Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Tuatara
Založba: Sunyata Records
Izid: year
Trajanje: 67:48
Ocena: 4.5/5
Tuatara so sodobna inštrumentalna skupina iz Seattla, katero tvorijo člani zasedb R.E.M., Critters Buggin, Screaming Trees, The Chills in The Minus 5. Svoje nenavadno ime so si, na predlog novozelandskega basista Justina Harwooda, nadeli po nič manj nenavadnem novozelandskem kuščarju, ki velja za živi fosil. »Underworld« je že njihov osmi studijski album na katerem so vnovič na zanimiv način združili različne elemente iz sveta jazz rock fusiona, svetovne glasbe, funka, alternativnega rocka in post-rocka, se pravi, da so na njem še učvrstili svoje eksperimentalno glasbeno poslanstvo, katero so izpričali že na predhodnih dosežkih.
Njihovi zgodnji albumi so bili večinoma navdahnjeni z vplivi svetovne glasbe, vendar so se v zadnjih letih začeli vse bolj spogledovati z jazz rock fusionom in na tovrsten način še obogatili svoj že tradicionalno ‘mavričen’ zvok. »Underworld«, na katerem sodeluje tudi Pearl Jam kitarist Mike McCready, je naphan z izobiljem odlične, medsebojno raznolike inštrumentalne glasbe, ki sega od rabe izjemno dinamičnih tolkal, pod vplivom zahodne ter vzhodne svetovne glasbe, ognjevitih pihalnih in godalnih aranžmajev ter daljših ambientalnih sekcij, ki imajo kar nekaj značilnosti t.i. post-rocka. Tuatara so zelo zabaven in ritmično neverjetno razgiban band, saj večkrat presenetijo z nepredvidljivi aranžmaji in duhovitimi časovni preobrati ob katerih bodo navdušeni vsi ljubitelji eksperimentalno naravnane inštrumentalne glasbe.
Na albumu se nahaja kar dvajset kompozicij in prav vsaka izmed njih je posebna ambientalna avantura zase, ki predstavlja neponovljivo zvočno izkušnjo. »Calling the Spirits« predstavlja tolkalno obarvano, ritmično izjemno raznovrstno otvoritev z elementi plemenske glasbe, kar asociira na zvočno podporo ob plesu severnoameriških domorodcev. »Ghost of the City« predstavlja brezkompromisno združevanje elementov jazz fusiona in funka z duhovitimi saksofonskimi pasažami, ki odigrajo ključno vlogo pri kreiranju enigmatičnega vzdušja. Na »Dueling Shamans« zavladajo ritmični elementi svetovne glasbe, medtem ko razposajene saksofonske variacije vnovič poskrbijo za pomembno ambientalno popestritev. Vmesni klaviaturski aranžmaji vnesejo ravno pravšnjo dozo sofisticiranosti, da vse skupaj morebiti ne izpade preveč komplicirano.
»Streetwalkin’« je po strukturi posameznih ritmičnih meandrov in saksofonskih aranžmajev bližje energičnemu jazz fusionu s koreninami v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »The Spider Pimp« vsebuje nadvse duhovito tolkalno igro na bazi vibrafona, kar nekoliko spominja na zlate čase kultne jazz fusion zasedbe Pierre Moerlen’s Gong, medtem ko so šegave saksofonske in baskitarske variacije povsem specifične za Tuatara nadobudneže. »She Dreams of Snow«, kjer je vnovič potrebno pohvaliti impresivno delo tolkal, se ponaša s skrivnostnim in nekoliko melanholičnim ambientom, predvsem na račun godalno zasoljenih orkestralnih zaves. Stranska posledica je pravo tihožitno, zimsko vzdušje.
»Gremlin Chain Song« je še en izvrsten primerek združevanja jazz fusiona in svetovne glasbe, kjer je v ospredju duhovito razmerje med saksofonom in električno kitaro. »The Hard Swing«, kot sporoča že njegov naslov, vsebuje elemente svinga vse dokler se ne prelevi v kaotični spopad med saksofonom in ostalimi inštrumenti, vendar Tuatara na skorajda čudežen način uspejo ohraniti melodično ritmično strukturo. »Even Demons Fall In Love« ima, naslovu primeren, romantičen ambientalen prizvok, kjer se trobentaške in kitarske variacije vnovič prepletajo na izjemno subtilen način. »Enchantment« je zaznamovan z veličastnimi orkestralnimi zavesami na račun čudovitih godalnih aranžmajev.
»Descension« je post-rockovska avantura z repetativnimi ambientalnimi motivi in popolnim kitarskim minimalizmom, medtem ko so vmesni zvočni efekti in razgibana tolkala osrednji vir duhovitosti. »At The Crossroads« vsebuje disonantne zvoke apalačijskega dulcimerja, ki je glavni vir kakofonične strukture te kratke kompozicije. »Bass Beat Blues« je s petimi minutami najdaljša in morda celo najboljša kompozicija na »Underworld«, saj band na njej uspešno združi nekatere svoje najboljše zvočne prvine. Disonantne zvočne zavese, vsesplošna melanholika in kitarski minimalizem rahlo spominjajo na zgodnje Porcupine Tree, medtem ko so določene ambientalne in ritmične nianse bližje sodobnim post-rockovskim zasedbam, pa tudi pridihov jazz fusiona in svetovne glasbe ne primanjkuje.
»The Skeleton Getdown« je spet nekoliko bolj energična stvaritev z razdraženimi trobentaškimi pasažami ter krhkimi kitarskimi kapricami, medtem ko to pot skorajda najbolj navduši impresivno delo bobnov. »Snakecharmer« je ritmično genialno strukturirana skladba z izjemno zabavnimi saksofonskimi improvizacijami, ki vselej dodobra poživijo razgibano naravo »Underworld«. Na »The Creeper«, še enem magičnem trenutku albuma, je v ospredju dinamična tolkalna sekcija, medtem ko za glavno ambientalno vznemirjenje skrbijo predvsem jeznorite bas linije in razposajeni saksofon.
»El Brujo«, kar po naše pomeni čarovnik, vsebuje kot vedno živahen saksofon in minimalistične kitarske variacije, medtem ko impresivna tolkalna sekcija uspešno vzdržuje elemente svetovne glasbe. »Lost in Shinjuku«, ki bi morda bil všeč tudi flavtistu/tolkalistu Jonu Fieldu iz kultne skupine Jade Warrior, se ponaša z melanholičnim vzdušjem, medtem ko tolkala odigrajo ključno vlogo pri vzdrževanju vplivov vzhodnoazijske (v tem primeru japonske) glasbe. »Bonfires on the Avenue« je mračno razpoložena stvaritev z zamolklimi bas linijami in temperamentnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko za kanček subtilnosti poskrbijo vselej dinamična tolkala. Album se zaključi z »The Realm of Shades«, ki je naphana s številnimi minimalističnimi zvoki, medtem ko saksofon tokrat izpade skorajda depresivno
Tuatara so z »Underworld« ustvarili slogovno izjemno raznoliko inštrumentalno avanturo, ki vsebuje dovolj lucidnih aranžmajev in nepredvidljivih ritmičnih zasukov, da bo zanimiva tudi za najbolj izbirčne glasbene pustolovce. Obenem pa so se vnovič izkazali kot mojstri ustvarjanja raznovrstnih, vendar vselej intenzivnih ambientalnih nians. Vsekakor gre za izjemno zanimivo skupino, kateri bi morali večkrat prisluhniti ljubitelji eksperimentalno naravnane inštrumentalne glasbe, kakršno je najboljše poslušati na neracionalen način, se pravi z dušo in ne glavo, saj Tuatara z vsakim novim albumom presenetijo z nečim osvežilnim ter obenem prepričljivo vzdržujejo svojo nepredvidljivo naravo.
Zasedba
Barrett Martin – bobni, pokončni bas, kitara, vibrafon, marimba, klaviature, tolkala
Justin Harwood – električna bas kitara
Skerik – saksofon, sintetizator
Peter Buck (REM) – električna kitara
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Mike McCready (Pearl Jam) – električna kitara
Cedric LeMoyne – bas kitara
DJ Megman – elektronske sekvence
Produkcija
Barrett Martin
Seznam skladb
1. Calling the Spirits (2:16)
2. Ghosts of the City (4:03)
3. Dueling Shamans (3:24)
4. Streetwalkin’ (3:54)
5. The Spider Pimp (3:27)
6. She Dreams of Snow (3:29)
7. Gremlin Chain Gang (3:02)
8. The Hard Swing (3:04)
9. Even Demons Fall in Love (3:06)
10. Enchantment (2:52)
11. Descension (4:52)
12. At The Crossroads (3:07)
13. Bass Beat Blues (5:30)
14. The Skeleton Getdown (2:57)
15. Snakecharmer (2:56)
16. The Creeper (3:03)
17. El Brujo (2:27)
18. Lost in Shinjuku (3:51)
19. Bonfires on the Avenue (2:47)
20. The Realm of Shades (3:41)
