Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Peter Podbrežnik
Kraj: Castello Scaligero / Villafranca (Verona) / Italija
Datum koncerta: 16.07.2011
Število obiskovalcev: 10
Cena karte: 36,00€
Villafranca je idilično, nekoliko zaspano italijansko mestece v neposredni bližini Verone, katero se ponaša s slikovito preteklostjo in zanimivi arhitekturnimi dosežki. Med njimi s svojim mogočnim obzidjem nedvomno najbolj izstopa grad Scaligero, ki je v modernih časih postal osrednjo prizorišče vseh pomembnejših koncertnih dogodkov. Verjetno ni nobeno presenečenje, da je mistična avra, ki obkroža to grajsko obzidje z veliko površino, namenjeno kar se da široki množici obiskovalcev, botrovalo temu, da si je legendarna ameriška melodično rockovska (zelo poenostavljena definicija njihovega glasbenega stila) skupina Toto izbrala ta kraj za snemanje koncertnega DVD-ja. Slednji naj bi izšel enkrat proti koncu tega leta.
Toto po vnovični združitvi leta 2010 delujejo v nadvse zanimivi postavi, ki poleg originalnih članov, kitarista Stevea Lukatherja ter klaviaturistov Davida Paicha in Stevea Porcara vsebuje bobnarja Simona Phillipsa, pevca Josepha Williamsa in posebnega gosta Nathana Easta na bas kitari. Zasedbo spremljata tudi spremljevalna pevca, Jenny Douglas in Mabyuto Carpenter. Dolgoletni basist Mike Porcaro, katerega je skupina med koncertom večkrat omenila in mu namenila dobre želje, se zaradi resne, zahrbtne bolezni na žalost ni mogel udeležiti turneje.
Deževni oblaki nad našimi glavami so med čakanjem na začetek koncerta večkrat zagrozili, da bodo pokvaril dobro razpoloženje in magično vzdušje, ki je viselo v zraku in čeprav je kasneje med nastopom nekajkrat začelo padati kot za stavo, je že čez nekaj minut spet ponehalo, tako da niti poletne plohe niso mogle skaziti prešernega druženja z legendarno skupino, ki je bila tega večera odlično razpoložena. Svoje je k temu gotovo prispevalo dejstvo, da so nastop nameravali zabeležiti na DVD-ju. Toto so prihod na oder z dramatičnim inštrumentalom “Child’s Anthem” pospremili na kar se da pompozen način in tako že takoj poskrbeli za brezmejno navdušenje, saj vsaka skladba z njihovega legendarnega istoimenskega prvenca še danes doživi izjemen odziv.
Vrnitev Josepha Willaimsa, ki je v skupini vnovič zamenjal utrujenega in vokalno že zaznavno opešanega Bobbya Kimballa, je ponudila svojevrstno priložnost, da Toto med koncertnimi nastopi sredi aktualne turneje ponovno dajo večji poudarek skladbam z obeh albumov na katerih je Willaims zapustil svoj pevski pečat, se pravi “Fahrenheit” (1986) ter “The Seventh One” (1988).
Že ob otvoritvenem “Till the End” je karizmatični pevec, sin legendarnega filmskega skladatelja Johna Willaimsa, kateri je na oder prikorakal s sončnimi očali, v dolgem plašču ter šalom, kateri se je skorajda dotikal tal, prepričal, da ga glasilke po vseh teh letih še vedno zelo dobro ubogajo, čeprav se je raje izogibal visokih leg, katere je v mladosti kot za šalo dosegal ter jih raje prepuščal obema gostujočima vokalistoma. Izdatno pomoč sta mu z vokalnimi spremljavami poleg Lukatherja, Paicha in Porcara nudila odlična pevka Jenny Douglas, katere se privrženci najbolj spominjajo po njenem prispevku na albumu “Tambu” (1995) ter Mabyuto Carpenter, katera sta večkrat prevzela solo pobudo. Slednja sta s svojima pevskima pristopoma najbolj izpadla na tistih skladbah, ki so vsebovale največ elementov funka, soula, jazza ter r’n’b-ja.
Seveda ni trajalo dolgo preden so se spomnili na svoj najbolj sloviti album, “Toto IV” (1982), s katerega so za začetek izvedli “Afraid Of Love” ter “Lovers in The Night”, ki sicer ne spadata med najbolj znane klasike s tega nepozabnega, večkrat nagrajenega albuma, a sta vendarle obe naletele na huronsko odobravanje. Toto so v svoji znani, perfekcionistični zvočni maniri praktično vsako izvedbo ob njenem zaključku nadgradili in jo dodatno razširili s kakšnim posebnim solističnim inštrumentalnim vložkom ali skupinskim jamom, kar je bila od nekdaj ena največjih privlačnosti njihovih koncertnih nastopov.
Številni smo se tega večera posebno razveselili nepozabne “Fahrenheit” balade “Somewhere Tonight”, katero so na krilih Williamsovega vokala odigrali še posebno doživeto in vanjo proti koncu vključili še krajši reggie jam, ki je vseboval dve zanimivi interpretaciji Bob Marley klasik, “No Woman No Cry” ter “I Shot the Sheriff”. Simon Phillips je med krajšim solo performansom potrdil svoj status enega najboljših rock bobnarjev vseh časov in nas ob zaključku svoje predstave zapustil z odprtimi usti. Izvrstna power balalda “Pamela” je kot najbolj znana klasika z albuma “The Seventh One” po pričakovanju naletela na zelo topel sprejem. Nekoliko bolj presenetljiv izbor je predstavljala “Fahrenheit” balada “Lea”, ki je za vse romantične duše med občinstvom predstavljala enega najbolj intimnih trenutkov tega večera. Med nastopom v katerem so močno prevladovale Toto klasike osemdesetih je kot osamelec izstopala odlična “Tambu” klasika “Gift of Faith”, katero je Douglasova dodatno zabelila s svojimi izjemnimi pevskimi akrobacijami. Temu je sledila slikovita klaviaturska ekstravaganca med obema tipkarskima velemojstroma, Paichom in Porcarom, katera, zaradi njunih osupljivih potez na električnem klavirju in sintetizatorjih, nobenega med občinstvom ni pustila ravnodušnega.
Osrednji, težko pričakovani trenutek za večino udeležencev koncerta pa je nastopil z izvedbo “Africa”, najbolj priljubljeno in znano Toto klasiko, katero ni potrebno na široko predstavljati. David Paich, ki tudi tokrat ni bil brez svojega nepogrešljivega cilindra, je tu suvereno prevzel glavni vokal. Nesmrtno klasiko so na zanimiv način razširili ter ji dodali vrsto fusionističnih okraskov. Svoje pa je k magiji in večjemu učinku glavnega refrena prispeval še nenadna ploha. Med zanimivimi izvedbami tega večera se je znašla tudi “Human Nature”, sicer hit Michaela Jacksona z albuma “Thriller” (1982), katero sta zanj napisala Steve Porcaro in John Bettis. Tudi na naslednji veliki hit z albuma “Toto IV” ni bilo treba dolgo čakati. “Rosanna”, kjer je glavni vokal za kratek čas prevzel Steve Lukather, je s svojim brezčasnim refrenom tudi tokrat z lahkoto navdušila staro in mlado. Lukather je med igranjem kitare ta večer deloval izjemno racionalno in v sozvočju s svojimi inštrumentalnimi pajdaši. Niti enkrat ga ni odneslo predaleč v morebitno razvelečeno solo improviziranje. Njegove težave z alkoholom so, kot vse kaže, očitno postale stvar preteklosti.
Poseben posladek za vse ljubitelje eklektične glasbe je tega večera predstavljala funk-jazzovska poslastica “Georgy Porgy” na katerem je najbolj navdušila Douglasova s svojimi soul obarvanimi pevskimi akrobacijami. Tu je tudi nastopila priložnost za bas kitarskega čudodenlnika Nathana Easta, ki je vse navzoče osupnil s svojo solo predstavo. Vrhunec večera je za številne med nami predstavljala izvedba epskega “Home of the Brave”, katerega so še dodatno razširili z zaključnim jamovskim vložkom.
V dodatku je po pričakovanju sledila izvedba edinega velikega hita, ki je manjkal v rednem delu in sicer “Hold the Line”. Tu se je članom skupine na bas kitari pridružil tudi Sam Porcaro, sin zaradi bolezni odsotnega Mikea Porcara, ki se je dobro vklopil v zaključni jam in s svojim performansom potrdil, da gre za še enega predstavnika naslednje generacije talentiranih glasbenikov. Toto koncert v Villafranci je po pričakovanju izpadel fenomenalno. Priča smo bili popolni koncertni magiji, ki jo lahko ustvarijo samo takšni mojstri zvočnega perfekcionizma in inštrumentalne subtilnosti kot so člani skupine Toto. Okoli deset tisoč ljudi, ki je tega večera napolnilo robove grajskega obzidja pa je bil lep dokaz, da še dandanes, navkljub temu da že dolgo niso dosegli odmevnega komercialnega uspeha, kot za šalo napolnijo svoje večinoma razprodane koncerte.
fotografije: Dušan Sajovic
Setlista
1. Child’s Anthem 2. Till the End 3. Afraid Of Love 4. Lovers In The Night 5. Somewhere Tonight 6. Pamela 7. Lea 8. Gift of Faith 9. Keyboard Extravaganza (solo) 10. Africa 11. Human Nature 12. Rosanna 13. Georgy Porgy 14. Stop Loving You 15. Home Of The Brave —dodatek— 16. Hold the Line
Galerija slik
