Avtor: Jernej Vene
Izvajalec: Johnson, Eric
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 51:12
Ocena: 4.5/5
Nekateri poznavalci ga uvrščajo med najbolje eminentne predstavnike kitarske glasbe nasploh. Teksaški kitarist Eric Johnson je mojster in samosvoj zvočni slikar. Njegove albume vedno pričakujemo z velikimi očmi in ušesi tudi zato, ker izhajajo poredko. Kljub temu, da je postal znan s ploščo Tones leta 1986, je na sceni od sredine sedemdesetih let in v tem času je nanizal samo šest studijskih plošč, kar priča o izredni nagnjenosti k popolnosti. Na Up Close mu pomagajo nekateri stalni sodelavci, vsebuje pa tudi nekaj znanih gostujočih nastopov.
Eric Johnson je bil rojen v Austinu v Teksasu 17. avgusta leta 1954. Bil je najmlajši med petimi otroki, starša pa sta jih močno glasbeno vzpodbujala. Mladi Eric Je že pri treh letih kazal zanimanje za glasbo, pri petih se je učil igrati na klavir, pri osmih pa je že sam skladal manj zahtevne kompozicije. Ko je starejši brat leta 1964 prinesel domov električno kitaro in ustanovil ansambel, se je Eric zatrdno odločil, da bo tudi on kitarist. Petnajstletni Johnson je bil navdušen nad vsemi mojstri rock kitare iz šestdesetih let. Mednje sodijo Eric Clapton, Jimmy Page in Jeff Beck, njegova največja ljubezen pa je bil blues in jazzovski velikan Wes Montgomery. Eric Johnson je nemalokrat samega sebe okregal, ker ni dlje časa resno hodil v glasbeno šolo. Kljub temu, da ne bere tekoče notnega zapisa, pa ima privzgojen absolutni posluh, s katerim si lahko zelo dobro pomaga. Kot član raznoraznih lokalnih bendov je svoje znanje izpopolnjeval v sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let.
Kitarsko srenjo z vsako ploščo navduši tako po izraznosti glasbe kot po navdušenju, s katerim jih odigra. Ravno zato Eric Johnson prepriča mariskaterega mladega kitarista, da ga v hipu vzame za svojega. Na naslednico albuma Bloom smo morali čakati pet dolgih let, vendar se je čakanje izplačalo s še bolj prefinjeno obdelavo glasbenih zamisli in njihovega izpolnjevanja.
Bolj kot kdajkoli prej se je čakanje izplačalo. Up Close je delo zrelega, izpovedno močnega in zanesljivega umetnika. Ob zelo sposobno izkoriščenih načelih pisanja skladb, preko imenitne glasbene in tonske izvedbe, do minuciozno premišljenega nabiranja podrobnosti, je Eric Johnson na njej pokazal še nekaj. Pozorne poslušalce je odvrnil od poslušanja kitarskih pirotehničnih akrobacij, ki jih sicer ne manjka, namesto tega pa jih raje usmerja v poslušanje celotne strukture skladb, kar je edini cilj in pomen glasbe kot take. Nevidni dotiki njegovih sporočil puščajo na predanih poslušalcih pozitivne in osvobajajoče sledi, ki jim kmalu podležejo vedno večji krogi kvalitetne glasbe željni odjemalci. Eric Johnson je pozoren poslušalec zvočnih svetov, ki ga obkrožajo, zna jim prisluhniti in njihove zgodbe preliti v lasten izraz. Tehnično gledano je celo tako zagnan, da tudi pri snemalni tehniki in glasbeni opremi ničesar ne prepušča naključju. Ko je čas za glasbo, mora biti v tem primeru vse na najvišji ravni. Zato tudi ponuja tako dodelane plošče. Naj bodo to melodije, oziroma solo točke preko celotnega kitarskega vratu, legato linije, ki jih polaga eno na drugo ali odprti in svetli akordi.
Dolg premor je nastal predvsem zato, ker je Johnson ploščo že dvakrat posnel skoraj do konca, a si je obakrat premislil in začel snemati znova. Kot izrazit in zahteven perfekcionist si je take poteze lahko brez dvoma privoščil, ne da bi moral zanje komurkoli odgovarjati. Rezultat je slišen na plošči Up Close, ki zagotovo opravičuje sloves ene najbolj pričakovanih kitarskih plošč zadnjih let. Med sodelavci moram omeniti Johnsonovo stalno ritemsko ekipo, ki jo sestavljata basist Roscoe Beck in bobnar Tommy Taylor. Nedvomno je Eric Johnson kot multiinštrumentalist in kitarski virtuoz ter spodoben tenorist pokazal že dovolj, da ga v zgodovino glasbe zapiše tudi kakšna prava kronika in ne samo specializirane kitarske revije, v katerih je že v osemdesetih pobiral sama prva mesta. Ne samo, da je ponovno obelodanil svojo izredno nadarjenost in sposobnost pretoka idej v note in prste, vêlik je tudi v izredni sposobnosti doziranja okusa. Zavedanje, da je eden najboljših v svojem poslu, gotovo prinaša velike obremenitve ob novih dokazovanjih. S premišljenim pristopom k vsem vidikom ustvarjanja glasbe Eric Johnson slika zadovoljne nasmeške poslušalcem, sodelavcem in, ne nazadnje, tudi sebi. Plošča je stilno raznolika, Johnson blesti v inštrumentalih Vortexan, Fat Daddy in zasanjanemu Gem. Skladba Texas Mikea Bloomfielda in Buddyja Milesa, je nastala leta 1968, ko sta sodelovala v skupini Electric Flag. Tokrat Ericu Johnsonu pomagata legendarni Steve Miller in brat pokojnega Stevieja: Jimmie Vaughan.
V Brilliant Room poje teksaški rojak Malford Milligan, sicer iskan pevec na turnejah nekaterih znanih glasbenikov. Ne manjka poklon rodnemu mestu, v katerem mu pomaga bluesovski kitarist in pevec Jonny Lang. Njegov naslov je Austin.
Ob glasbi z nove plošče Up Close mora kloniti še tako zagrizen nasprotnik vesoljske kitarske tehnike, violinskega zvoka in duha vseh mojstrov, ki so že davno odšli.
Zasedba
Eric Johnson – kitara, glas
Roscoe Beck – bas kitara
Sonny Landreth – kitara
Jimmie Vaughan – kitara
Jonny Lang – kitara, glas
Malford Milligan – glas
Steve Miller – glas
Barry “Frosty” Smith – bobni
Tommy Taylor – bobni
Produkcija
Eric Johnson, Richard Mullen
Seznam skladb
1. Awaken 1:05
2. Fatdaddy 2:44
3. Brilliant Room 3:53
4. Texas 6:02
5. Gem 4:09
6. Traverse 1:18
7. Austin 4:01
8. Soul Surprise 6:11
9. On the Way 3:09
10. Arithmetic 4:32
11. The Sea and the Mountain 1:50
12. Vortexan 3:04
13. A Change Has Come to Me 5:19
14. Change – Revisited 1:39
15. Your Book 1:50
