Izvajalec: Zombie, Rob
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Trajanje: 38:45
Ocena: 1.2/5
Shock rock je pogruntavščina, s katero si je veliki Alice Cooper že v sedemdesetih ustvaril ime, številni pa so mu nato sledili, da bi zaslužili kak lastni fičnik ter z ličili pridobili malce več občinstva kot če bi bili brez dodatne krame in teatra na odru zgolj z glasbo. Vseeno se je v nekaj desetletjih nanizalo kar nekaj presežnih imen, ki so žanr ohranila pri življenju, poleg enfant terribla rockovske glasbe in v isti sapi presežnega intelektualca in provokatorja Marilyna Mansona pa je tu nedvomno tudi pedenj prostora za nekdanjega frontmana zasedbe White Zombie, Roba Zombia. Manj zaradi intelekta v besedilih ter nadstandardov vrhunske glasbe kot zavoljo izpričanega talenta za filmsko ustvarjanje ter za dosledno izkazovanje svoje globoke afekcije do kadavrov, peklenščkov ter vsega, kar pritiče pravemu tradicionalnemu horrorju. Štiri dni po premieri finalnega filma pokojnega Davida Lyncha ter Roba Zombia, filma Lords Of Salem, pa je luč sveta tako ugledal že Robov peti solo glasbeni projekt, plošča Venomous Rat Regeneration Vendor.
In prvi dražej za množice bi znalo biti dejstvo, da je po tem, ko je v skupino zvabil nekdanjega kitarista David Lee Rotha in po svoje odrskega rivala ter konkurenta Marilyna Mansona, nadarjenega Johna 5, je v skupini našel delo še za nekdanjega Mansonovega bobnarja Kennetha Roberta Wilsona ali bolj poznanega kot Ginger Fisha. Zadnjo omembo si zasluži še nekdanji član zasedb Amen in Wednesday 13, basist Matt Montgomery alias Piggy D. in takoj postane jasno, da je Robu uspelo popleniti dobršen del sodobnega odrskega teatra, še posebno pa se zdi, da je sklenil stopiti po poti človeka, ki nosi danes plaketo poosebljenega rockerskega Satana, gospoda Marilyna Mansona. In ta pot se sliši tudi glasbeno, dragi moji!
Otvoritvena filmska špica in po cenenem B-rate horror intru nastopi čas za onanijo v prazno. Teenage Nosferatu Pussy je mansonovski približek, kjer kitare ne zvenijo drugače od že slišane forme MM-a, vmes je malce Hammond sounda in koketiranja z Deep Purple zvokom, bobni in bas pa so rahlo omledni in prekleto postani. Že na prvi skladbi, ki jo je Zombie promocijsko predstavil na 10-palčni plošči, ki je bila vtisnjena na reverzne obrate (mar je upal, da bomo res nasedli in verjeli temu, da je glasba satanska in baje zatorej zmore uročiti vsakogar?), je jasno, da nekaj ne štima kar se besedilne teže tiče. Rob oddrgne vrtčevske rime in pusti bore malo vtisa. Malce več potence pokaže nadaljevanje s prvim singlom Dead City Radio And The New Gods Of Supertown, na katerem je orgel še več, kitare in ritmika pa ostanejo na isti ravni, Rob pa naklada in naklada s svojim južnjaškim naglasom, vmes pa se tlačijo sempli, ki nimajo ravno prav dosti opraviti s samim komadom. OK, dva zgrešena strela še ne pomenita avtomatičnega odpisa. Je res, da je za vsako stvar potrebno malce ogrevanja, po grotesknem sranju skladbe Revelation Revolution pa postane vse že precej omejeno in klavstrofobično ozkogledo, razen skrajnih goth zabavljačev pa ob rockerskem poskusu hitizacije, ki se izkaže zelo zgrešena in brutalna, a na bizarno prazen način, Rob Zombie pa postane ravno pravšnji kandidat za otvoritveno dejanje novodobnih pocarjev in nekdanjih asov Bon Jovi. Theme For The Rat Vendor pa grotesko preseka z malce sitarske meditacije in orientalske sprostitve, po kratkem inštrumentalu pa se Scoobie Doo pravljica nadaljuje s skladbo, ki ima potencial, da dobi oznako najbolj brezvezno poimenovanega komada tega desetletja – Ging Gang Gong De Do Gong De Laga Raga, Zombie pa v vse vmeša še malce cenene pornografije in vonja po postanih zjahanih mednožij lokalnih cander, kar so Rob Zombie in kompanjoni očitno postali. Ne vem, a vse spomni na razočaranje ob poslušanju The Stooges albuma Weirdness, po katerem sem začel dvomiti, da so to isti tipi, ki so bili sposobni spisati Raw Power. Rock And Roll (In A Black Hole) je industialno nadaljevanje, na štanci pa se najde nov odmerek dreka, refren pa je edino, kar temu komadu da še malce jajc, a so še ta sposojena od Marilyna Mansona. Fak!
Ko sem mislil, da mora biti slehernega mučenja enkrat konec, Rob poseže po malce več zagona, kateremu po šusu, ki veje iz zvočnikov, nič ne manjka, ko pa prisluhnete besedilom tekstom, vam je žal, da ne dojemate Ken lee angleščine na enak način, saj je vse zgolj zaradi forme same, vsebine pa je bore malo. Behold, The Filthy Creatures! Edino zaključna solaža v maniri klaviturnega obračuna z vsem se izkaže za okusno, drobec dobrega pa se pod tono koprolitnega izmeta najde tudi v nadaljevanju, v skladbi White Trash Freaks, nakar doživim prvo in doslej edino potešitev. Rob Zombie si za izziv postavi visoke standarde, predelati pa se odloči skladbo We’re An American Band, ki so jo že pred davnimi decenijami spisali ndarjeni glasbeniki skupine Grand Funk Railroad. Tokrat komad dejansko zazveni prav in okusno, Rob pa da poleg kravjim zvonovom prostor tudi svoji parafrazi vokalov, ozaljšanim tokrat s peklenskim bevskom, ob slišanem pa se prvič dejansko zabavam! A kaj, ko so vse dobre stvari prekratkega daha in se enkrat zaključijo. Lucifer Rising je rammsteinovski standard na Rob Zombie liriki, stampedo neprepričljivega soničnega posiljevanja in siljenja pa dere kot sonični udar mimo srca in sočutja mojega peresa. Tudi The Girl Who Loved The Monsters ne postreže z ničimer, kar ni izsral Hellbilly Deluxe ali pa katerikoli že psneti ali slišani plošček zombificirane diskografije nekdaj impozantnega frontmana, po kratkem in obskurno odrezanem komadu Trade In Your Guns For A Coffin pa s predlaganim celo soglašam, v upanju, da so fantje iz zasedbe za kratek čas res pripravljeni vnovič lesti v grob. Vem, da upam preveč, saj kadavri v svetu Roba Zombia vztrajno vstajajo od mrtvih, temu primeren pa je zategadelj tudi ustvarjalni zadah iz njihovih pljuč in nedrij.
Venomous Rat Regeneration Vendor v ničemer ne odstopa od matrice že slišanega in že videnega, že po prvem poslušanju malce več kot polurne plošče pa postane jasno, da je Rob ostal znotraj okvirjev lastne šablone horror karikiranja, karikatur, risank, hribovskih vizij apokalipse, Pekla in redneckovskega neintelektualiziranja, glasba pa je temu primerno omejena in nenaklonjena eksperimentiranju ali razvijanju malce bolj polnih komadov. Če poenostavimo – veliko je poskusov in napak, brezveznega štancanja v prazno, kiča in golega stremljenja po zabavi in naivnem pridihu party rocka, s katerim pa se iz takta v takt tudi krha podoba nekdaj hvaljenega tekstopisca ter glasbene ikone, ki je na zemljevit ustvarjanja z velikimi črkami vpisal skupino White Zombie, kot kaže pa mu je po odhodu na svoje ob vseh stranskih preokupacijah in trudu, žal, očitno zmanjkalo sape za glasbeno potentnost in ustvarjanje. Tokrat s strupeno podgano lahko nahrani le skrajno obsedene oboževalce, ki ga ne bodo sodili preostro, novih fanov pa s svojim petim kupčkom fekalij ne bo prepričal, pa čeprav so posute s sladkimi orglami, hitoidno missoidnimi štikelci in obešenjaškim smislom za nekvaliteten in cenen humor. Ob slišanem me je minila tako volja do smeha kot tudi do nadaljnega poslušanja plošče, ki ima le eno svetlo stran – mučenje se zaključi po že dobre pol ure. Iskreno povedano je na tem svetu le en popoln nov kandidat za zaljubljanje v to ploščo – Izi iz TV dober dan. Saj veste: “Če hočeš, da se ljubiva nocoj, daj mi kilo dreka, pa bom tvoj!” Dragi Izi tu je kar nakladalka, pa si postrezi!
Zasedba
Rob Zombie – vokal
John 5 – kitara, spremljevalni vokali
Piggy D. – bas, spremljevalni vokali
Ginger Fish – bobni, tolkala
Produkcija
Rob Zombie
Seznam skladb
- Teenage Nosferatu Pussy
- Dead City Radio And The New Gods Of Supertown
- Revelations Revolution
- Theme For The Rat Vendor
- Ging Gang Gong De Do Gong De Laga Raga
- Rock And Roll (In A Black Hole)
- Behold, The Pretty Filthy Creatures!
- White Trash Freaks
- We’re An American Band (Grand Funk Railroad cover)
- Lucifer Rising
- The Girl Who Loved Monsters
- Trade In Your Guns For A Coffin
