Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Anekdoten
Založba: Import
Izid: year
Trajanje: 46:20
Ocena: 4.5/5
Švedski prog revitalisti Anekdoten pripadajo tretjemu valu progresivnega rocka, ki se je na začetku devetdesetih začel na skandinavskih in ameriških tleh. Anekdoten so nase opozorili že s svojimi zgodnjimi dosežki, »Vemod« (1993), »Nucleus« (1995) ter »From Within« (1999), ki so jih potisnili ob bok rojakom Anglagard med najpomembnejše predstavnike tretjega vala progresivnega rocka ter jim med prog gurmani priborili kulten status.
Njihov ustvarjalni opus se je s prihodom 21. stoletja nekoliko upočasnil, saj so med letoma 2000 in 2010 izdali samo dva studijska albuma, medtem ko je bilo na izid »Until All the Ghosts Are Gone«, ki je nasledil imenitnega predhodnika »A Time of Day« (2007), potrebno čakati kar osem let. Anekdoten, ki so bili od nekdaj zvokovno močno vezani na progrockovsko izročilo sedemdesetih ob pogosti rabi melotrona, ‘tradicionalnih’ klaviatur in mračnih ambientalnih zaves, zaradi česar so jih številni povezovali s King Crimson, si vsakič vzamejo veliko časa za produkcijo novih kompozicij in ponavadi se jim to več kot obrestuje.
Tovstno potrpežljivo snovanje novih del se jim je izjemno obrestovalo tudi na »Until All the Ghosts Are Gone«, ki je popolnoma reprezentativen Anekdoten album z vsemi specifičnimi zvočnimi pritiklinami na čelu z melanholičnimi melotronskimi planjavami v režiji klaviaturistke/violinistke Anne Sofi Dahlberg ter kitarista/klaviaturista/pevca Nicklasa Barkerja, ki je znan tudi po svojih stranskih projektih Morte Macabre ter My Brother The Wind.
Vselej precej mračni in fatalistični Anekdoten so vedno nekoliko spominjali na klasične King Crimson s konca šestdesetih/začetka sedemdesetih, prihod flavtista Gunnarja Bergstena na »A Time of Day«, ki si je očitno vzel za zgled Mela Collinsa, pa je ta občutek še poglobil, kar je zaznavno tudi na nekaterih novih kompozicijah. Tokrat so namesto Bergstena na flavti in saksofonu v vlogi gostujočega glasbenika angažirali kar kultnega Thea Travisa, ki je po sodelovanju s Stevenom Wilsonom postal precej navdušen nad različnimi mračno usmerjenimi projekti. Tovstno sodelovanje z enim izmed najbolj iskanih pihalistov v sodobnem progu je seveda posamezne kompozicije zvokovno še oplemenitilo in večina rezultatov je naravnost fantastičnih.
Vseeno sta Barkerjev vokal in pevska asistanca basista Jana Erika Lijeströma, ki je s svojimi gostimi bas linijami od nekdaj pomemben zvokovni faktor tega kultnega banda, dovolj specifični, da prej omenjena zvokovna sorodnost z velikani progresivnega rocka ni pretirana. Poleg tega je tudi na novem Anekdoten dosežku dovolj tistega specifičnega skandinavskega melosa, ki je popolnoma drugačen od anglosaksonskega in keltskega, kakršen je bil značilen za zgodnje King Crimson.
Otožni aranžmaji so izjemno lepi in ganljivi, še posebno sredi daljših inštrumentalnih sekcij, kjer se jim pridružijo Barkerjeve neutolažljive kitarske variacije, medtem ko ambientalna mračnost ne vsebuje tiste brezkompromisne, peklenske narave, kakršna je značilna za King Crimson ali Van Der Graaf Generator. Anekdoten se tudi na »Until All the Ghosts Are Gone« dostikrat prepustijo različnim psihadeličnim odklopom, ki pa v njihovi režiji še vedno izpadejo precej melodično, saj so (v nasprotju s svojimi velikimi britanskimi vzorniki, ki so na tem področju vedno vzdrževali tehtnico) ponavadi dajali prednost melodičnim elementom pred tehnično zapletenim improviziranjem.
To pomeni, da je »Until All the Ghosts Are Gone« nadvse poslušljiv album tudi za tiste, ki niso vselej razpoloženi za razne avantgardne odklope in nepredvidljivo improviziranje, kar dokazuje že otvoritvena, epska skladba »Shooting Star«, kjer se lahko sliši tudi nekaj Opeth vplivov, kar niti ni tako nenavadno glede na gostujočo prisotnost Pera Wiberga, nekdanjega klaviaturista prej omenjene progmetalske senzacije. »Get Out Alive« je skladba polna nepredvidljivih ambientalnih preobratov, eteričnega petja in čudovitih simfoničnih aranžmajev, medtem ko zmagoslavje melotronskih planjav ob podpori pastoralnih pasaž nekoliko spomni na King Crimson mojstrovino »In The Wake of Poseidon«, kar bo zagotovo vzradostilo vse nostalgike.
Romantični »If It All Comes Down On You« se odpre s presunljivimi pasažami na kitari in flavti, medtem ko melotronsko zaledje ter Barkerjevo psihadelično začinjeno petje ustvarjata izjemno prijetno vzdušje, kar bo marsikaterega poslušalca zazibalo v ugodno zamaknjenost. »Writing on the Wall« je pravcata melotronska drama, podkrepljena s strupenimi bas linijami in melanholičnimi kitarskimi pasažami, kar se s pomočjo Barkerjevega eteričnega petja še stopnjuje in z vmesnimi solističnimi variacijami doseže epske dimenzije.
Naslovna mojstrovina, ki zveni kot, da bi bila ustvarjena na začetku sedemdesetih, je zaznamovana s hipnotično flavto ter psihadelično usmerjenim vokalom s čimer se vzdržuje magična, pastoralna melodija. Edino delo na albumu, kjer Anekdoten brez zavor demonstrirajo izobilje divjega, udarnega improviziranja, kakršno je bilo bolj značilno za njihove zgodnje dosežke, je zaključni inštrumental »Our Days Are Numbered«, kjer zaradi zamolklih, poltonskih kitarskih rifov in nasršenih bas linij zavlada duh King Crimson klasike »Red« (1974), pri čemer pomembno vlogo odigrajo tudi Travisove vselej duhovite in prebrisane saksofonske improvizacije.
Anekdoten so z »Until All the Ghosts Are Gone« ustvarili izvrsten album, ki spada v vrh njihovega dosedanjega ustvarjalnega opusa in je grajen popolnoma po željah dolgoletnih privržencev, tako da se je dolgo čakanje na nov studijski dosežek več kot splačalo. Švedski mojstri so z leti dozoreli v še boljše skladatelje in aranžerje kot prej, kar se najbolj sliši med daljšimi inštrumentalnimi sekcijami, kjer je, poleg ravno pravšnje mešanice eksperimenitranja in melodičnosti, zaslediti povečano predrznosti in spontanosti kot v preteklosti, medtem ko je Travisova flavta pogostokrat eden izmed redkih faktorjev pozitivizma sredi vladavine mračnih ambientalnih planjav. Za vse tiste, ki že predolgo čakajo na studijsko vrnitev King Crimson bodo novi Anekdoten z »Until All the Ghosts Are Gone« zagotovo prišli kot naročeni.
Zasedba
Nicklas Barker – vokal, kitara, melotron, klaviature
Anna Sofi Dahlberg – melotron, violina, sintetizator, spremljevalni vokal
Jan Erik Liljeström – bas kitara, spremljevalni vokal
Peter Nordins – bobni, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Per Wiberg (ex-Opeth) – klaviature
Theo Travis (Steven Wilson) – saksofon, flavta
Marty Wilson-Piper (The Church, All About Eve) – kitara
Produkcija
Anekdoten
Seznam skladb
1. Shooting Star (10:10)
2. Get Out Alive (7:32)
3. If It All Comes Down to You (5:52)
4. Writing on the Wall (9:03)
5. Until All the Ghosts Are Gone (5:07)
6. Our Days Are Numbered (8:36)
