Izvajalec: Grimes
Založba: Arbutus Records
Izid: year
Trajanje: 48:04
Ocena: 4.5/5
Danes je bolj kot glasba izvajalcem pomemben pomp. Bolj ko se polnijo rumene strani, bolje se njihovi albumi in koncertne vstopnice prodajajo. Dejanja so plehka, cenena in bi »navadnemu smrtniku« omogočila nekajmesečni oddih v Polju, glasbenike pa le še dodatno okitijo s slavo, občudovanjem in dobičkom. Takšno taktiko so (žal) zagrabile predvsem ženske. Absurdne barve las, pomanjkljive obleke in škandali v zasebnem življenju odvračajo pozornost od vedno enakih melodij, plitkih besedil in hudega pomanjkanja originalnosti in kvalitete. V enaindvajsetem stoletju je večina glasbenic postala sama sebi namen. V poplavi samopromocije in velikih prsi tiste, ki bi si zalužile omembo, ostanejo prikrajšane za medijsko publiciteto in večje koncerte, nekaterim pa vendarle uspe – ravno zato, ker so tako drugačne od generično ustvarjenih Disney zvezdnic, da nehote ustvarijo nov trend mastnih las, deških postav in vrečastih oblek. Ne razumite me narobe, nisem lezbijka ali feministka, rada pa poslušam dobro glasbo. In Grimes nam jo, kljub temu, da ne bo nikoli na naslovnici Cosmopolitana, ponuja.
Claire Boucher, bolje znana kot Grimes, je pol ženska, pol robot, ki trdi, da prihaja iz Kanade, čeprav jo imamo na sumu, da je na svet priletela iz neke druge galaksije. Na to namiguje njena glasba, ki že od začetka ustvarjanja inovativno povezuje elemente vseh že slišanih zvrsti, ki, ko delujejo skupaj, ustvarjajo surrealistično simfonijo, ki se kjub zemljanskim komponentam sliši vse prej kot zemljansko.
Specifičen zvok je razvila že leta 2010, ko je na prvem albumu Geidi Primes raziskovala žanre, ritme in razsežnosti lastnega glasu. Dobro zastavljen debitantski projekt kazi le pretirana eksperimentalna nota, ki album naredi preveč eklektičen, da bi kot celota lahko zadovoljil širšo množico. Grimes je album opisala kot »naiven«, pri čemer ji lahko pritrdimo, saj je vanj nakopičila toliko zvokov in idej, da je rdeča nit njene glasbene estetike izjemno težko berljiva. Pomanjkljivostim albuma navkljub pa si je avtorica dobro zacementirala podlago za nadaljnje ustvarjanje s pesmimi, kot sta Santigoldovsko zveneča »Rosa« in baročno navdihnjena »Gambang«. Vsaka posebej zvenita odlično, sveže in ravno prav čudaško, na istem albumu pa si nasprotujeta in predstavljata prevelik za logaj za naša »zemljanska« ušesa. Pot odkrivanja nečesa, kar bi jo razločilo od ostalih glasbenikov, je uspešno nadaljevala na drugem albumu, Halfaxa, ki ga je izdala isto leto, kar dokazuje, da ji idej in inspiracije ne primanjkuje.
Širšo prepoznavnost in odobravanje kritikov pa si je zaslužila z letošnjim albumom Visions, na katerem je končno odkrila svoj zvok. V intervjujih je povedala, da je tokrat s pomočjo amfetaminov delala tudi po tri dni skupaj, ker rada pritiska telo in duh do skrajne točke, saj lahko takrat ustvari najbolj čudovite pesmi. Njen način dela se je očitno obrestoval, saj ji je uspelo ustvariti svež slog, ki svojo intenziteto skozi trinajst predstavljenih pesmi le stopnjuje. Otvoritveni komad »Infinite Love Without Fulfilment« je prežet s pozitivizmom in močno izraženim elektronskim beatom, ki se meša s hipnotičnimi glasovi, poudarjen pa je tudi falsetto, ki lahko v elektronski glasbi pogosto izpade prisiljen, pri Grimes pa si ob dani spremljavi težko predstavljamo karkoli drugega. Vsi elementi skupaj tvorijo nekaj mističnega, česar prej še nismo slišali. Ženska, ki je redefinirala indie in se skriva pod imenom tUnE-yArDs, me je leta 2011 z albumom Whokill prepričala, da je to vrhunec, ki ga lahko alternativna glasbenica doseže (če govorimo o popolnoma novem pristopu in tako zelo drugačnih melodijah), vendar me je Grimes z Visions prepričala v nasprotno. Še veliko je prostora za nove stilistične popravke, ki jih je sama zapolnila z mešanjem različnih žanrov, ki pa za razliko od prejšnjih albumov niso moteči in nekompatibilni. To se pokaže že pri naslednjem komadu, ki trenutno slovi kot njen najbolj znan – »Genesis«. Ponovno se prikupna in optimistična klavirska melodija meša s falzetom in močnim beatom, ki spominja na Aphex Twin, ki ga, mimogrede, navaja kot enega izmed svojih največjih vzornikov. Res je, da se z videospotom približa estetiki Nicki Minaj in drugih MTV pop zvezdnic, a ji zaradi občutka pristnosti in prikupne čudaškosti tega ne moremo očitati.
»Oblivion« nadaljuje v istem tempu. Občutek, da so se na vesoljski ladji srečali Björk, tUnE-yArDs, Lykke Li in Crystal Castles ter se odločili posneti skupni album, se le še stopnjuje, medtem ko Boucherjeva spretno meša glasbene karakteristike duba, dubstepa, RnB-ja in, ja, baročne klavirske glasbe. Ravno mešanje žanrov iz »preteklosti« pa zveni tako zelo futuristično. To očitno potrjuje četrta pesem »Eight«, ki zveni kakor pogovor dveh robotov, ki ga kot protiutež prekinja elektronsko preurejeno piskanje besedila. Sveže in dobrodošlo. Nenavadno, ne da bi se to trudilo biti. Takšnemu vzorci grobega z nežnim sledijo tudi »Circumambient«, ki nas ponese v osemdeseta leta (enaindvajsetega stoletja?), eklektično psihedelična »Vowels = Space and Time« in »Visiting Statue«. Za poslušanje zanimiva je tudi »Be a Body«, ki sodi med njene najbolj popularne in je temu primerno sanjava, hkrati pa podprta z robustno elektronsko podlago; skratka – za njeno glasbo izjemno reprezentativna. Tudi besedilo je zanimivo: »I close my eyes until I see, I don’t need hands to touch me… Be a body.«
Dubovsko podkovano sodelovanje z Doldrums (ki, mimogrede, zvenijo kot Caribou na pomirjevalih) se preliva v pesmi »Colour of Moonlight (Antiochus)« , ki pa med ostalimi pesmimi ne predstavlja prevelikega odklona od prej določenega občutka, ki nas preveva ob njenih pesmih. »Symphonia IX (My Wait Is U)« je nekaj, kar bi z lahkoto slišali ob zadnjih vzdihih afterpartyja tehno zabave, ob tem pa med nezavestno spečimi udeleženci iskali prostor, kamor bi se zavlekli za spanec do poznega popoldneva. Sproščujoč občutek pa lahko, preverjeno, dosežete tudi s slušalkami v lastni sobi. Z opero se spogleduje naslednja pesem, »Nightmusic«, ki pa hitro preide v hipnotičen synthpop, pri čemer je Grimes pomagal kanadski glasbenik Majical Cloudz, katerega nenavadni zvoki so dostopni na Soundcloudu. »Skin«, predzadnji komad, je le še eden izmed presežkov albuma, ki je publiko navdušil s svojo nezemljansko nežnostjo.
https://www.youtube.com/watch?v=55qcaq0ZNYg
Z outrom »Know the Way«, ki inspiracijo črpa iz Satiejeve klasike »Trois Gymnopédies«, Grimes zaključi s pozitivno energijo nabit album, ki je na alternativni glasbeni sceni porušil meje poznanega in s svežo energijo prepričal številne, ki so bili prepričani, da indie kot inovativen žanr umira. Odličnemu albumu navkljub pa se v meni poraja strah, da se bo Grimes zrušila pod nalepko ‘hipster’, s katero jo na internetu praktično bombardirajo. Res je, da je njena glasba drugačna od česarkoli, kar smo že slišali, in da njena prepoznavnost še ni podrla mej Youtube-a in bomo njene komade redko slišali na radiu, kaj šele na MTVju; to pa še ne bi smelo pomeniti, da je njena glasbena integriteta muha enodnevnica, ki bo izginila takoj, ko bodo očala brez dioptrije nadomestile kontaktne leče. Pevka je že lansirala novo linijo prstanov, ki jih je, po njenih besedah, navdihnila vulva. Držimo pesti, da bo glasba ostala na prvem mestu in nas bo štirindvajsetletnica kmalu ponovno očarala s svojo domišljijo, svojo koncertno karavano pa pripeljala v našo bližino. 20. avgusta se ustavi v Münchnu, trenutno pa ni ne duha ne sluha o kakršnikoli možnosti nakupa aranžmaja. Očitno se bodo v Kongu drenjali le največji slovenski oboževalci te ekscentrične glasbenice, mi pa upamo, da še ni izčrpala svoje domišljije in bo priložnosti za obisk njenega koncerta več – upam si staviti celo, da jo bodo poletni glasbeni festivali leta 2013 omenjali kot eno izmed nosilk.
Zasedba
Grimes – vokal
Anna Akhmatova – besedila
Jasper Baydala – podlaga
Sebastian Cowan – miksanje
Produkcija
Grimes
Seznam skladb
1. Infinite Love Without Fulfilment
2. Genesis
3. Oblivion
4. Eight
5. Circumambient
6. Vowels = Space and Time
7. Visting Statue
8. Be a Body
9. Colour of Moonlight (Antiochus) (ft. Doldrums)
10. Symphonia IX (My Wait Is U)
11. Nightmusic (ft. Majical Cloudz)
12. Skin
13. Know the Way (Outro)
