Tony Mitchell: Church of Restless Soul

0 54

Založba: AOR Heaven Records
Datum izida: 28. 8. 2020
Produkcija: Tony Mitchell & Chris Clansey
Dolžina albuma: 63.41 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5/10


Tony Mitchell je glabenik in v prvi vrsti pevec, ki ga jedro ljubiteljev svetovnega hard rocka prav dobro pozna. No nemara le ne škoduje, da naredimo krajši uvod. Možakar je najbolj znan po sodelovanju s skupino Kiss of the Gypsy, ki je delovala pod okriljem založbe Atlantic Records USA/Warner Chappell. Skladbi “Whatever It Takes” in “Take This Old Heart”, veljata še danes za klasiki melodičnega rocka. Nahajata se na studijskem prvencu “Kiss of the Gypsy”, ki je izšel leta 1991. Skupina je kasneje razpadla, saj so založbe iskale nove trende in odprle vrata grunge sceni. Bend je imel že v celoti napisan drugi album, a ga ni mogel izdati. Zavoljo nezainteresiranosti založb. Tako je leta 1993 razpadel. Vendar pa je bilo to več kot dovolj da je postal Mitchell v očeh kritične javnosti čislan vokalist. Tako so ga kasneje mnogi izvajalci povabili v studio, kjer je sodeloval pri snemanju njihovih albumov.  Tako je prispeval vokal na albumu Ricka Wakemana “Return To The Centre Of The Earth” (na tem albumu mdr. sodelujeta tudi Bonnie Tyler in Ozzy Osbourne) in pel ter igral kitaro skupaj na odru z Alice Cooperjem, Alan Parsons Project, Jonom Andersonom (Yes), Tonyjem Hadleyem (Spandau Ballet) in kultnimi britanskimi art rockerji It Bites v sklopu posebne južnoameriške turneje imenovane “British Rock Symphony” leta 2000. Bil je tudi član skupine Dirty White Boyz, ki je leta 2016 izdala album “Down & Dirty”.

Leta 2018, je izdal svoj samostojni studijski album “Beggars Gold” in požel hvalospeve glasbenih kritikov. Vrhunsko kreativno formo je Mitchell obdržal tudi v nadaljevanju kariere. Samo v letošnjem letu je pripravil kar 28 novih skladb, od teh pa jih je 13 izbral za novi album, ki mu je dodelil naslov “Church Of A Restless Soul”.

Tudi na tem albumu se je Mitchell želel preprosto na polno razstreliti. Je pravi kantavtorski hard rock album. Osebno izpovedni. Brez slehernih skrivalnic. Možakar pristopa frontalno in brez dlake na jeziku. Vsekakor ga spremlja popolna apolitična  tematika in da. Ni treba mnogo ugibanj. Vsebuje natanko to kar hard rock išče. Pravi hard rock. Podebatira tudi o tegobah zlomljenih src, obenem pa odpira vrata taistemu srcu na široko za osebno prebujenje in zato deluje album (kot celota) zelo optimistično. Kot vrste dramilo. Je zelo dolg. Za hard rock album je skoraj 64 minut preprosto preveč. Vendar ni težav. Mitchell je znova spravil skupaj 13 zelo dobrih skladb, ki ponujajo tudi všečno mero aranžersko komponističnega razgibavanja, kar prinaša nujno dinamiko. Z močnimi vodilnimi idejami, pečatnimi kitarskimi frazami in seveda pompozno grabežljivostjo, ki grabi še posebej intenzivno v čutnih refrenskih napevih. Gre za album pridiganja. Kot pove njegov naslov. In več. Že sama naslovna skladba s katero se album odpre poda zanimivo opazko, ko podprejo Mitchellov vokal v refrenu spremljevalne harmonije gospelovskih zborovskih napevov. Tudi na preostanku albuma te harmonije, ki obdajajo vodilni vokal, intenzivirajo občutek glasbenikovega osebnega praznovanja. Tony Mitchell poseduje izredno prijetno vokalno barvo. Močan, izdelan, avtoritativen vokal, ki je čutno podprt z višjo ali nižjo dozo raskavosti ter razvija visoko karizmatičnost.

Mitchell se je za novi album povezal z garnizonom etabliranih imen iz sveta (dobrega) hard rocka in jim dal prosto pot, da iztisnejo iz sebe najboljše kar lahko. Na albumu sodelujejo Danny Vaughn (Tyketto) v duetu za skladbo “The Mighty Fall”, Tim Manford (Dante Fox), Neil Ogden, Paul Hume (Demon & Lawless, Dirty White Boyz), Nigel Bailey (Bailey, 3 Lions, Dirty White Boyz), The Rogues Gallery Rock Choir, Shawn Charvette in Josh Tabbie Williams (Midnite City).

In z albumom ni šale. Nosi odlično produkcijo. Živo, nikakor ne spolirano, a neverjetno organsko. Zvočna krajina je razkošna in živahna. Aranžmaji so konkretno podprti tudi z akustiko. Malo večja hiba tega albuma je sicer že kar klasično spoznanje, ko govorimo o hard rock albumih. Predolg je. Skladb je preveč. Tudi repeticij v nekaterih komadih, zaradi česar so skladbe, kot je The Mighty Fall baladni I Believe In Angels ter Sacrifice, blago lajnaste. Ne le predolge, pač pa postajajo v poslušanju naporne, saj bi bile lahko vsaj minuto in pol krajše. Zanimivo pa je, da to ne zmoti na  najdaljši skladbi albuma, mračni in tragični Killing Me To Love You. Verjetno prav zavoljo  tega, da se jedro skladbe razvija na molih. Vsekakor je ta hiba, da je album na trenutke »prebogat«, plod velike Mitchellove angažiranosti in kreativne vneme ter želje, da dostavi najboljše. Pa vseeno povzroči na mestih prej nasprotni učinek. V žanru v katerem je že davno tega povedano vse, je vredno biti v recikliranju racionalen. Točkovno najedanje gor ali dol. Glasbena substanca je stvar okusa posameznika, zato stoji presoja na vas. V slogovnem oziru bi ta album znal zanimati ljubitelje klasičnih Bon Jovi, tudi evropskih Gotthard. Zavoljo vse ujete muzikalnosti, od katere album kar razganja, pa tudi vokalnih harmonij v refrenskih napevih, zna reč vzbuditi zanimanje ljubiteljev skupine kot so Danger Danger. Od tu ni več daleč do samostojnih del Teda Poleya, pa Tokyo Motor Fist. In? Potem so streljaj stran tudi Def Leppard. A kot povedano. To je zaznavno v poslušanju na drugo in tretjo žogo, ker nosi album povsem drugačno produkcijsko sliko. Na albumu nosi posebno mesto sklepna Heaven Is Falling, ki dolguje nekaj zahvale za navdih »Kashmir era« Led Zeppelin.

Album je v vseh ozirih zelo dober, če ne kar odličen. Kot povedano, je kakšna srednje hitra ali baladna stvaritev pač odvečna, kot je tudi nekaj repeticij refrenov. Z desetimi točkami, bi tale dosežek kotiral še više. Vzdržuje pa brez dlake na jeziku visok kakovostni nivo svojega predhodnika, ki je izšel pred dvema letoma. Zato bo znova navdušil vse ljubitelje iskrene, nebrzdane in pravoverne adrenalinske hard rock naglice, ki vžiga na prvo žogo in v kateri vladajo napevi, ki v hipu zgrabijo. Album, ki je danes nekakšno oddaljeno, a logično nadaljevanje The Kiss of Gypsy zgodbe in album, ki bo navdušil privržence hard rocka oziroma kroga zgoraj naštetih skupin. Postrezite vroče.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Church Of A Restless Soul,
2. Living On The Run
3. In & Out Of Love
4. The Mighty Fall (feat. Danny Vaughn)
5. Electric
6. I Believe In Angels
7. Killing Me To Love You
8. Never Wanted Love
9. One Good Reason
10. Sacrifice
11. Shattered Dreams
12. Evil Woman
13. Heaven Is Falling

Zasedba:
Tony Mitchell – vokal, kitara, klaviature
Paul Hume – solo kitare
Tim Manford – solo kitare (Living on the Run, Electric, I Believe in Angels, Never Wanted Love & Sacrifice)
Shawn Charvette – klaviature
Neil Ogden – bobni
Nigel Bailey – bas kitara
Josh Tabbie Williams – bas kitara
Rogue Gallery Rock Choir – spremljevalni vokali
Danny Vaughn – vokal (The Mighty Fall)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki