Izvajalec: Johnson, Eric
Založba: Capitol Records
Izid: year
Trajanje: 58:29
Ocena: 5/5
Ko so rock eminenco Georgea Lyncha vprašali, katerega kitarista bi si izbral, če bi bil lahko en dan muha na steni njegovega studia, je brez oklevanja odgovoril: Eric Johnson. Lynchevemu navdušenju se ne gre čuditi, saj velja Johnson kljub nekoliko manj zvenečemu imenu v glasbenih krogih za enega najuglednejših kitaristov na planetu. Je virtuoz, ki ga cenijo tudi in predvsem virtuozi, o čemer pričajo številne naslovnice kitarskih revij in spoštljive pohvale tako manj kot bolj poznanih kolegov. Čeprav njegova motivika črpa navdih iz nadvse širokega instrumentalnega spektra, ki se giblje od jazza, new agea, rocka pa vse do bluesa in countrya, ta kljub temu vseskozi ohranja povsem značilno in dobro prepoznavno svojstvenost.
Prva stvar, ki nas pritegne pri Johnsonu je zvok njegove kitare. Gre za ušesom nadvse prijetno in violini podobno mešanico mehkobe Stratocasterja in premišljene uporabe delaya, ki se kakor ovijalka prepleta z avtorjevo sofisticirano glasbeno mislijo. Johnsonov prefinjen zvok, za katerim se skrivajo desetletja raziskovanja in eksperimentiranja, velja v sodobni glasbi za posebnost, bil pa je tudi eden od razlogov, da je album Venus isle nastajal skoraj šest let. Toliko je namreč minilo od izida predhodnika Ah via musicom, kjer najdemo Ericov doslej največji hit Cliffs of Dover, za katerega je leta 1991 prejel tudi Grammya. V kategoriji za najboljši rock instrumental je tistega leta suvereno pometel s konkurenti, med katerimi so bili velikani Allmann brothers, Rush in Yes. Najbrž so bila prevelika pričakovanja kriva, da Venus Isle, ki je izšel leta 1996, kljub očitnim kvalitetam, ki so odsevale Johnsonovo rast v tehničnem, producentskem in aranžerskem smislu, ni ponovil tega uspeha, zaradi česar se je kitarist razšel z založbo Capitol Records. A to leto je bilo za Erica vse prej kot neuspešno, saj ga je Satriani povabil na ameriško turnejo prve inkarnacije zdaj že legendarnega projekta G3, katere posledica je bila platinasta plošča in izdaja DVDja G3: Live in concert.
A vrnimo se k Venus Isle. Gre vsekakor za zrel in tako duhovno kot glasbeno zaokrožen album, poln meditativnih vtisov in razpoloženjskih krajin, ki trkajo na dušo najbolj izbirčnih glasbenih sladokuscev. Po naslovni skladbi, v uvodu katere lahko občudujemo vokalne sposobnosti vsestranskega Amita Chatterjeeja, sledi otožna Battle we have won, nato pa nekoliko živahnejša All about you, kjer se Johnsonu na vokalu pridruži debelušni Christopher Cross, katerega kariero je v začetku osemdesetih pokopal prihod MTVja in glasbenih videov. Za začetnicami bluesersko obarvanega instrumentala SRV se seveda skriva hommage velikemu Stevieju Rayu Vaughanu, teksaški legendi, ki je leta 1990 tragično preminul v nesreči s helikopterjem. Instrumental, s katerim je Johnson žel bučne aplavze na G3 turneji in s tem vzbujal nelagodje pri Satrianiju, ki je moral nastopati za njim, je s kompozicijskega vidika najbližje tistemu, kar bi lahko označili za hit. Vsebini primerno se na gostujoči kitari tokrat pojavi Steviejev brat Jimmie Vaughan, a je njegove solaže mogoče brez težav razločiti od Ericovih mojstrovin. Violinski motiv skladbe Lonely in the night nadvse spominja na Eleanor Rigby, vse podobnosti z Beatli pa se razblinijo v drugem delu, ko vokal nadomesti bliskovita kitara z arpeggi v slogu Malmsteena. Jedro albuma bi lahko iskali v instrumentalih Manhattan, Camel’s night out in Song for Lynette, ki poleg kompozicijskega razkrivajo tudi tehnično mojstrstvo Johnsona, sklep pa v rokersko obarvanih skladbah Pavilion in Venus reprise, ki vsebinsko zaokrožita ta veličasten album.
Venus isle bi torej brez težav uvrstili v kategorijo najbolj podcenjenih rock albumov preteklega desetletja. Za njim se poleg izjemnega in v glasbeni industriji edinstvenega občutka za glasbo skrivajo leta trdega dela in iskanja pravega zvoka. Johnson si je med dolgim raziskovanjem in “navijanjem” različnih ojačevalcev precej poškodoval sluh, a še vedno ne toliko, da njegovo uho med procesom ustvarjanja ne bi zaznalo tudi najmanjših odstopanj od zastavljenega ideala. Njegovo pikolovstvo še najbolje opisuje pričevanje nekaterih tonskih tehnikov, ki so vedeli povedati, da je mojster vzrojil že, če so njegove efekte napolnili z baterijami napačne znamke, saj naj bi tako skazili celotno zvočno sliko. Ko so Johnsona vprašali, zakaj je Venus isle nastajal tako dolgo, je ta odgovoril, da se ni hotel ponavljati in da je iskal nove izrazne poti ter medtem skušal ohraniti pristop perfekcionista. Gre torej za glasbenika, ki kljub precej dolgi karieri nima zavidljivo obsežne diskografije, a lahko obenem ugotovimo, da so vsi njegovi albumi natančno premišljeni in v vseh pogledih izpiljeni do popolnosti. Za tako popolnost pa je potreben čas.
Zasedba
Eric Johnson – kitara, vokal
Kyle Brock – bas (1,2,4,5,6,7,10)
Roscoe Beck – bas (3,9,11)
Chris Maresh – bas (8)
Tommy Taylor – bobni
Bill Maddox – bobni(8)
Steve Barber – synthesizer
Produkcija
Eric Johnson, Richard Mullen
Seznam skladb
1.Venus Isle
2.Battle we have won
3.All about you
4.SRV
5.Lonely in the night
6.Manhattan
7.Camel’s night out
8.Song for Lynette
9.When the sun meets the sky
10.Pavilion
11.Venus reprise
