Kraj: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum koncerta: 12.02.2012
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 15,00€ (predprodaja) / 18,00€ (na dan koncerta)
Pet ljudi pred prizoriščem ob uri, za katero je bil napovedan koncert, ni obetalo nič dobrega. Očitno se bo nadaljevala tradicija (neupravičeno) slabo obiskanih koncertov v Orto baru, sem si mislil. S tem dejstvom ni sicer nič narobe, kar se tiče glasbene izkušnje, posledice takšnega stanja, pa gotovo niso po godu organizatorja. Vrste dogodek, kot je nastop skupine Deafheaven, bi moral biti, po mojem mnenju, deležen veliko večje pozornosti glasbenih navdušencev. Tak klavrn obisk pa ga nehote spremeni v pravo domačno, skorajda že vaško izkušnjo, pristnega nizanja “Kmetskih slik” Janka Kersnika.
Tokrat so se nam v omenjenem klubu predstavili Italijani Hierophant in Američani Deafheaven. Prvi so predstavniki, v zadnjem času kar popularnega žanra, mešanice crusta in sludgea, kjer imajo tudi v svetovnem merilu naši zahodni sosedje renomiranega predstavnika, skupino The Secret na katere Hierophant ob poslušanju, kar močno spomnijo. Tako nisem bil preveč presenečen po koncertu, ko mi je kitarist zasedbe povedal, da igra tudi pri The Secret. Hierophant so tema dvema osnovnima elementoma, dodali še ščepec black metala in punka. Tako, da je celotna godba prav neverjetno poslušljiva in melodična, z besnečimi vokali. Vidi pa se jim tudi, da resnično uživajo na odru in to energijo znajo prenesti tudi na obiskovalce ne glede na to koliko jih je. V svoji kratki karieri, obstajajo namreč od leta 2009, leta 2010 pa so izdali istoimenski studijski album.
Koncert se je začel z enourno zamudo in še dobro, da je bilo tako, saj se je na prizorišču prikazalo med dvajset in trideset ljudi, kar je bilo nekako dovolj za začetek. Italijani so od prve do zadnje minute na odru delovali suvereno, morebitno tišino med komadi pa so pametno zabrisali z brnečimi kitarami. Vse skupaj je dalo potem občutek nekakšne enovitosti, saj kakšen plosk in pol minute odmora ne bi naredili veliko dobrega. Zvok je bil v bistvu čisto soliden, zelo glasen, na splošno kar primeren za ta večer. Včasih sem mogoče poglešal malo več kitare, vendar so to samo detajli. Pevec je v “krastovski” maniri blestel na odru, skupina pa mu je sledila z zelo dinamičnim nastopom. Sicer pa je tudi sama glasba takšna, da se človekov duh brez težav dvigne. Njihov nastop je bil kratek, a sladek in z veseljem smo pričakovali “headlinerje” Deafheaven.
Ameriški bend je na sceni od leta 2010 in v tem kratkem času jim je uspelo izdati za moje pojme vrhunski prvenec Roads to Judah. V enciklopediji Metallum pravijo, da igrajo post black metal, s čimer bi se kar strinjal. Fantje so skočili na voz, ki ga je pognal francoski bend Alcest vendar pa bi jih težko, razen v redkih elementih primerjal z njimi. Bolj sorodni so kakšnim Wolves in The Throne Room ali Krallice. Vendar zgolj podobni, rekel bi lahko da so se razvijali vzporedno s temi skupinami in v procesu razvili zase značilen zvok in pristop. Na nekaterih slovenskih forumih so me presenetili in malo razočarali komentarji uporabnikov, da to se pa že ne posluša, ker delujejo na videz, kot “hipsterji”. Priznam, pobje imajo svojevrsten zunanji videz. Ker pa se glasba posluša z ušesi in ne očmi ob dejstvu, da imajo Deafheaven na internetu nekaj slik v ne “trv-kvlt” oblačilih, pa človeka ne bi smel odvrniti od poslušanja glasbe.
Kakorkoli, prišli so na oder, v rekordnem času skalibrirali inštrumente, kar sem pospremil s privzdignjenimi obrvmi, saj igrajo kompleksno glasbo. Skrb pa je bila povsem odveč. Z izjemo prvih treh minut, ko sem se še privajal na zvok, ki je bil zopet zelo intenziven z močnimi bas bobni, se je zame začel “izventelesna” izkušnja. Dejstvo, da imajo samo en album s štirimi komadi, jim v tem primeru štejem v dobro, saj sem poznal vse momente v sami glasbi z vsemi obrati in zasuki do potankosti. To slabo uro kolikor je trajal koncert sem nekako “prelebdel” v dvorani. Ni me motilo niti majhno število gostov, niti včasih slabo slišna melodija iz kitare. Glasba se premika od počasnih ambientalnih momentov z močnimi kitarami v izbruhe melodije in agresije ter znova povrne nazaj v melanholičnost. Trenutke v delih skladb z največ agresije popestri bobnar s pravilno odmerjenim vpletanjem bas bobna, ki s svojo plazovito viharnostjo konkretno premeša in premešča notranje organe človeškega telesa. Verjetno vsak obiskovalec ne bo opisal tega na ta način, ampak mene je stvar popolnoma odpeljala. Po zaključku regularnega koncertnega repertoarja, so na naše pozive odigrali še en “we want more” komad, kar je po pevčevih besedah redkost in tako sem se lahko vrnil nazaj v Houston na Zemlji. Svojo tresavico, pa sem pomiril lahko šele čez dobre pol ure. Po koncertu me je presenetil tudi odziv obiskovalcev, katerih 80% je kupilo ali zadnjo ploščo skupin, zgoščenko ali pa majico, kar gre sprejemati z odobravanjem v najvišjem pomenu te besede.
Vsekakor je lahko prav slehernemu polnokrvnemu občudovalcu, tako alternativnega black metala, kot tudi drugih žanrov metala žal, da se ni udeležil dogodka, za kakršnega ne dobiš mnogo priložnosti, da bi se pojavil na naših odrih, a to že ni več umestni prostor, da bi vam držal modro pokrivalo morale. Hierophant, Deafheaven in obiskovalci smo v Orto baru nedvomno zmagali.
Galerija slik
