Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Vrba na Koroškem / Avstrija
Datum koncerta: 15.04.2008
Število obiskovalcev: 53
Cena karte: 30,00€
Festival obiskov Bluesiane se nadaljuje tudi v muhastemu aprilu, tokrat z nastopom Erica Martina in “njegovih” Twin Dragons (ali gre mogoče za Twin Dragons, s šcepcem Erica Martina?). Kakorkoli že, nekdaj glavno grlo ameriških rokerjev Mr. Big, dober mesece po nastopu kolege Richie Kotzena, v sebi lastnem slogu nadaljuje postopno Mr. Big osvajanje teritorija Bluesiane. Ta se je še enkrat več izkazal kot idealen poligon za brezskrbno izživljanje glasbenih zanesenjakov, mlade in stare raje, ki v bolj kot ne nespremenjeni postavi, vsakič znova eksperimentira z lovljenjem utripa zvezd svetovnega kalibra. In prav ime Erica Martina nedvomno spada v omenjeno kategorijo biserov sveta glasbe.
Smešno, a Eric Martin niti slučajno ne daje videza neke bajne rokerske zvezde. Ravno obratno. Njegovo suhljato telesce, odeto v preproste cote, deluje precej osirotelo. Uboštvo pa je lahko kvečjemu kompliment za to, kar nam je včeraj zvečer gospodič stregel v Bluesiani. Recimo temu kronično obolevanje za napadi adolescence se Ericu vidi na vsakem koraku. Predstava, ki jo je gospodič s posebnim navdušenjem izvajal pred dobro polovico stotine ljudi, je spominjal na vse kaj drugega, kot na nastop ene eminenc hard rocka. “Hvala, ker ste prišli” so bile prve Ericove besede, in po prikazanem sodeč, se je gospodič naše prisotnosti resnično veselil iz vsega srca. Verjetno celo preveč, sodeč po entuziazmu, s katerim je iz sebe med premori kot po tekočem traku stresal cenene štose raznovrstnih, bolj kot ne nezanimivih tematik. Prostora za konkretno razgibavanje v ritmiki Mr. Big uspešnic je bilo temu primerno bore malo.
Torej, je bil nastop Erica Martina katastrofa v vseh pogledih? Niti slučajno! Kljub težko prebavljivemu nastopaštvu, je Eric maloštevilno publiko po pričakovanju hitro razvnel. Renome velikega glasbenika gotovo ostaja neomadeževan tudi v letu 2008 in temu primeren je bil seveda tudi odziv, sploh ob težko pričakovanemu zvenu vseljudske cvetke To Be With You in bežnemu akustičnemu spustu v Wild World, s katerim pa je Eric bržkone samo dražil. Z majčkeno izjemo odličnega vokala, ki Ericu še vedno služi za najvišjo možno oceno, pa je to na veliko žalost in razočaranje tudi vse kar spada v kategorijo omembe vrednih trenutkov nastopa Erica Martina.
Da le ni prišlo do sitnih težav s prekrvavitvijo je poskrbela surova energija Twin Dragons. Kot popoln kontrast zgoraj omenjenega cirkuškega šarmiranja, je ostanek večera v režiji tega senzacionalnega kvinteta izpadel kot pravo razodetje, manj sicer v edukativnem smislu, kot v smislu brezsramnega oddajanja osnovnih blues rokerskih vibracij, ob katerih povečana aktivnost krvnega tlaka, v kratkih in sila nepredvidljivih intervalih, kmalu doseže vse najintimnejše predele telesa. Twin Dragons so preprosto fenomenalni. Gospoda se ponaša z zanimivim kombiniranjem dobro utečenega kitarskega briljiranja, pisanega na kožo predvsem ljubiteljem tehnično izpiljenega hard rocka, z danes že prav raritetnim izžarevanjem tradicije vokalnega bluesa. Slednji, v hecni izvedbi famoznega Nathaniela Petersona, vokalno v najpikantnejših momentih pogosto spomni celo na znameniti “falceto jodl” Howlina Wolfa. S fizionomijo, za katero dvomim, da je Nat kdaj v preteklosti prejel kakršnokoli nagrado za dizajn, postaja zunanja, že tako ojačana podoba zasedbe, tako še dodatno obtežena.
Twin Dragons z zvitim kombiniranjem značajske barvitosti skladb kot so I Ain’t Superstitious, Evil in močno razdražene Dont’ Kiss My Lips, dosegajo zavidljivo stopnjo raznovrstnosti lastnega izraza, katere vplivnost je še dodatno podkrepila popevkarska eleganca Angeline in Send Me An Angel. Tu je še vselej viharno razmerje neuničljive kitarske dvojice Hickey/Cerrone, katere spontano preskakovanje iz ostro diktiranih duelov, v umirjeno in obratno, se zdi neutrudljivo. No, v kombinaciji z Martinom celoten koncept Twin Dragons ne deluje niti najmanj tako prepričljivo. Še več, v t.i. velikem finalu večera, ki je poleg precej kekčevsko odžagane Hoochie Coochie Man, vključeval še elemente Jamesa Browna, smo bili priča kopici neokusnih eksperimentiranj, ki so prej kot na spoštovanja vredno jurišanje krvi željnih blues rokerskih bojevnikov, spominjale že na nekakšen “after party” popolnoma odklopljenih gverilcev, katerim po več mesecih žvečenja prekuhanega lubja, niti slučajno ni več jasno, za kaj se borijo.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. I Ain’t Superstitious 2. Steppin Stone 3. Angelina 4. Crossfire 5. What Goes Around 6. Evil 7. Think It Over 8. Dance With The World 9. Send Me An Angel —premor— 10. Stone Cold Lover 11. Mother’s Child 12. Break The Chains 13. Don’t Kiss My Lips —dodatek— 14.Hoochie Coochie Man
Galerija slik
