenih členov med klasično glasbo in metalskim shreddingom!

Tony je k sodelovanju na albumu povabil bobnarja Aquillesa Priesterja (Primal Fiear, ex-Angra), sicer pa je odigral pravzaprav vse ostalo sam, z izjemo bas kitar, kjer si je pomagal še s tremi dodatnimi basisti. Slaba ura glasbe je odstrel v pravo kitarsko fantazijo, ki leti na krilih vrhunskega vračevanja s kitarsko biblijo in mojstrskega rokovanja z jezikom šest, sedem in celo osemstrunske teorije.

Ob vsej našpičeni in nasršeni naravnanosti, ki jo za seboj pušča »pothrashirani shredding« kitarskega fraziranja, zajema album izjemno živost in koncertni občutek. Z odlično razporeditvijo osnovnih treh gradnikov na relaciji kitara, bas kitara in bobni učinkovito zapolnjuje in izkorišča spekter zvočne slike. Ne glede na to, da je osnovni jezik glasbene ekspresije tega albuma kitarski, se v vsej zgodbi najde ogromno prostora, da se tudi Priester izdatno razmahne na bobnih. Njegovo razgibavanje in rahljanje kitarskih fraz z duhovitimi, večplastno oblikovanimi formami, skozi podajanje bobnarskih pasaž naravnost osupne. Ne čudi, da je prišel v ožji izbor kandidatov, da nadomestijo Mikea Portnoya na avdicijah pri Dream Theater. Seveda je na album vključena tudi tonaža neusmiljenega suvanja po dvojnem bas bobnu, kar sliši vkup z njegovo obče metalsko naravnanostjo.

Tako, kot je v navadi pri Tonyju MacAlpineu, je tudi album »Concrete Gardens« konkretno obtežen s klasicizmom. Mestoma se izstreljenih not na časovno enoto nabere že toliko na kupu, da lahko postanejo ušesa zasičena, kar porodi občutek, da se vsa zgodba nekoliko ponavlja ter da deluje enolično. Navkljub temu je Tony še vedno v prvi vrsti predan veliki muzikaličnosti, zato imajo skladbe seveda glavo in rep ter izdelane vodilne motive, ki prevzemajo dominantno pozicijo navkljub nenehnemu rešetanju notnih črtovij s kitarskimi rafali. Da pa ne bi kdo zmotno mislil češ, da je MacAlpine le kitarski »shredder«, je na rep dodana skladba Maiden’s Wish, kjer pokaže Tony izjemne ročne spretnosti v tehniki igranja klasičnega klavirja. Stvar je seveda logična, saj vemo, da je akademsko izobražen pianist. Tovrstni sladkorčki so bili stalnica večine njegovih zgodnjih plošč. In na albumu absolutno ni vse podrejeno samo hitrosti in napenjanju mišic. Tu so tudi trenutki, ki so zaigrani v počasnejšem ritmu, kjer se še posebej jasno razkazuje kitaristov vrhunski občutek za sledenje melodični kompaktnosti in doziranju s pravo mero not in njihovim pravšnjim razporejanjem (Poison Cookies).

Album kot celota poseduje tudi izredno bero trenutkov, ki vlečejo eksperimentalno, Tony pa vestno skrbi, da skladbe zavoljo tega nikakor ne razpadajo v motivih. Zaradi tega tudi ohranjajo veliko kompaktnost. Eden najbolj posrečenih primerov, zaigranih v tej smeri, prinaša na album Square Circles, kjer se Tonyju pridruži posebni gost, izredni kitarist Jeff Loomis (Arch Enemy, ex-Nevermore). Album je nekajkrat tudi  izrazito mračen, kot sta skladbi Man in a Metal Cage ter proti koncu Red Giant. Obe temeljita na srednje hitrem a strupeno kotalečem beatu, ki ga poganja Priesterjeva dvojna bas boben stopalka.

»Concrete Gardens« je album, ki si ga pravi fani Tonyja MacAlpinea lahko le želijo. Prinaša nove mokre sanje vseh ljubiteljev brezmejnega kitarskega sekanja in vrhunske virtuoznosti, dozirano z znatno mero muzikaličnosti, ki skupaj veže in drži glasbeno telo albuma.

avtor: Aleš Podbrežnik

seznam skladb:
01. Exhibitionist Blvd. (4:28)
02. The King’s Rhapsody (4:45)
03. Man In A Metal Cage (4:20)
04. Poison Cookies (5:06)
05. Epic (5:00)
06. Napoleon’s Puppet (5:13)
07. Sierra Morena (4:52)
08. Square Circles (5:12)
09. Red Giant (5:10)
10. Confessions of a Medieval Monument (5:43)
11. Concrete Gardens (5:03)
12. Maiden’s Wish (4:19)

zasedba:
Tony MacAlpine – kitara, klaviature, bas kitara

sodelujoči glasbeniki:
Aquilles Priester – bobni
Jeff Loomis – kitara na skladbi št. 8 (levi kanal)
Pete Griffin – bas kitara na skladbah št. 1, 4., 6., 7., 8.
Lucky Islam – bas kitarana skladbi št. 9
Sean Delson – bas kitara na skladbi št. 11

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X